189. člen ZASP

Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ. Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogram

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve.

Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija. Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP). Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravic

Svojo voljo, da toženka o njegovi zahtevi odloči vsebinsko, je tožnik izrazil s tem, da je zahtevo za izdajo dovoljenja vložil in je (tudi potem, ko ga je toženka v dopisu z dne 23. 2. 2016 seznanila s svojimi ugotovitvami) do izdaje izpodbijane odločbe ni umaknil. Ker je torej toženka vsebinsko odločila o zahtevi, katere gospodar je bil tožnik sam, saj je bil on tisti, ki jo je postavil in ki bi jo glede na okoliščine primera do izdaje odločbe tudi kadarkoli umaknil. Okoliščina, da obvezno kolektivno upravljanje pomeni omejitev izvrševanja pravic, po presoji sodišča narekuje restriktiven pristop k razlagi obsega že izdanega dovoljenja. Kriterij, za katerega sodišče drugače kot toženka sodi, da v izpodbijani odločbi ni utemeljen, je način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Pogoj za nastanek (in nato delovanje) kolektivne organizacije je izdano dovoljenje s strani pristojnega organa, kar v primeru odvzema dovoljenja oziroma (kot v obravnavanem primeru) prenehanja začasnega dovoljenja, izdanega po 189. členu ZASP, pomeni ravno nasprotno in sicer, da pravna oseba brez ustreznega dovoljenja izgubi lastnost kolektivne organizacije, torej da ni kolektivna organizacija in s pravicami (ki jih je po izdanem dovoljenju kolektivno upravljala) ne more več upravljati in zato posledično tudi ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov - imetnikov (prej upravljanih) pravic.

Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.

Sama pravica do nadomestila imetnikom pravic na fonogramih ne nastane šele s podelitvijo dovoljenja kolektivni organizaciji. Vendar pa je uveljavitev te pravice mogoča le na način, določen v ZASP. URSIL je z določitvijo roka in pogojev za začasno kolektivno uveljavljanje pravice ravnal v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZASP. Ker gre v primerih iz tretjega odstavka 189. člena ZASP zgolj za prehodno obliko kolektivnega upravljanja, je zakonodajalec URSIL za postopke izdaje začasnega dovoljenja podelil celo pravico odločanja po prostem preudarku. S tem je bil konkretiziran zgolj način izvrševanja avtorske pravice, ni pa bilo poseženo v samo pravico. ZASP je v četrtem odstavku 189. člena izjemoma dopustil individualno uveljavljanje pravic, ki se sicer lahko po zakonu uveljavljajo samo kolektivno, vendar le, dokler URSIL ne izda dovoljenja za njihovo kolektivno uveljavljanje ali dokler ni sklenjena ustrezna kolektivna avtorska pogodba. To pomeni, da je bilo imetnikom pravic na fonogramih v vmesnem obdobju, ko ni bilo kolektivnega upravljanja pravice do nadomestila, omogočeno tudi njeno individualno uveljavljanje.

Aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko retransmitiranih avdiovizualnih delih je podana le za čas veljavnega dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino. Slednje je veljavno za čas, za katerega je izdano, če ni v ustreznem postopku razveljavljeno.

Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence. Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP. Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.

S pravico do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, lahko upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili, danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti. Zato je Urad utemeljeno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo stalnega dovoljenja in dovoljenja za avtorje za kolektivno upravljanje tega nadomestila. Določbe ZASP pravico do nadomestila urejajo na način, da je njena uveljavitev enotna in prepuščena kolektivnim organizacijam z ustreznim članstvom, da jo uveljavijo na predpisan način. Ker revident ni izkazal, da bo zagotovil uspešno izvajanje kolektivnega upravljanja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila in kljub pozivu ni predložil sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z različnimi kategorijami upravičencev do nadomestila, je zavrnitev njegove zahteve za izdajo začasnega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 1

Po presoji Vrhovnega sodišča določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja po 149. členu ZASP kolektivni organizaciji, ki je imetnica začasnega dovoljenja na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Po citirani določbi (189. člen) lahko Urad namreč začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic izda pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, v začasnem dovoljenju pa določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša samo na že izdana „trajna“ dovoljenja, izdana na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.

Glede na enostopenjski postopek, ki velja za obravnavani primer (150. člen ZASP), je organ pravilno zaključil, da tožnikovi zahtevi za vročitev odločbe ni možno ugoditi že zato, ker pravna podlaga v zahtevi tožnika (229. člen ZUP) ureja le pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, torej v primerih dvostopenjskega upravnega postopka. Namen citirane določbe je namreč ravno v tem, da se stranskemu udeležencu (torej osebi, ki bi ji morala biti vročena prvostopna odločba zaradi varovanja njenega pravnega interesa) omogoči vložitev pritožbe znotraj upravnega postopka. Tožnik s sklicevanjem na začasno dovoljenje svoje pravne koristi oziroma pravnega interesa za pregled dokumentov ni izkazal. Z začasnim dovoljenjem je bilo tožniku sicer res začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, vendar le do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar je bilo izrecno določeno v drugem odstavku izreka tega začasnega dovoljenja.

Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega (v tem primeru mora biti dogovor vsebovan v statutu kolektivne organizacije, ki se poteguje za izdajo stalnega dovoljenja) kot tudi začasnega dovoljenja.

Da bi bilo mogoče začasno dovoljenje izdati, bi moral tožnik izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestila. Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila med posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi.

Imetnik gostinskega lokala mora plačevati pogodbeno določeni honorar za izvajanje neodrskih glasbenih del tudi po poteku časa, določenega v pogodbi, če je tudi kasneje predvajal glasbo v enakih okoliščinah.

Pač pa pritožnik oporeka učinku Začasnega dovoljenja. Meni, da bi moralo biti Začasno dovoljenje objavljeno v Uradnem listu RS. Takšna objava naj bi bila namreč konstitutivna. Pritožbeno sodišče tega stališča ne sprejema, ker ZASP tovrstne objave začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP, niti ne predpisuje. Tožena stranka je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah uvoznica praznih nosilcev zvoka in slike ter avdiovizualnih naprav. Zato je po 1. odst. 38. čl. ZASP zavezanka za plačilo nadomestila iz 1. odst. 37. čl. ZASP, ki ga vtožuje tožeča stranka. Po 3. odst. 38. čl. ZASP pa obstoji za toženo stranko dolžnost posredovanja podatkov, potrebnih za izračun nadomestila, "kolektivnim organizacijam". V obravnavanem primeru je "kolektivna organizacija" tožeča stranka. Tudi zato se tožena stranka ne more v razmerju do tožeče stranke uspešno sklicevati na kršitev poslovne skrivnosti (prim. 3. odst. 39. čl. ZGD). Iz istega razloga tudi ne more biti uspešen njen očitek, češ da tržni inšpektor tožeči stranki ne bi smel posredovati spornega pregleda podatkov, ki se tiče prav kršitve zakonite dolžnosti t