220. člen ZUP

Tožena stranka je s tem, ko je tožniku izdala izpodbijano odločbo kot dopolnilno odločbo na podlagi 220. člena ZUP, četudi je z odločbo z dne 26. 4. 2026 že odločila o vseh njegovih zahtevkih iz prošnje za dodelitev BPP, nepravilno uporabila materialno pravo, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).

Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom. Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upra

Toženka je z odločbo 2 zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 1. Iz njene obrazložitve izhaja, da je toženka pri svojem odločanju upoštevala navedbe tožnika iz tč. I.c njegovega predloga za obnovo. Vendar pa po presoji sodišča, glede na to, da je bil tožnikov predlog za obnovo z dne 6. 10. 2020 torej podan z enovitim zahtevkom, kot opisano zgoraj, drži, kot to argumentira toženka v izpodbijani odločbi, namreč da je bilo z odločbo 2 o tožnikovem predlogu za obnovo že v celoti odločeno. To izhaja tako iz izreka odločbe 2, kot tudi iz konstrukcije tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020, v katerem je tožnikov (enoviti) predlog oz. zahtevek jasno razmejen od razlogov zanj (ki pa jih tožnik podaja členjeno v tč. I.a-I.c). Zato je bil tožnikov zahtevek z dne 27. 4. 2021 tudi po presoji sodišča z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnjen. V tč. I.a in I.b tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020 namreč ni vsebovanega nobenega posebnega oz. ločenega zahtevka za obnovo, o katerem bi z odločbo 2 še ne bilo odločeno.

Na prošnjo, da želi zagovor v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, je tožena stranka tožniku odobrila le BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Z vloženo tožbo pa želi tožnik doseči odpravo odločbe in pravni interes utemeljuje s tem, da želi BPP tudi v obliki zagovora pred sodiščem druge stopnje. Tudi če bi sodišče ugodilo tožbi in bi izpodbijano odločbo odpravilo, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati, ampak bi ga še poslabšalo, saj bi tožnik izgubil pravico do že dodeljene BPP. V zvezi z dodelitvijo BPP za zastopanje na drugi stopnji bi tožnik moral pri toženi stranki predlagati, da odloči o zahtevku v celoti, torej jo pozvati na izdajo dopolnilne odločbe.

Prvostopenjski organ je s tem, ko je v ponovnem odločanju (po odpravi 3. točke izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in vrnitvi v ponovno odločanje) odločil z izdajo dopolnilnega sklepa, kršil pravila postopka. V prvotnem sklepu je namreč odločil tudi v tej, torej 3. točki izreka (ko je v primeru neizpolnitve obveznosti še v naknadnem roku tožniku zagrozil z novo denarno kaznijo), le odločitev je bila nezakonita, posledično odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. Hkrati je organ z načinom odločitve, kot izhaja iz izreka (ko je spremenil 3. točko izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in jo nadomestil z novo 3. točko izreka tega istega sklepa, tj. sklepa z dne 25. 9. 2020, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa), vezal čas izpolnitve obveznosti tožnika v tej točki na prejetje sklepa z dne 25. 9. 2020, torej za nazaj - retroaktivno, kar ne bi smel.

Glede na to, da se dopolnilna odločba izda takrat, ko organ z odločbo ni odločil npr. o vseh zahtevkih stranke, iz tega logično izhaja, da mora organ pri izdaji dopolnilne odločbe upoštevati pravno in dejansko stanje, kot je obstajalo ob izdaji prve odločbe, saj se z dopolnilno odločbo dopolni prva odločba in v celoti odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka. Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, ne pa o novi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki je oprta na novo dejansko stanje, ki se ugotavlja po izdaji odločbe. Ni nujno, da organ za BPP vedno sledi predlogu prosilca glede obsega zaprošene BPP in lahko določi manjši obseg, vendar pa tega ne sme storiti brez razloga. Razlog, zaradi katerega organ za BPP lahko določi ožji obseg, je ocena, da bo tudi z dodelitvijo BPP za vložitev pritožbe, pričakovani rezultat dosežen. Po presoji sodišča je organ za BPP, po preučitvi zadeve, glede na okoliščine zadeve ter glede na oceno, da bo dosežen pričakovan rezultat, zakonsko možnost iz 28. člena ZBPP izkoristil in tudi ustrezno obrazložil.

Dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019, s katero je odločeno, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, kakor je to ugotovljeno z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik v bistvenem izpodbija zaradi kršitev, ki naj bi jih organ zagrešil v zvezi z vodenjem postopka obnove: navaja, da ima na zapisnik veterinarske inšpekcije, na katerega se je organ skliceval kot razlog za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, postopkovne in vsebinske pripombe, ne strinja se z vsebino očitanih kršitev, navaja, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev ter da zapisnik ni bil izdan pravemu nosilcu kmetijskega gospodarstva, meni pa tudi, da je bil rok za uvedbo obnove postopka iz ZKme-1 prekoračen. Vendar so vsi navedeni ugovori za predmetni upravni spor nerelevantni; tožnik bi jih mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 4. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Zoper izpodbijano odločbo z dne 6. 6. 2019 pa bi tožnik mogel uveljavljati le ugovore, ki bi se nanašali izrecno le na to odločbo in postopek za njeno izdajo, torej na kršitve, povezane z uporabo določbe 220. člena ZUP v zvezi z odločbo z dne

Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.

Tožnica izpodbija 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa, o katerima je bilo s sodbo že pravnomočno razsojeno (res iudicata), zato tožba zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa ni dopustna in jo je sodišče zavrglo. Toženka je podala pravilno razlago 2. točke izreka odločbe in sklepa. Že po logiki stvari iz tako povzetega izreka ne more izhajati drugačna odločitev, kot da je bilo zahtevku delno ugodeno (in so bile obresti tožnici za tam opredeljeno obdobje priznane), torej v delu, v katerem zahtevku ni bilo ugodeno, pa je bil zahtevek zavrnjen.

Prosilka je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla tudi začasno odredbo. Tožena stranka je z izpodbijano dopolnilno odločbo zgolj dopolnila izrek odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči z dne 12. 11. 2019.

Določbe prvega odstavka 220. člena ZUP ni mogoče razlagati na način, da predstavlja podlago za dopolnjevanje (morebitnega pomanjkljivega) izreka druge odločbe v smislu, da se v izrek doda na primer še datum začetka učinkovanja določene pravice ipd. Dopolnilna odločba ni namenjena odpravljanju (morebitnih) napak, ki so bile storjene s prvo odločitvijo, saj to ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda. Poleg tega se določba 220. člena ZUP tudi ne nanaša na primere, ko izdaja odločbe predstavlja oziroma vsebuje odločitev o (edinem) predmetu postopka, vendar pa naknadno pride do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva oziroma da bi moral že znana dejstva drugače upoštevati. Če bi tožnica menila, da je organ z odločbo z dne 10. 5. 2019 napačno razlagal datum začetka učinkovanja pravice, bi lahko to kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa morebitne napačne odločitve o tem (kar dejansko tožnica ugovarja) popraviti organ z dopolnilno odločbo na način, kot predlaga tožnica.

Že iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica meni, da je organ z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 24. 6. 2004 kršil materialni predpis in pravila postopka. To pa pomeni, da bi tožnica morala zoper izdano gradbeno dovoljenje uporabiti pravna sredstva, in sicer vložiti pritožbo ali kršitve uveljavljati z drugim dovoljenim pravnim sredstvom. Kršitev materialnega prava in kršitev pravil postopka namreč z dopolnilno odločbo ni mogoče odpravljati. Z dopolnilno odločbo organ odloči o vprašanjih, ki so bila predmet postopka, pa v izdani odločbi niso bila zajeta (prvi odstavek 220. člena ZUP); dopolnilno odločbo torej organ izda, če upravna zadeva ni bila rešena v celoti, glede vseh zahtevkov ali vseh vprašanj in ne da bi odpravljal nepravilnosti odločitve.

Ob upoštevanju, da je prvostopenjski organ štel zahtevek predlagatelja z dne 23. 3. 1992, vložen na obrazcu in brez posebne specifikacije nepremičnin po parcelnih številkah, za popoln, ter glede na to, da je iz vseh listin, razen zahtevku priložene kopije odločbe o podržavljenju, razvidno, da je bila tudi parc. št. 1186 k.o. C. podržavljena na podlagi te odločbe ter istočasno kot ostale upravičencu podržavljene nepremičnine tudi odpisana kot njegova lastnina ter opredeljena kot Splošno ljudsko premoženje, sodišče ne dvomi, da je predlagatelj z zahtevkom z dne 23. 3. 1992 zahteval tudi vrnitev te parcele. Tožena stranka je zato z izpodbijano dopolnilno odločbo pravilno odločila o nerešenem delu zahtevka z dne 23. 3. 1992 po tem, ko jo je o tem dne 8. 10. 2015 seznanil predlagatelj.

Po ZDSS-1 in sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Pravilno je torej stališče toženca, da je predmet obravnavanja in odločanja v sodno socialnem sporu določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. Čeprav socialni spor ni pravda, je tudi socialno sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek. Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici,

Toženka z izpodbijano odločbo ni še enkrat odločila o vrnitvi deleža na isti nepremičnini, ampak na drugi nepremičnini. Zato tudi ni spremenila zavezanca za vračilo prve nepremičnine, ampak je določila zavezanca za vračilo druge nepremičnine.

Tožba ni bila vložena zaradi molka organa, prav tako je iz izreka novo izdane odločbe razvidno, da tožena stranka ni spremenila oziroma odpravila izpodbijanega upravnega akta. Iz vsebine obeh odločb ter vlog tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka le dopolnila prvo izdano odločbo in torej odločila o zahtevkih, o katerih prej ni odločila. Ker torej ne gre za primere iz tretjega ali četrtega odstavka 39. člena ZUS-1, sodišče nima zakonske podlage, da bi v obravnavanem primeru ustavitve postopka, odločilo drugače, kakor mu nalaga četrti odstavek 25. člena ZUS-1, torej, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožeča stranka sicer navaja, da je bila tožba potrebna, vendar sodišče pripominja, da bi lahko tožeča stranka isti učinek dosegla tudi z vložitvijo predloga za izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Z izdajo dopolnilne odločbe se ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja. Če delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva, to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da nosi stroške še za odstranitev ugotovljene razlike, to je še za 15.500 m3 zemeljskega izkopa. Ker je to odločitev o novi stvari, to je dodatni (novi) obveznosti tožeče stranke, ki je oprta na drugačno oziroma na novo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno po izdaji odločbe z dne 4. 9. 2014, v obravnavnem primeru ne gre za dopolnilno odločbo. V primerih, ko je povzročitelj obremenitev znan, ni mogoče uporabiti določb 157a. člena ZVO-1.