149. člen ZASP

V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe. Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc). V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe. Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve.

Svojo voljo, da toženka o njegovi zahtevi odloči vsebinsko, je tožnik izrazil s tem, da je zahtevo za izdajo dovoljenja vložil in je (tudi potem, ko ga je toženka v dopisu z dne 23. 2. 2016 seznanila s svojimi ugotovitvami) do izdaje izpodbijane odločbe ni umaknil. Ker je torej toženka vsebinsko odločila o zahtevi, katere gospodar je bil tožnik sam, saj je bil on tisti, ki jo je postavil in ki bi jo glede na okoliščine primera do izdaje odločbe tudi kadarkoli umaknil. Okoliščina, da obvezno kolektivno upravljanje pomeni omejitev izvrševanja pravic, po presoji sodišča narekuje restriktiven pristop k razlagi obsega že izdanega dovoljenja. Kriterij, za katerega sodišče drugače kot toženka sodi, da v izpodbijani odločbi ni utemeljen, je način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost.

V obravnavanem primeru je organ o tožnikovi vlogi pravilno odločil po v času odločanja veljavnem predpisu, tj. po sedmem odstavku 81. člena ZKUAPS, in postopek ustavil, saj ga je k temu zavezovalo načelo zakonitosti (6. člen ZUP).

Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal. Pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke. Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za z

Z vpisom v sodni register subjekt vpisa še ni pridobil statusa kolektivne organizacije. Tak status je pridobil šele z izdajo dovoljenja UIL, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, izdanem dne 6. 2. 2012. Da je lahko status kolektivne organizacije subjekt vpisa pridobil, pa je moral predložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila, in ki mora biti v skladu z določbami ZASP. Iz 146. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZASP nedvomno izhaja, da mora statut kolektivne organizacije predvideti tako upravljalsko strukturo, da je njeno upravljanje v rokah avtorjev, ki so organizacijo pooblastili, da v svojem imenu in za njihov račun upravlja z njihovimi pravicami. S takim statutom in z dovoljenjem UIL pridobljenim statusom Zavoda AIPA kot kolektivne organizacije pa so ustanovitelji izgubili upravljalska upravičenja. Nanje se ne morejo sklicevati z uporabo določb ZZ, saj ta v 6. členu določa uporabo določb ZZ, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Tak poseben zakon pa je v obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo ZASP. Status kolektivne organizacije

Glede na izrecne določbe 162. člena ZASP tožnik ne more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da naj kot zasebnopravni subjekt, ki dejavnosti kolektivne organizacije tudi ne izvaja po javnem pooblastilu, ne bi bil dolžan posredovati pogodb, s katerimi je opravljanje nekaterih svojih poslov prenesel na tretje osebe. Tudi v kolikor je tožnik opravljanje administrativno-tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo prenesel na drugo gospodarsko družbo (kar je skladno z zakonom – drugi odstavek 146. člena ZASP), to ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere urad v okviru nadzora nad dejavnostjo tožnika kot kolektivne organizacije ne bi mogel zahtevati posredovanja vseh potrebnih poslovnih dokumentov, ki se nanašajo na opravljanje administrativno - tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic. Če gre za poslovne dokumente, ki jih urad potrebuje zaradi nadzora in glede na obseg nadzora (kar mora v obrazloženi pisni zahtevi kolektivni organizaciji navesti, tako da preizkus lahko to potrdi), se tožnik obveznosti njihove predložitve ne more izogniti niti ob sklicevanju na okoliščino, da gre za poslovne skrivnosti. Urad j

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice ter da je dokazno breme glede tega naloženo toženi stranki – uporabniku glasbe. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, ko navaja, da je za obsežne in vsestranske trditve, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le avtorsko nevarovano glasbo, ponudila številne in resne dokaze, glede katerih pa se sodba sploh ni opredelila ali pa jih zavrnila z neustreznimi in deloma kontradiktornimi razlogi.

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v kateri

Organ je pravilno pozival tožnika, da dopolni svojo vlogo z zahtevanimi formalnimi sestavinami (kot izhaja iz 148. člena ZASP), vsebina obveznih sestavin vloge pa je v nadaljevanju predmet materialne presoje vloge. S tem ni prišlo do arbitrarnega odločanja. Za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije po drugem odstavku 149. člena ZASP so nedvomno relevantni avtorji, ki kolektivno organizacijo pooblastijo za upravljanje njihovih pravic. Tožnik mora izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja, česar pa (neskladnost statuta z ZASP ter neizpolnjevanje drugih pogojev) ni storil.

Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence. Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila

V Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na tožečo stranko. V njen repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Če določeno delo ni predmet varstva avstrijske ali nemške avtorske organizacije, še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, glede katerega se je njegov avtor odpovedal materialnim avtorskim pravicam oziroma, da gre za delo, ki v slovenskem pravnem sistemu ni avtorsko varovano.

Tožeča stranka je na podlagi samega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic domačih in tujih avtorjev. Zato je dokazovanje trditve, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, na uporabniku, ki se sklicuje, da uporablja avtorsko nevarovano delo. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je tako moralo odkloniti uporabo Pravilnika 2006 (exceptio illegalis).

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Ker gre za skupno nadomestilo, po stališču upravnega organa, ki mu sodišče pritrjuje, pravico do tega nadomestila lahko upravljajo le vsi upravičenci skupaj. Opisana narava pravice pa se odraža v kolektivni organizaciji, preko katere upravičenci morajo (gre za obvezno kolektivno upravljanje po 3. točki 147. člena ZASP) to pravico upravljati. S to pravico lahko kolektivno upravlja le tista kolektivna organizacija, v katero so ustrezno vključene vse kategorije upravičencev. Za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije so po drugem odstavku 149. člena ZASP relevantni avtorji, ki pooblastijo kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic. Glede na navedeno je upravni organ napravil pravilen zaključek, da tožnikova materialna podlaga ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja pravice, to pa je zakonski razlog za zavrnitev izdaje stalnega dovoljenja. Ob zakonsko določenem delitvenem ključu na osnovni ravni med vrstami upravičencev so materija statuta vsaj delitvena pravila med avtorji različnih avtorskih del, med različnimi izvajalci ter med filmskimi producenti in proizvajalci fonogramov, da se na ta način zadosti zakonski prepovedi arbitrarn

Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali po nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic. Tako določena ekskluzivnost nalog kolektivne organizacije v razmerju do avtorjev izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti sočasno upravljati iste pravice. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic tako pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. SAZAS kot kolektivna organizacija z malimi avtorskimi pravicami ne upravlja zgolj v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije. V njen repertoar sodijo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Avtor se načeloma uveljavljanju materialnih avtorskih pravic lahko odpove, a je to potrebno dokazati, česar pa tožencu ni uspelo.

Slovenska kolektivna organizacija daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela, avtor pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic niti v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.

S pravico do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, lahko upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili, danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti. Zato je Urad utemeljeno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo stalnega dovoljenja in dovoljenja za avtorje za kolektivno upravljanje tega nadomestila. Določbe ZASP pravico do nadomestila urejajo na način, da je njena uveljavitev enotna in prepuščena kolektivnim organizacijam z ustreznim članstvom, da jo uveljavijo na predpisan način. Ker revident ni izkazal, da bo zagotovil uspešno izvajanje kolektivnega upravljanja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila in kljub pozivu ni predložil sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z različnimi kategorijami upravičencev do nadomestila, je zavrnitev njegove zahteve za izdajo začasnega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 1

Tožnik brez podlage zatrjuje, da bi bil njegov interes, da njegove pravice upravlja kolektivna organizacija, ki jih bo upravljala učinkovito, varovan le v primeru, da bi se imel možnost v postopku za podelitev dovoljenja opredeljevati do kvalitete bodoče kolektivne organizacije. Glede na določbe ZASP imetniki pravic v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami ne morejo varovati svojih pravnih koristi kot stranski udeleženci.

Po presoji Vrhovnega sodišča določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja po 149. členu ZASP kolektivni organizaciji, ki je imetnica začasnega dovoljenja na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Po citirani določbi (189. člen) lahko Urad namreč začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic izda pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, v začasnem dovoljenju pa določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša samo na že izdana „trajna“ dovoljenja, izdana na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.