392. člen ZPP

Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Predlog se zavrne.

Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden. Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme

Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Ne drži bistvena pritožbena navedba, da se zaradi tožnikovega položaja kot predsedujočega skupščini in pooblaščenca oziroma kolizijskega zastopnika družbe pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo učinek sklenjene sodne poravnave nanaša nanj in da jo ima zato pravni interes izpodbijati.

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

V zapuščinskem postopku sklenjeni dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave. Njena veljavnost ni odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj je po svoji vsebini pogodba obligacijskega prava. V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.

Kot je razbrati iz pritožbe, pritožnik očitno ni zadovoljen s sklenjeno sodno poravnavo, kar pa ni upoštevno. Sklenjena sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe (res iudicata) in zavezuje stranke poravnave. Izpodbijati jo je mogoče le z izrednimi pravnimi sredstvi, predvidenimi v zakonu.

Zoper pravnomočno odločitev ni več rednih pravnih sredstev. Zoper pravnomočne odločbe so možna zgolj še izredna pravna sredstva, ki so našteta v šestindvajsetem poglavju ZPP. To so revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, tožba za razveljavitev sodne poravnave in obnova postopka. Zahteve za razveljavitev sklepa med naštetimi izrednimi pravnimi sredstvi torej ni. Omenjeno zahtevo je tožnik vložil sam, posebnost izrednih pravnih sredstev pa je tudi v tem, da jih stranka lahko vloži samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).

Dedinje so se z dednim dogovorom sporazumele o delitvi in načinu delitve dela zapuščine, katerega obseg ni bil sporen, in so na podlagi dispozitivnih pravic že v okviru zapuščinskega postopka uredile vprašanje delitve z dednim dogovorom, s čimer je nastala pogodba civilnega prava. Ta ima učinek sodne poravnave. Zapuščinsko sodišče je, v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD, takšen dedni dogovor zajelo v izrek sklepa o dedovanju, s čimer pa sklenjeni dedni dogovor ni izgubil učinka sodne poravnave. Dedič lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo,5 medtem ko v zapuščinskem postopku s pritožbo njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.

Dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz tretjega odstavka 214. člena ZD), vnesen v sklep o dedovanju, ima učinek sodne poravnave. Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, vloženo v rokih iz 393. člena ZPP.

Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.

Dejstvo, da je dedni dogovor vsebovan v sklepu o dedovanju, ni razlog, zaradi katerega bi ga dediči, ki so ga sklenili, lahko izpodbijali. Pritožnik lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo, v zapuščinskem postopku pa njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.

V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.

Dedni dogovor na zapuščinski obravnavi so sklenili vsi dediči in sklenitev potrdili s podpisom zapisnika. Zato predstavlja veljavno zavezo, ki je z rednim pravnim sredstvom v zapuščinskem postopku ni mogoče izpodbiti. To je mogoče storiti le s tožbo na razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP.

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemlji

Sklepa o dedovanju pritožnik sploh ne izpodbija. V delu, v katerem izpodbija vsebino sodne poravnave, pa pritožba ni dopustna. Da je dedni dogovor lahko širši – tak, da njegova vsebina ne predstavlja samo delitve zapuščine, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Prav in samo del dogovora, ki ne predstavlja dogovora o delitvi zapuščine (in zato ne vpliva na vsebino sklepa o dedovanju) izpodbija pritožnik. Tudi v tem delu pritožba ni dopustna, tako kot ni dopustna pritožba zoper odpravek sodne poravnave.

Ni mogoče, da bi bila pritožnica, ob tako nazornem fotografskem prikazu kavnega in čajnega servisa, v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti glede oznake predmeta v času sklepanja sodne poravnave. V sferi toženke je bila dolžnost ravnanja s pričakovano skrbnostjo, ko je izbirala servis po oznakah v cenilnih poročilih, s katerimi je bila seznanjena.