162. člen ZASP

Upoštevajoč določbe 162. in 162. a člena ZASP, ne drži, da nadzor organa nad delovanjem kolektivnih organizacij ni omejen. Nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali kolektivna organizacija opravlja vse dejavnosti, ki jih mora, in ali posluje v skladu z zakonom. Organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je Začasna tarifa, sprejeta s strani tožnika, primerna oziroma v skladu s 156. členom ZASP, temveč je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila Tarifa za konkretna avtorska dela že določena (s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998), zaradi česar tožnik za določitev Začasne tarife ni imel podlage v zakonu. Organ torej s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni odločil o stvari, za katero je po prej citiranih določbah pristojen Svet za avtorsko pravo, temveč je opravljal funkcijo nadzora. Tak nadzor organa pa je nedvomno podan (tudi) pri ugotavljanju, ali je kolektivna organizacija ravnala v skladu s 156. členom v povezavi z nadaljnjim določbami ZASP, ko je določila Začasno tarifo, saj gre za nadzor skladnosti opravljanja nalog kolektivnih organizacij (določenih v 146. členu ZASP) v skladu z zakonom, torej ZA

Sklep, ki revidentu med postopkom nadzora nalaga predložitev poslovne dokumentacije zato, da bo pristojni organ nadzor revidentovega delovanja sploh lahko opravil, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Revizija po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ker revident nima pravnega interesa za revizijo. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Ker v izpodbijanem sklepu obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Ker revident ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja. Revident s splošnimi in neizkazanimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazal. Posledice, na katere se sklicuje v zvezi z morebitnim negotovim dejstvom (odvzemom dovoljenja), niso neposredna posledica izpodbijanega akta, navedbe v zvezi z oklenjenim ugledom pa so splošne in neizkazane in kot take ne morejo utemeljevati obstoja zelo hudih posledic.

Ni ustrezen popravek v ožjem smislu (zanikanje oz. popravljanje objavljenih dejstev), ki se nanaša tudi na tisti del objavljenega obvestila, ki se tožeče stranke ne tiče. Ni ustrezen zelo obširen in gostobeseden popravek v širšem smislu (prikaz drugih ali nasprotnih dejstev).

Glede na izrecne določbe 162. člena ZASP tožnik ne more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da naj kot zasebnopravni subjekt, ki dejavnosti kolektivne organizacije tudi ne izvaja po javnem pooblastilu, ne bi bil dolžan posredovati pogodb, s katerimi je opravljanje nekaterih svojih poslov prenesel na tretje osebe. Tudi v kolikor je tožnik opravljanje administrativno-tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo prenesel na drugo gospodarsko družbo (kar je skladno z zakonom – drugi odstavek 146. člena ZASP), to ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere urad v okviru nadzora nad dejavnostjo tožnika kot kolektivne organizacije ne bi mogel zahtevati posredovanja vseh potrebnih poslovnih dokumentov, ki se nanašajo na opravljanje administrativno - tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic. Če gre za poslovne dokumente, ki jih urad potrebuje zaradi nadzora in glede na obseg nadzora (kar mora v obrazloženi pisni zahtevi kolektivni organizaciji navesti, tako da preizkus lahko to potrdi), se tožnik obveznosti njihove predložitve ne more izogniti niti ob sklicevanju na okoliščino, da gre za poslovne skrivnosti. Urad j

Glede na ugotovljena dejstva ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik svoje obveznosti po četrtem odstavku 162. člena ZASP ni izpolnil, zato bi moral organ izvesti še druge dokaze skladno z določbami ZUP, da bi lahko sprejel tak zaključek, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker tega ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

v četrtem odstavku 162. ZASP so le primeroma našteti dokumenti (na kar kaže uporabljeni izraz „predvsem“), ki jih mora kolektivna organizacija posredovati za nadzor pristojnemu organu, zato je po mnenju sodišča treba to določbo v povezavi s prvim in drugim odstavkom tega člena razlagati v pomenu, da pristojni organ zaradi izvajanja nadzora nad tem, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom, lahko od kolektivne organizacije zahteva v potrebnem obsegu in na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve tudi posredovanje drugih poročil o poslovnih zadevah in poslovnih dokumentov.

Tožnik brez podlage zatrjuje, da naj bi še vedno veljalo njegovo začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001, tudi ob sklicevanju na okoliščino, da naj bi bil A. nezakonito ustanovljen ter da so v tej posledici njegova dovoljenja nezakonita. Če je dovoljenje A. za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih z dne 6. 2. 2012 veljavno (torej ni bilo razveljavljeno, odpravljeno, izrečeno za nično ali v sodnem postopku ugotovljeno za nezakonito, česar ne navaja niti tožnik, niti ni o tem podatkov v spisu), tožnik ne more zatrjevati nezakonitosti tega dovoljenja A. (v posledici česar naj bi njegovo začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 bilo še veljavno).

Tožnik je sam tako v Pravilniku 2013, Pravilniku 2012, kot tudi v Pravilniku 2011 določil, da se uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana od 1. 1. 2012 dalje, torej arg. a contrario, da se ne uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana za obdobje pred 1. 1. 2012. To pa pomeni, da se za honorarje in nadomestila, ki so bila zbrana za obravnavano obdobje, uporabljajo pravila delitve, sprejeta s Pravilnikom 2010 (kar določa tudi tožnikov Statut 2013), tako kot je to pravilno ugotovil tudi organ. S tem organ ni presegel svoje nadzorstvene funkcije, ne glede na izdajo dovoljenja šele s 6. 2. 2012, saj je tožnik zbrana sredstva delil po pridobitvi njegovega statusa kot kolektivne organizacije v tem obsegu (kot izhaja iz podatkov spisa v letu 2013).

Toženka je razširila predmet nadzora še na letno poročilo in njegovo skladnost oziroma skladnost poslovanja, kot izhaja iz njega, z letnimi ali finančnimi načrti, kar pa je glede na določbo drugega odstavka 162. člena ZASP, ki je v pogledu opredelitve zahteve, kot akta s katerim se opredeli predmet nadzora postopkovna določba, nedopustno.

V ''Pogodbi o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike, in njihovih prevodih ter pooblastilo'', sklenjeni med tožnikom in SAZAS-om 10. 6. 2008 (ki se nahaja v upravnih spisih), je med drugim tudi določeno, da je v primeru, če pogodba o plačilu preneha veljati, bodisi sporazumno ali zaradi akta pristojnih organov ali drugih okoliščin ugasne pooblastilo dano SAZAS-u, tožnik pristojen, da samostojno uveljavlja vsa nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov (4. člen). To pa pomeni, da mora tožnik sam pristopiti k pridružitvi navedenih pogodb oziroma sporazumov zaradi uveljavljanja teh pravic oziroma vsaj izkazati aktivnosti, ki kažejo na to, in pričeti tudi z zbiranjem oziroma izterjavo nadomestil. Tega pa tožnik ni storil.

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala v posledici izvršitve izpodbijanega sklepa, ni izkazal. Izvršitev izpodbijanega sklepa torej pomeni izvršitev tožniku s sklepom naložene obveznosti (predložitev poslovne dokumentacije). Tudi ob prisilni izvršitvi tega sklepa (npr. na načine s prisilitvijo) torej ne bi prišlo do položaja, v katerem tožnik ne bi mogel več opravljati dejavnosti kolektivne organizacije (146. člen ZASP), zato ob tem zatrjevana premoženjska škoda - zaradi neuveljavljanja pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic – imetnikom oziroma tožniku ne bi nastala. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja, ki mora biti po določbah 32. člena ZUS-1 izpolnjen, da bi sodišče moglo odločiti o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa, tj. da bi mu z izvršitvijo tega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Pravne posledice, na kakršne tožnik opira trditve o premoženjski škodi, tj. neuveljavljanje pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic po kolektivni organizaciji, bi (lahko) nastale le iz odločbe, s katero bi bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije.

Kolektivna organizacija mora deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, morajo pa biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim. Odrejena odprava ugotovljene kršitve ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolek

Tožnik je ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov. V konkretni zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka.

Izpodbijani sklep nima neposrednih posledic, kot jih zatrjuje tožeča stranka, to je odvzem dovoljenja po 162a. členu ZASP. Take posledice, kot jih tožeča stranka sedaj zatrjuje, bi lahko imela šele odločba, izdana na podlagi 162a. člena ZASP. Poleg tega je to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le morebitna posledica. Ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev.

Določba 5. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP, ki začasno tarifo omenja izrecno v zvezi s prvič določeno tarifo po rednem postopku, tj. s skupnim sporazumom, daje podlago za razlago, da kolektivna organizacija more enostransko določiti začasno tarifo le pred prvo določitvijo tarife za neko vrsto uporabe avtorskih del oziroma če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena. Urad RS za intelektualno lastnino je pristojen za nadzor skladnosti opravljanja nalog z zakonom ter ne zgolj za nadzor, ali kolektivne organizacije sploh opravljajo naloge, ki jih določa 146. člen ZASP.

Tožena stranka je državni organ, ki ga ZDIJZ zavezuje. Prizadevati si mora, da za uresničitev zakona doseže čimvečjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. V svetovni splet je med drugim dolžan posredovati informacije javnega značaja. To so informacije, ki izvirajo iz njegovega delovnega področja in se nahajajo bodisi v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali ga pridobil od drugih oseb. Ker je sporni dokument nastal pri izvrševanju pristojnosti tožene stranke, glede na opisana pravna izhodišča ne more biti dvoma, da je šlo za informacije javnega značaja, kar je ne le dopuščalo, pač pa celo terjalo objavo na spletu.

Tožnik ni konkretno navedel, razkritje katerih podatkov bi lahko vodilo v nastanek težko popravljive škode (konkretneje omenja le osebne prejemke fizičnih oseb, ki za tožnika opravljajo dejavnost in neopredeljene poslovne podatke odvetnikov), niti ni konkretno navedel, zakaj meni, da tožena stranka osebnih podatkov ne bi varovala v skladu z zakonom torej, da bi sploh lahko prišlo do situacij, iz katerih bi izvirali morebitni odškodninski zahtevki zoper njega. Ob tem je treba poudariti, da mora tožena stranka tudi v postopku nadzora nad delovanjem tožnika s podatki iz predložene dokumentacije ravnati skladno z veljavno zakonodajo (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ, Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1 in drugi), ki varuje pred razkritjem posamezne kategorije varovanih podatkov.

Kolektiva organizacija lahko obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki ni namenjen avtorskim honorarjem članov in pokrivanju stroškov njenega poslovanja le z izrecnim soglasjem avtorja.

Poziv nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Poziv ne predstavlja odločitve URSIL po prvem odstavku 162. a člena ZASP, temveč ima glede na svojo vsebino značaj zapisniških ugotovitev o kršitvah ZASP, ki jih je storila tožeča stranka (kolektivna organizacija) v postopku nadzora nad zakonitostjo njenega delovanja in daje tožeči stranki možnost, da se o teh ugotovitvah lahko v roku izreče ali ugotovljene kršitve prostovoljno odpravi. Ker tožba ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do tega vprašanja, ki ga tožeča stranka izpostavlja v pritožbi.