148. člen ZASP

Z vpisom v sodni register subjekt vpisa še ni pridobil statusa kolektivne organizacije. Tak status je pridobil šele z izdajo dovoljenja UIL, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, izdanem dne 6. 2. 2012. Da je lahko status kolektivne organizacije subjekt vpisa pridobil, pa je moral predložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila, in ki mora biti v skladu z določbami ZASP. Iz 146. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZASP nedvomno izhaja, da mora statut kolektivne organizacije predvideti tako upravljalsko strukturo, da je njeno upravljanje v rokah avtorjev, ki so organizacijo pooblastili, da v svojem imenu in za njihov račun upravlja z njihovimi pravicami. S takim statutom in z dovoljenjem UIL pridobljenim statusom Zavoda AIPA kot kolektivne organizacije pa so ustanovitelji izgubili upravljalska upravičenja. Nanje se ne morejo sklicevati z uporabo določb ZZ, saj ta v 6. členu določa uporabo določb ZZ, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Tak poseben zakon pa je v obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo ZASP. Status kolektivne organizacije

Ko registrsko sodišče odloča o vpisu predlaganih sprememb v sodni register vpisanih podatkov, mora skladno s 1. odstavkom 34. člena ZSReg ugotoviti tudi, ali izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listin, ki so priložene predlogu, ali listine glede podatkov, ki se vpisujejo v sodni register, ustrezajo predpisani vsebini, ali so bile listine izdane v predpisanem postopku in ali so izpolnjenje druge materialnopravne predpostavke, ki jih za vpis določa zakon. Prav s pritožbo zoper vpis pa pritožniki opozarjajo na to, da odločitve za predlagani vpis sprememb v sodni register (posledično pa tudi listine, ki so bile priložene predlogu) niso bile sprejete in izdane v predpisanem postopku glede na določbe Statuta Zavoda A. in v njem določenih pristojnosti organov zavoda. Pred vložitvijo obravnavanega predloga za vpis sprememb je bil v sodnem registru vpisan kot zastopnik zavoda N. N., ki je v tem svojstvu zadolžen za zakonitost dela zavoda, zato mu je v tem svojstvu treba priznati pravni interes za pritožbo, v kateri opozarja prav na kršitev predpisanega postopka sprejema sprememb, predlaganih za vpis v sodni register. V zvezi s tem vprašanjem pa se logično izpostavlja tudi vprašanje p

Organ je pravilno pozival tožnika, da dopolni svojo vlogo z zahtevanimi formalnimi sestavinami (kot izhaja iz 148. člena ZASP), vsebina obveznih sestavin vloge pa je v nadaljevanju predmet materialne presoje vloge. S tem ni prišlo do arbitrarnega odločanja. Za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije po drugem odstavku 149. člena ZASP so nedvomno relevantni avtorji, ki kolektivno organizacijo pooblastijo za upravljanje njihovih pravic. Tožnik mora izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja, česar pa (neskladnost statuta z ZASP ter neizpolnjevanje drugih pogojev) ni storil.

ZASP predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj uporabnikom za uporabo avtorskih del (1. točka 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice dogovorjeno s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru (ob pisnem prenosu avtorskih pravic) je predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja, ki po svoji naravi predstavlja občasno terjatev. Ker pa med pravdnima strankama ni bila dogovorjena uporaba avtorskih del, je toženec kršil določila ZASP in avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, zato je temelj tožbenega zahtevka v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), zaradi česar velja splošni petletni zastaralni rok.

Tožnik brez podlage zatrjuje, da bi bil njegov interes, da njegove pravice upravlja kolektivna organizacija, ki jih bo upravljala učinkovito, varovan le v primeru, da bi se imel možnost v postopku za podelitev dovoljenja opredeljevati do kvalitete bodoče kolektivne organizacije. Glede na določbe ZASP imetniki pravic v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami ne morejo varovati svojih pravnih koristi kot stranski udeleženci.

Litispendenca (oziroma odsotnost litispendence) je procesna predpostavka, od katere je odvisna dopustnost vloge. Če upravni organ ugotovi, da je že začet upravni postopek o isti upravni stvari, kasnejšo vlogo zavrže, ne da bi se spuščal v vprašanje njene utemeljenosti. Sodišče se z upravnim organom strinja, da ZASP ne pozna posebnega zahtevka o spremembi začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje.

Da bi bilo mogoče začasno dovoljenje izdati, bi moral tožnik izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestila. Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila med posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni imela dovoljenja za uporabo varovanih avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za terjatev tožeče stranke določba 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice.

V razmerju med kolektivno organizacijo in njenimi člani, ki je po pravni naravi mandatno razmerje, predstavlja letno poročilo realizacijo dolžnosti prevzemnika naročila – kolektivne organizacije o dajanju računa iz opravljenih poslov na splošni ravni. Zato mora biti delitev zbranih sredstev, kar je zakonsko določena vsebina letnega poročila, prikazana tako, da je preverljiva. S tem se članom, tudi zunanjim, zagotavlja statutarna pravica do vpogleda v finančno poslovanje.

Določba 162. člena ZASP po razumevanju sodišča v četrtem odstavku določa obveznost kolektivne organizacije, da določene listine pošilja toženi stranki. Ta obveznost ji je naložena z zakonom in nobena zahteva tožene stranke za dostavo listin ni potrebna. Zakonodajalec je v tej določbi naštel najpomembnejše akte tožeče stranke in njihove spremembe, vendar ne taksativno (uporabljena je beseda »predvsem«). Odprt seznam pa po mnenju sodišča ne pomeni, da bi morala biti obveznost posredovanja drugih aktov določena v kateri drugi določbi zakona, kot to razume tožeča stranka, ampak pomeni, da druge akte tožeča stranka pošlje toženi stranki na njeno zahtevo.

Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela in ne že v primeru, če tožeča stranka izstavi račun, glasbeno delo pa ni predvajano oziroma izvedeno. V primeru, ko tožena stranka ni niti sklenila pogodbe s tožečo stranko niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke, gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve – uporabnik (tožena stranka) je uporabil avtorska dela, o tem ni niti obvestil tožeče stranke in tudi ni plačal nadomestila za uporabo, s tem kršil avtorske pravice in bil zato pravno nedopustno okoriščen, avtorji oziroma njihov kolektivni zastopnik, na katerega je z zakonom prenešeno pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del (tožeča stranka), pa niso prejeli plačila za izvajana glasbena dela in bili zato brez pravne podlage prikrajšani. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve pa velja splošni - petletni zastaralni rok.

Ker bi tožeča stranka nadomestila in honorarje zbirala na račun avtorjev, izpad navedenih prihodkov ne more predstavljati zmanjšanja premoženja tožeče stranke v smislu pravnorelevantne škode. Ker ne gre za škodo v sferi tožeče stranke, bi za tako uveljavljani tožbeni zahtevek morala izkazati, da so nanjo prešla materialnopravna upravičenja avtorjev, katerih premoženje se je zmanjšalo. Tožeča stranka svoje aktivne legitimacije ne more utemeljevati na določbi 4. točke 146. člena ZASP, ki kolektivnim organizacijam daje pooblastilo za uveljavljanje varstva avtorskih pravic. Ta določba namreč daje kolektivnim organizacijam položaj zastopnika zgolj v postopkih za uveljavljanje odškodninskih ali drugih pravovarstvenih zahtevkov iz 167. člena ZASP, ki so naperjeni zoper uporabnike, ki z neupravičeno uporabo avtorskih del posegajo v izključne pravice.

Po tarifni št. III-A Tarife za javno priobčitev glasbenih del lahko tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z mehanično glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot tudi, če se predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika. Ker je tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v lokalu tudi televizijski sprejemnik in za to predložila ustrezne dokaze, bi moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa, tožbenemu zahtevku delno ugoditi.

Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v njenem lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot zakonski zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito sodno varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato lahko uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali avtorji sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo avtorskih del.

Možnost priznanja stranke kot stranskega udeleženca ima tisti, ki izkaže, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ki izhajajo iz materialnega predpisa.

V materialnopravnem pogledu se omeji možnost izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe.