VSL Sklep I Cp 1390/2018

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da v zapuščino spada nepremičnina parc. št. 01/3 (ID 000) k. o. X, ki je bila vrnjena zapustniku na podlagi odločbe občine L. z dne 10. 8. 1994 na podlagi ZDen. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je na podlagi 74. člena ZDen in Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev dedinja in prevzemnica po zapustnikovem sinu A. A., ml., ki je umrl po uvedbi dedovanja, to je 28. 9. 1994, zapustnikova snaha C. A., za nujni dedinji pa je določilo zapustnikovo hčer D. D. in zapustnikovo hčer E. E. ter izračunalo, da dedujeta vsaka denarno vrednost nujnega deleža do 1/6 v znesku 2.826,82 EUR. To je naložilo v plačilo prevzemnici zaščitene kmetije C. A. v roku dveh let ob revalorizaciji. Zemljiški knjigi pa je odredilo vpis lastninske pravice na dedinjo ter naložilo stroške dedinji E. E. in D. D. do C. A. in sicer vsaka 1/6, to je vsaka 152,44 EUR kot stroške zapuščinskega postopka. Dedinje pa trpijo vsaka svoje stroške postopka.

2Proti temu sklepu vlagata pritožbo nujni dedinji. E. E. izpodbija vse točke izreka, razen prve in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da se je sodišče zmotno sklicevalo na ustavno odločbo U-I-81/94 ter na pravila dedne transmisije po 134. členu ZD. Kot dedinji sta lahko le E. E. in D. D. Dedič zaščitene kmetije je lahko samo ta, ki je po zakonitem dednem redu poklican k dedovanju (II Ips 425/2010), ne pa C. A. po pokojnem A. A., saj ni potomec zapustnika in zato nima vstopne pravice. Odločba U-I-81/94 določa le, da je potrebno v primerih, ki so predmet dedovanja z aščitene kmetije, vrnjene v postopku denacionalizacije ali kmetijska zemljišča in gozdovi, uporabiti določbe ZDKG. S tem je bila dopolnjena pravna praznina med takrat razveljavljenim drugim odstavkom 74. člena ZDen in sprejemom nove določbe. Določba drugega odstavka 74. člena ZDen je bila ob začetku tega zapuščinskega postopka skladna z določbo Ustavnega sodišča in zato sklicevanje na to odločbo ni pravilno. Zapustnik je umrl 27 let pred sklenitvijo zakonske zveze C. A. in A. A. ml. Zakonska zveza je bila sklenjena 1. 5. 2001. Zato ni vstopne pravice pri snahi. Sodišče ni pristojno za presojanje, ali bi nepremičnine izpolnjevale pogoje za zaščiteno kmetijo. Gre za pristojnost krajevne upravne enote, kar je že izreklo Vrhovno sodišče o zadevi X Ip 444/2009. Sodišče pravilno ugotavlja, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vendar se za krog dedičev ne uporabi ZD, zaščiteno kmetijo deduje le dedič, ki lahko deduje po ZD, kar pa C. A. ni. Ker ni potomka zapustnika, ne more vstopiti v pravni položaj pokojnega moža A., zato je sodišče zmotno uporabilo določbe o dedni transmisiji. Sodišče tudi zmotno ugotovi velikost dednega deleža. Če bi C. A. bila dedinja, bi bil njen dedni delež manjši od preostalih dveh dedinj. Ob uvedbi dedovanja in prehodu zapuščine je bila živa zapustnikova vdova B. A., mati D. D. in E. E. in v tem primeru bi sodišče moralo uporabiti določbe o transmisiji in jih ni. Predmetna zapuščina je torej prešla na štiri dediče, ženo in tri otroke. V primeru transmisije gre torej za transmisijo pri dediču A. in dedinji B. A. Sodišče je napačno štelo, da je edini dedič po A., ml. njegova žena. A. ni zapustil potomcev, žena in starši dedujejo v drugem dednem redu in sestri imata vstopno pravico. Po pokojni B. A. so dediči trije, hčerki in sin, ki je bil ob smrti matere še živ. Dedovanje v drugem dednem redu gre tako, da deduje zapustnikova vdova 1/2, starši pa eno polovico. Ker staršev ni več, vstopata v njune pravice D. D. in E. E., vsaka do 1/4. Tako izračun pokaže, da pride na C. A. 1/24. Po pokojnem A. ml. pa so dediči v drugem dednem redu C. A. do 1/2 in obe dedinji do 1/4. Dedni delež po transmisiji A. A., ml. v višini 1/4 po pokojnem očetu dedujejo prvo navedena dedinja do 1/16, drugo navedena dedinja do 1/16 ter C. A. do 1/8. Sodišče je zmotno ugotovilo vrednost zapuščine in tega dela ni mogoče preizkusiti. Sodišče zmotno ni upoštevalo mnenja dr. M. M., ki je izvršil postavljeno nalogo, ugotovil tržno ceno zapuščine na dan 29. 8. 1994. Ugotovil je, da je bila vrednost zapuščine 196.389,89 EUR, kar je valorizirano 535.162,62 EUR. Izvedenec J. J. pa izračuna gospodarsko zmožnost kmetije in sodišče na njegovo cenitev opre izračun. Izvedenec J. J. vrednosti ni valoriziral. Tudi po tem izvedeniškem mnenju bi znašala vrednost po statističnem uradu 108.775,11 EUR. Izvedenec je pristranski v korist C. A., saj preostalih dedinj ni niti vabil na ogled. Komuniciral je le z njo. Sodišče zmotno šteje, da sta se dedinji strinjali, da je C. A. prevzemnica predmetne nepremičnine. Dedinji nista nikoli trdili ali dokazovali, da C. A. izpolnjuje pogoje in ustreza merilom iz 7. člena ZDKG. Tudi D. D. že 47 let živi in dela na kmetiji in je primerna dedinja. Glede zmožnosti kmetije pa je sodišče zmotno uporabilo izvedeniško mnenje dr. K. K., ki ni upošteval, da je kmetija izkoriščena samo 20 %.

3Na vročeno pritožbo ji je odgovorila dedinja C. A. in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je bila kmetija že pred razlastitvijo oziroma gradnjo zaščitena kmetija. Vztraja, da sodi v krog dedičev po 134. členu ZD. Sklep je pravilen in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožbo vlaga tudi dedinja D. D. Tudi ona izpodbija krog dedičev, ki ga je ugotovilo sodišče. Meni, da je sporno, kdo je sploh dedič po pokojnem A. A., st. Glede kroga dedičev je treba uporabiti ZD in dedič zaščitene kmetije je samo oseba, ki je lahko zakoniti dedič. Zato C. A. ne more biti dedinja po A., st. To ne izhaja iz ustavne odločbe. C. A. ni bila zapustnikova snaha, saj je zapustnik umrl predno se je poročila v družino. Presoja, ali bi vrnjena zemljišča skupaj z drugimi, ki jih je imel zapustnik ob smrti in bi izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo določi upravni organ. Res je, da se dedovanje uvede po 78. členu ZDen z dnevom pravnomočnosti odločbe o dedovanju, vendar je krog dedičev zmotno ugotovljen. Zaščiteno kmetijo lahko deduje zgolj zakoniti dedič in to C. A. ni. Sodišče napačno uporabi pravni termin „vstop“. To pravico imajo samo zapustnikovi potomci iz 12. člena ZD. A. A., ml. je odločbo o denacionalizaciji skrival pred svojima sestrama in sta zanjo izvedeli šele po smrti A., ml. Po smrti očeta oziroma uvedbi zapuščinskega postopka glede najdenega premoženja sta bili živi samo sestri, saj je mati B. A. umrla 25. 10. 2008. Tako C. A. ne more biti dedinja. A. A., ml. ni umrl pred koncem postopka, temveč že pred začetkom tega postopka. Pogoj za dedno transmisijo tako ni podan. Žena nima vstopne pravice. Če pa je dedinja, ima najmanjši dedni delež. Ob prehodu zapuščina na dediče 29. 8. 1994, je bila živa zapustnikova vdova B. A. Tedaj je tudi pri njej potrebno uporabiti dedno transmisijo. Pritožnica nariše diagram. Če je vstopna pravica po A., je tudi pri B. A. Potem poda izračune dednih deležev. Ustavna odločba U-I-81/94 določa le, da je potrebno uporabiti določbe ZDKG. Ali so pogoji izpolnjeni za zaščiteno kmetijo, pa določa upravna enota. Upravna enota L. ni odločila, da je vrnjeno premoženje zaščitena kmetija. Res pa so nepremičnine, ki predstavljajo kmetijo pokojnega A. A., ml. zaščitena kmetija. To je bilo določeno šele štiri leta po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vrnjeno premoženje predstavlja le gozdove VI. kategorije, ki so nad 1000 m nadmorske višine in tega ni mogoče šteti za zaščiteno kmetijo. Pravilno ugotavlja sodišče, da je bilo na naroku 4. 6. 2014 sklenjeno in da je sodišče dovolilo dedni dogovor, v okviru katerega so dedinje sklenile, kako bodo delile zapuščino in so določile solastniške deleže in se dogovorile o pravicah in obveznostih. Dedni dogovor je postal pravnomočen in izvršljiv in ga sodišče ni razveljavilo. Sklep z dne 4. 7. 2014, zoper katerega naj ne bi bilo pritožbe, je sodišče oprlo na 292. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Zato ni sklenilo, da se dedni dogovor razveljavi. Te odločitve ni mogoče preizkusiti. Po določbi 286.b člena ZPP je dedinja podala ugovor kršitve postopka po 399. členu in sodišče tega ni pravilno uporabilo. Dedni dogovor je sodna poravnava in se lahko izpodbija le po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave. To določa 392. člen ZPP in sodna praksa, ki jo pritožba našteva v teh odločbah. Aktivna legitimacija za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je na strani dedičev. Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti in pritožnica je podala ugovor procesne predpostavke iz 288. člena ZPP, saj je o spornem predmetu že bila sklenjena sodna poravnava. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbija pravni pouk, da zoper sklep z dne 3. 7. 2014 oziroma 4. 7. 2014 ni pritožbe. Tudi če navaja dejstva, ki niso točna. Dedinji nista priznali C. A., da izpolnjuje pogoje za dediča zaščitene kmetije. Obširno tudi izpodbija ugotovljeno vrednost zapuščine in gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije C. A., sklicuje se na cenitev dr. M. M. in meni, da je sodišče na lastno pest sledilo izvedencu J. J. Dedinji nista bili vabljeni na ogled, ko je to opravil izvedenec J. Izvedenec dr. K. pa ni upošteval, da je kmetija izkoriščena zgolj 20 %. Zmotno meni sodišče, da se je priglasila k dedovanju zgolj C. A. Pritožnica je v šesti pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2017 izrecno izjavila, da želi prevzeti zaščiteno kmetijo.

5Na vročeno pritožbo je odgovorila dedinja C. A. in predlaga zavrnitev.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Dedinja D. D. v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da lahko v „obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sklepa z dne 3. 7. 2014 (list. št. 123)“ sodišče samo lahko razveljavi sodno poravnavo, ki jo je pred tem dovolilo. Vse dedinje so na zapuščinski obravnavi dne 4. 6. 2014 sklenile dedni dogovor in se dogovorile tako, kot izhaja iz zapisnika na list. št. 104 do 105. Dogovorile so se, da se sporna nepremičnina deduje v naravi in da dedinja C. A. prevzame v last do 2/3, pritožnici pa vsaka do 1/6. Dogovorile so se tudi za skupno izkoriščanje parcele in kako je treba upoštevati upravne odločbe za izkoriščanje te parcele. Dogovorile so se celo o stroških za izkoriščanje te nepremičnine. Na zapisniku je zapisano, da je zapuščinska obravnava končana in da je sklep o dedovanju izide pisno. Nato pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 7. 2014 ponovno odprlo zapuščinsko obravnavo in v obrazložitvi zapisalo, da je dedni dogovor v nasprotju z načelom in duhom ZDKG in v nasprotju z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju; torej smiselno ugotovilo, da dedni dogovor ni veljaven. V izpodbijanem sklepu o dedovanju pa je v obrazložitvi zapisalo, da je dedni dogovor v nasprotju s kogentnimi določbami 15. člena ZDKG in da je zato dogovor ničen.

8Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. 307. člen ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP), ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za nično.

9Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe ZPP v povezavi z Zakonom o dedovanju, ko je samo „razveljavilo“ dedni dogovor. Sodišče se sklicuje na 292. člen ZPP in 163. člen ZD, vendar noben izmed teh členov kaj takega ne določa. Pač pa je obširna sodna praksa zavzela stališče, da je treba o izpodbijanju sodne poravnave odločiti s sodbo na podlagi ustrezne tožbe, če so za to podani pogoji iz določbe 392. člena ZPP.¹ Konkretni dogovor je po vsebini sodna poravnava in ima učinke pravnomočne sodbe, zato se zoper njo lahko vložijo le izredna pravna sredstva (razlogi iz II Ips 215/2013).

10To je narekovalo ugoditev obema pritožbama in razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje naj torej izda sklep o dedovanju ob upoštevanju dednega dogovora z dne 4. 6. 2014. Tako je tudi sklenilo na koncu zapuščinske obravnave 4. 6. 2014.

11Nimata pa prav pritožbi v delu, ko trdita, da C. A. ne more biti dedinja. Pritožbi nimata prav, ko menita, da v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki je v tem primeru pravno relevantni čas glede na določbo 78. člena ZDen, ne more biti dedinja. Ko je bilo dedovanje uvedeno, je dedič zapustnika tisti, ki je dedič v trenutku pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Določba 78. člena ZDen je uzakonila izjemo od splošnih pravil, saj se po določbah ZDen dedovanje glede denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.² Zato se ugotavlja, kdo je bil v trenutku pravnomočnosti odločbe dedič. Ni mogoče mimo dejstva, da je odločba bila pravnomočna 29. 8. 1994, A. A., ml. pa je umrl 26. 5. 2012. Ko pa je sodišče odločalo s sklepom o dedovanju, je A. A. torej umrl in je po njem dedinja tudi vdova. Vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila dedinja tudi mati A. A., ml. B. A., ki je umrla 25. 10. 2008. Vendar na pravilnost kroga dedičev, ki so sklepali dedi dogovor, to ne vpliva. Po materi je bil dedič A. A., ml. in obe pritožnici oziroma po smrti A. A. vstopa v njegove pravice vdova C. A. A. A., ml. in C. A. nista imela otrok, zato je krog dedičev enak in so vse tri dedinje, ki so sklepale dedni dogovor, bile poklicane k dedovanju. Kako pa so si dedne deleže razdelila, pa izhaja iz dednega dogovora in na te obsežne izračune pritožnic o tem, da so dedni deleži drugačni, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo. Te navedbe sedaj niso več pravno relevantne. 134. člen ZD ne pomeni, da velja vstopna pravica le za krvne sorodnike in ne za vdovo. Vdova je vstopila namesto svojega moža, ki pa je nesporno dedič po očetu in tudi po mami, katero je preživel.

12Pritožbi še opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta se pritožnici strinjali, da je edina izmed njih, ki izpolnjuje pogoje za dedovanje zaščitene kmetije C. A. Ta trditev pritožnic je pravilna in v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da to dejstvo ni bilo sporno. Treba pa je ugotoviti, da je kmetija, katero je vdova podedovala po pokojnem A. A., ml. res zaščitena kmetija. Vendar iz odločbe Upravne enote L. z dne 31. 1. 2014 (list. št. C6) ne izhaja, da bi v to zaščiteno kmetijo spadala sedaj obravnavana nepremičnina, to je parc. št. 01/3 (ID 000) k. o. X. To pomeni, ko bi se tudi v ustreznem postopku lahko ugotovilo, da je moč sporno parcelo odtujiti brez škode za zaščiteno kmetijo. V konkretnem primeru so se to dedinje sicer smiselno dogovorile ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena ZDKG. Pravilen postopek bi sicer bil, da bi pred tem pridobile mnenje ustrezne upravne enote. Vendar sodišče prve stopnje ne more kar samo v obrazložitvi sklepa ugotavljati dednega dogovora za ničnega. Zato so ostale pritožbene navedbe o vrednosti parcele nerelevantne.

13V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje upošteva dedni dogovor in izda ustrezni sklep o dedovanju. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni moglo samo izdati sklepa o dedovanju. O tem odloča sodišče prve stopnje. Gre za pristojnost sodšča prve stopnje in tudi zoper sklep o dedovanju je dovoljena pritožba. Zato ni bilo možno absolultne bistvene kršitve ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti tako, da bi pritožbeno sodišče prvič izdalo sklep o dedovanju, ki bi povzel dedni dogovor in vseboval vse, kar določa 214. člen ZD.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 358/2013, o dednem dogovoru pa II Ips 215/2013.
² Primerjaj komentar 78. člena Zakona o dedovanju, stran 512, J. Breznik in soavtorji, GV Ljubljana, 2000.