154. člen ZASP

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ. Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogram

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.

Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal. Pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke. Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za z

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Tožeča stranka ima v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Pritožbene navedbe v ničemer ne odstopajo od navedb pritožnice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredeljevalo v okviru odločanja v citirani zadevi VSL I Cpg 924/2011 in kasnejših številnih odločbah, v katerih je z istimi argumenti utemeljilo nesklepčnost takšnega tožbenega zahtevka. Takšna razlaga ima zato značaj ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, ki je tožeča stranka v dosedanjih številnih postopkih ni uspela izpodbiti. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da civilna kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP nima odškodninske narave. Ne glede na navedeno pa je glede na pritožbene navedbe odločilno, da bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Niti odškodnina za civilni delikt niti civilna kazen pa nista nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato ne gre za prejemek, od katerega bi bila

Kliping ni nova oblika uporabe avtorskih del, ki pred letom 2006 ne bi bila (po)znana. To, da do novele ZASP-E kliping ni bil zakonsko urejen, še ne pomeni, da ni bil znan in materialne avtorske pravice ni bilo mogoče prenesti. Od uveljavitve ZASP-E, ki je zaradi svoje kogentne narave posegla tudi v predhodna pogodbena razmerja, je izvajalec klipinga ne glede na morebitno pogodbeno razmerje z imetnikom materialnih avtorskih pravic (delodajalcem avtorja), avtorju še zmeraj odgovoren za plačilo nadomestila iz 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP. Ni vse, kar napiše novinar, avtorsko delo (npr. kratke dnevne novice in vesti z dejansko vsebino sploh niso avtorsko pravno varovane), poleg tega pa je uporaba nekaterih novinarskih avtorskih del prosta (npr. dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega sporočila in določeno stopnjo individualnosti).

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma neplačevanjem. Skupni sporazum posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence. Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila

V Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na tožečo stranko. V njen repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Če določeno delo ni predmet varstva avstrijske ali nemške avtorske organizacije, še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, glede katerega se je njegov avtor odpovedal materialnim avtorskim pravicam oziroma, da gre za delo, ki v slovenskem pravnem sistemu ni avtorsko varovano.

Ker gre za skupno nadomestilo, po stališču upravnega organa, ki mu sodišče pritrjuje, pravico do tega nadomestila lahko upravljajo le vsi upravičenci skupaj. Opisana narava pravice pa se odraža v kolektivni organizaciji, preko katere upravičenci morajo (gre za obvezno kolektivno upravljanje po 3. točki 147. člena ZASP) to pravico upravljati. S to pravico lahko kolektivno upravlja le tista kolektivna organizacija, v katero so ustrezno vključene vse kategorije upravičencev. Za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije so po drugem odstavku 149. člena ZASP relevantni avtorji, ki pooblastijo kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic. Glede na navedeno je upravni organ napravil pravilen zaključek, da tožnikova materialna podlaga ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja pravice, to pa je zakonski razlog za zavrnitev izdaje stalnega dovoljenja. Ob zakonsko določenem delitvenem ključu na osnovni ravni med vrstami upravičencev so materija statuta vsaj delitvena pravila med avtorji različnih avtorskih del, med različnimi izvajalci ter med filmskimi producenti in proizvajalci fonogramov, da se na ta način zadosti zakonski prepovedi arbitrarn

Varstvo avtorskih pravic pojmovno vzeto nedvomno obsega tudi uveljavljanje pravic, ki gredo avtorjem in drugim imetnikom pravic v primerih, ko je pravica kršena, torej uveljavljanje nadomestnih pravic, kakršna je pravica do povrnitve morebitne škode, ki pri tem nastane. Ni videti razumnega dvoma, da ne bi enako veljalo tudi v primerih, ko je zatrjevano, da je bilo zaradi opuščene zakonske dolžnosti kolektivnemu avtorju onemogočeno uveljavljanje avtorskih pravic.

S pravico do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, lahko upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili, danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti. Zato je Urad utemeljeno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo stalnega dovoljenja in dovoljenja za avtorje za kolektivno upravljanje tega nadomestila. Določbe ZASP pravico do nadomestila urejajo na način, da je njena uveljavitev enotna in prepuščena kolektivnim organizacijam z ustreznim članstvom, da jo uveljavijo na predpisan način. Ker revident ni izkazal, da bo zagotovil uspešno izvajanje kolektivnega upravljanja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila in kljub pozivu ni predložil sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z različnimi kategorijami upravičencev do nadomestila, je zavrnitev njegove zahteve za izdajo začasnega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 1

Da bi bilo mogoče začasno dovoljenje izdati, bi moral tožnik izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestila. Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila med posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi.