37. člen ZUP

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Organ, ko je zavrgel prošnjo tožnika v delu, ki se nanaša na odstop prošnje v reševanje ministrici za pravosodje RS, ni odločil o predlagani izločitvi, v obrazložitvi pa ni obrazložil zavrženje prošnje za odstop prošnje v reševanje ministrici za pravosodje. Delegacija pristojnosti je drug pravni inštitut kot izločitev. Ker se obrazložitev ne da preizkusiti, jo je sodišče moralo odpraviti. Organ bi moral o izločitvi odločiti pred izdajo odločbe o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa organ o predlagani izločitvi ni odločil pred odločitvijo o glavni stvari - prošnji za BPP.

Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.

Iz sodnih odločb med drugih izhaja, da tožnik ni izkazal bistveno spremenjenih okoliščin glede zmožnosti plačevanja preživnine, kot tudi ne bistveno spremenjenih okoliščin na strani nasprotne udeleženke (matere mladoletnih otrok) ali bistveno nižjih potreb preživninskih zavezancev, kar je podrobneje pojasnjeno. Med drugim je navedeno, da niso bile ugotovljene nižje potrebe otrok, temveč so se te z vstopom mladoletne Č. Č. v šolo in posledično dvigom prispevka za vrtec za A. A. povečale. Posledično tudi ugotovljeni višji dohodki matere mladoletnih otrok C. C. ne predstavljajo bistvene okoliščine, ki bi utemeljevale morebitni predlog za znižanje preživnine.

Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.

Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze. Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestr

Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova, zato različne dejanske okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s predmetno nepremičnino, sosednjimi zemljišči in pravnimi predniki na odločitev ne vplivajo. V postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP). Razlog za izločitev ne more biti pravno mnenje uradne osebe, niti nestrinjanje z vodenjem postopka s strani uradne osebe ali njenimi prejšnjimi odločitvami, saj so temu namenjena pravna sredstva zoper upravne akte.

Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev. Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.

Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrgla, upoštevaje ugotovitev, da je bila o isti stvari že izdana upravna odločba, tožnik pa ob vložitvi nove prošnje ni izkazal, da sta se dejansko stanje in pravna podlaga, na katera se opira tožnikova (nova) prošnja spremenila.

Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali bo uradna oseba v postopku zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njeno nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti uradne osebe v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti. V postopkih, ki naj bi glede na svojo vsebino pri inšpektorici vzbudili odklonilni odnos do tožnice, tožnica ni nastopala kot stranka, to je kot oseba, ki bi tožnici kaj očitala in bi bila zato z njo v kakšnem posebnem osebnem razmerju, ki bil lahko zbujal dvom v njeno nepristranskost, temveč je v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka. Ne glede na zaupno razmerje, ki se sicer ustvari med stranko in odvetnikom, pa dejstvo, da je tožnica v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka, ne zbuja dvoma v inšpektoričino nepristranskost. Izvršba, začeta s sklepom o dovolitvi izvršbe, se konča s prisilno izvršitvijo nalož

Glede na določbe OT se tar. št. 39 uporabi le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Tožnik s tem v zvezi navaja, da pogajanja na Specializiranem državnem tožilstvu predstavljajo dejansko sestanek, na katerem se izvedejo pogajanja ter da gre za samostojno storitev, kar potrjuje predmetna odločba o dodelitvi BPP, iz izreka katere izhaja, da je bila BPP upravičencu dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ter za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Specializiranim državnim tožilstvom. Sodišče ugotavlja, da organ za BPP v izpodbijanem sklepu, ob navedenem obsegu odobrene BPP upravičencu, kot izhaja iz izreka odločbe Bpp 1797/2018 s 4. 7. 2018, ni pojasnil, zakaj je tožniku nagrado za zastopanje na naroku za izvedbo postopka pogajanj na Specializiranem državnemu tožilstvu za sklenitev sporazuma o delnem priznanju krivde 9. 7. 2018 priznal po drugi alineji tar. št. 9.1 OT in ne po drugi alineji tar. št. 39.1 OT, kot je to izrecno uveljavljal tožnik. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj mu ni priznal urnine po drugem odstavku 6. členu OT za čakanje, ki jo je tožnik v okviru tega

Institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, zato ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo zgolj v okviru zakonsko določenih razlogov, ki jih je treba razlagati zožujoče. Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba razlagati zožujoče.

V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP lahko sicer stranka zahteva izločitev uradne osebe tudi v primeru, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, vendar pa zgolj dejstvo, da je predsednica sodišča odločala o več zadevah, v katerih je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, še ne pomeni, da bi bila sodnica kot uradna oseba zaradi tega „okužena“. Do večkratnega odločanja o tožnikovih vlogah je namreč prišlo iz razloga, ker je tožnik podal večje število vlog, na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZBPP pa o dodelitvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik specializiranega sodišča prve stopnje.

Ne glede na navedbo v dopisu, da tožnik vlaga prošnjo za dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom zoper vse postopke, ki so zapisani v sklepu, ni razumljivo, ali tožnik vlaga hkrati tudi pritožbo zoper ta sklep in za katera pravna dejanja sploh želi dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno, je tožena stranka tožnika pravilno pozvala k dopolnitvi vloge, tožnik pa je bil tudi opozorjen na posledice, če vloge ne bo ustrezno dopolnil.

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP. Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.

Toženka bi morala, namesto da je nekritično sledila Poročilu zato, ker ga je izdelal NLZOH, presoditi, ali vsebuje vse podatke, ki jih mora po Uredbi vsebovati in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka oziroma je akt iz tega razloga nezakonit.

Ker se po 5. alineji 8. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli, to pomeni, da se ne dodeli za nobeno obliko brezplačne pravne pomoči in nobeno fazo upravnega spora (torej tudi ne za postopek s pravnimi sredstvi).

Z izpodbijanim sklepom se je odločalo o zahtevi tožnikov za izločitev uradne osebe – A. A., ki je v zadevi odločala na drugi stopnji, torej pravna narava tega sklepa onemogoča upravni spor. Razlogi za izločitev osebe, ki v izpodbijani zadevi odloča, sodišče preizkuša pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti glavne stvari. Zgolj iz razloga, ker je v postopku izdaje dovoljenja kot aktivna stranka nastopal župan kot zakoniti zastopnik stranke, ni podan dvom o nepristranosti uradne osebe v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP. Po drugem odstavku 12. člena ZUP namreč uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Stranka lahko razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP predlaga le v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar razlogi organa, kot so navedeni v odločbi, torej dejstva o prvi prireditvi dne 4. in 5. 6. 2016 in nato še 28 naslednjih prireditev do vložitve predloga za obnovo postopka, vse na podlagi dovoljenja z dne 29. 4. 2016, niso doka

Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno. Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domne

Drži, da zakon pred izdajo povzetka relevantnih dejstev (PRD) ne predpisuje izdaje nobenega drugega oziroma dodatnega dokumenta, vendar pa sodišče v tem ne vidi kršitve, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe, ki je vodila postopek, kot tudi ne kršitve pravice do obrambe. Dejstvo, da je uradna oseba tožnika seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so bila ugotovljena v postopku do takrat, torej v tej fazi postopka, in mu dala možnost, da se o tem izjavi, nedvomno ne more predstavljati predhodne dokazne ocene o obstoju kršitve in s tem kršitve pravice do obrambe, temveč je bila s tem tožniku v bistvu dana dodatna možnost (poleg, še kasneje v postopku izdanem PRD in možnosti podaje izjave tožnika na PRD), da nasprotuje že do takrat zbranim ugotovitvam in ponudi oziroma predloži za svoje trditve dokaze.