42. člen ZUS-1

Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025). V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini),

Revident v vseh primerih vlaga revizijo glede istega vprašanja, sodbe sodišča prve stopnje so izdane na isti materialnopravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, v vseh primerih pa sta isti tudi stranki spora, zato so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji.

Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Pravni interes za sodelovanje v postopku upravnega spora po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, bi družba A., d.d. lahko kot tožnik izkazala le, kolikor bi se zavzemala za zavrnitev tožbe, oziroma da bi sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da se ji pravni položaj ne bi poslabšal. Tožnik pa takega zahtevka (za odločitev o sporu polne jurisdikcije) ni vložil, sodišče pa je na postavljen zahtevek vezano. Iz navedb vlagatelja izhaja, da se v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani obravnava tožba tožnika proti družbi A., d.d. v kateri ta uveljavlja plačilo v višini ... EUR, pri čemer tožnik kot pravno podlago svojega zahtevka navaja 3. točko izreka izpodbijane odločbe. S povzeto navedno pa družba A., d.d. ni izkazala upravičene koristi za vpogled v spis I U 2013/2020 oziroma v upravni spis, ki je priložen temu sodnemu spisu. Prošnja za združitev zadev ni utemeljena, ker ni podan pogoj istega predmeta.

Ker revidentka v vseh primerih vlaga revizijo glede istih vprašanj, sodbe sodišča prve stopnje pa so izdane na isti materialnopravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, v vseh primerih pa sta isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za predlagano združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče analogno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno revizijsko obravnavanje in odločanje.

Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije. S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se

Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku, po drugem odstavku istega člena izrecno ni dovoljena.

Zavrženje nove tožbe (ki ga zahtevajo nenazadnje že pravila litispendence) v nobenem delu ne vpliva na obravnavo prvotne, pravočasno vložene tožbe zoper isti (izpodbijani) akt. Sama okoliščina, da se je s prvotno tožbo v upravnem sporu izpodbijal dodatni upravni akt istega upravnega organa, ne pomeni, da o njej (v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep) ni treba odločiti.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijane akte z vidika učinkovitega varstva ustavnih pravic treba ločiti od dejanj drugotožene stranke, ki imajo drugačno pravno naravo in tudi drugačno sodno varstvo. Zato je sodišče odločilo, da bo zadevo razdružilo, ker so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in ker bo na ta način v večji meri zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic tožeče stranke. Akte, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka, ni mogoče šteti za posamične akte, ki bi bili lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov pristojno Ustavno sodišče, je sodišče tožbo zoper Vlado RS zavrglo.

Ker predlagatelj v vseh primerih vlaga revizijo glede istih vprašanj, sodbe sodišča prve stopnje pa so izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, v vseh primerih pa sta isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je pravilna razlaga Upravnega sodišča, da je statični delovni stroj po prvem odstavku 93. členu Zakona o trošarinah (ZTro-1) le stroj, ki: ne izpolnjuje pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, se med različnimi lokacijami delovišč premika na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, je njegova mobilnost omejena na zaprto delovišče/gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem ter se hkrati v času opravljanja svoje funkcije ne premika in deluje kot statični delovni stroj? 2. Ali je 93. člen Zakona o trošarinah (ZTro-1) glede vračila trošarine za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon strojev v gradbeništvu, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave Republike Slovenije)?

Iz nesporne vsebine procesnega dejanskega stanja izhaja, da se navedena štipendija podeljuje na podlagi kriterija študijskega uspeha nadarjenim študentom, ki za to izpolnijo določene pogoje. Za tovrstne primere pa je pristojnost socialnega sodišča v socialnih sporih določil 7. člen ZDSS-1.

V upravnem sporu ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, lahko privede do rezultata, da bi sodišče zaradi procesnih omejitev upravnega spora oziroma upravnega postopka kršilo temeljna načela (npr. načeli res iudicata, ne bis in idem) oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (pravica do učinkovitega sodnega varstva; 23. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi s 25. členom). Pravilna uporaba določbe 102. člena ZDoh-2 (v povezavi z ZNVP) zahteva, da se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je fizična oseba odsvojila kapital, torej razpolagalnega posla, ki vsebuje nalog za prenos vrednostnega papirja na novega imetnika. Čeprav družba pred vpisom v sodni register nima pravne sposobnosti lahko pridobi premoženje, ki predstavlja njen ustanovitveni kapital. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga določbe 88. člena ZDavP-2 v povezavi z 274. členom ZUP, da mora biti kršitev materialnega prava očitna. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče odpraviti odločbe po

Organ je glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca B.B., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZD

Odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov je procesna odločitev, ki ni obligatorna (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Če ni bila sprejeta, to ne more vzpostaviti izpolnitve pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tudi za nasprotni primer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, in sicer da združitev zadev, ki jih je (sicer Vrhovno) sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavljeno. Prepoved tožbenih novot velja za vsa dejstva, ne glede na njihovo kvaliteto v smislu razširjenosti védenja o njej, kar pomeni, da se mora stranka tudi na dejstvo, za katerega meni, da je splošno znano, sklicevati že v upravnem postopku.

Odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov je procesna odločitev, ki ni obligatorna (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Če ni bila sprejeta, to ne more vzpostaviti izpolnitve pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tudi za nasprotni primer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, in sicer da združitev zadev, ki jih je (sicer Vrhovno) sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov. Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavljeno.

Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajala, da ne ve, iz kakšnega pravnega naslova se opravlja izvršba, da v postopku ni bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti in da ni imela pravice sodelovati pri odmeri te obveznosti. Drugostopenjski organ se je do teh tožničinih pritožbenih navedb opredelil, pojasnil tako vsebino sklepa o davčni izvršbi, pojasnil, kaj so v zadevi izvršilni naslovi in da izhajajo iz obračunov obveznosti iz naslova akontacije dohodnine iz dohodkov iz dejavnosti, ki jih je vložila tožnica sama, kar pomeni, da je bila z njimi seznanjena in pri obračunih tudi sodelovala.

Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal. Pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke. Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za z

Stališče, da pritožnica ni upravičena vložiti tožbe zoper izdano soglasje, še preden je pravnomočno odločeno o njenem statusu stranske udeleženke v drugem upravnem sporu, je preuranjeno. ZUS-1 namreč posebnih določb, ki bi upoštevale navedene okoliščine, stranskemu udeležencu pa omogočale naknadno vložitev tožbe zoper meritorno odločitev, nima. Zato okoliščina, da pritožnica v trenutku izdaje izpodbijanega soglasja res ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper soglasje, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če pritožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena. Sodišče je pooblastilo o združitvi postopkov iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 dolžno uporabiti, če je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost sodnega varstva, torej tudi tedaj, če je uresničevanje te pravice oteženo zaradi procesne ureditve upravnega postopka.