292. člen ZPP

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Predlog se zavrne.

Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodi

Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.

Prvi nasprotni udeleženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnine za polnoletnega drugega nasprotnega udeleženca, posledično tudi njegova pritožba v delu, ki se nanaša na preživnino za drugega nasprotnega udeleženca, ni dovoljena. Sodna praksa je enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Vendar pa to naziranje sodišča ne odvezuje, da na podlagi 8. člena ZPP skrbno opravi dokazno oceno in svoje ugotovitve tudi argumentirano, logično ter razumljivo predstavi. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Višje sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov.

S tem ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke Ekonomske fakultete, glede katere je tožnik pravočasno zahteval njeno izločitev, ne da bi o zahtevi za izločitev odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, saj sodba temelji na dejanskih ugotovitvah te sodne izvedenke (prvi odstavek 339. člena ZPP). Opozoriti velja na pravilno uporabo 19. člena ZOZP/94 v zvezi s presojo višine neizčrpane zavarovalne vsote. Ta določba namreč izrecno določa valorizacijo obvezne zavarovalne vsote, kot tudi še neizplačane zavarovalne vsote v primeru, ko zvišanje maloprodajnih cen preseže 10%, pri čemer je relevantno obdobje za presojo zvišanja maloprodajnih cen obdobje od škodnega dogodka dalje.

Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja. Če torej na podlagi zakona pritožba ni dovoljena ali ni dovoljena posebna pritožba, sodišče stranki take pravice ne more dati, saj ji z napačnim pravnim poukom ni mogoče dati pravice, ki je zakon ne predvideva.

Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP). Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri, je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka. Pritožbe

Na podlagi določbe 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da se glavna obravnava znova začne. Presoja, v katerih okoliščinah bo tako odločitev sprejelo, je stvar sodišča. V tem delu torej ne drži, da je sodišče prve stopnje s ponovnim odprtjem glavne obravnave preseglo svoja pooblastila po ZPP. Pritožnik je dolžan jasno in opredeljeno navesti argumente, ki pritožbo utemeljujejo, sploh ko gre za kršitve, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je izhodišče, da ima ravnanje upravitelja, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Vendar če imata priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave in pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku enake učinke, potem to pomeni tudi, da se za oba položaja enako uporablja določba drugega odstavka 1024. člena OZ, kar pa pomeni, da lahko porok še vedno ugovarja, da upnikova terjatev ne obstaja (več). Po določbi 288. člena OZ se v primeru, ko dolžnik dolguje tudi obresti, te vračunavajo pred glavnico. Gre za dispozitivno določbo, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen vrstni red vračun

Vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek niso opozorili, je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave. Sodišče bi moralo tožnikov ugovor zastaranja obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1, ne morejo (več) sklicevati. Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP (pred uveljavitvijo ZPP-E) moralo presoditi le to, ali je pozna navedba tožnika opravičljiva. Ker so se toženci uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši, kot če bi bila tudi za sporne prostore sklenjena najemna pogodba v skladu s 147. členom SZ. Za sporne prostore so toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofit

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.

Pomembno je, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožeča stranka lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe. Tožeča stranka je za pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal.

Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno posežen

Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba, v obravnavanem primeru ravnateljica zavoda, seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2019 poudarilo, da delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, niso varovani tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti.

Z odločitvijo, da sodišče prve stopnje ponovno odpre glavno obravnavo (292. člen ZPP), je bila tožena stranka znova upravičena vložiti pripravljalno vlogo, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke. Glede na to, da je imela tožeča stranka tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja obširne pripombe in na pomen, ki ga je za končno odločitev v obravnavani zadevi imelo izvedensko mnenje, bi sodišče moralo za odstranitev vsakršnega dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenko tudi zaslišati. Sodišče lahko postavi novega izvedenca tudi v primeru, ko zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah oceni, da je treba pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca. V kontekstu 433. člena OZ ni bistven podatek o deležu premoženja, ki se prenaša, ampak kaj to premoženje predstavlja. Tudi manjši odstotek celotnega premoženja (aktive) ne izključuje možnosti, da bi to premoženje ali njegov del predstavljalo zaokroženo gospodarsko celoto. Stališče, da se 433. člen OZ ne uporabi v primerih odplačnih razpolaganj za pošteno

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine tožničine terjatve. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnica zaradi obravnavanih dogodkov doživljala strah, občutek ogroženosti in ponižanosti. Ne drži toženčevo stališče, da bi tožnica strah in nastalo škodo morala dokazovati s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Skladno z načelom proste presoje dokazov lahko tožnica za dokazovanje določenega dejstva predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek. Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki. Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano. Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.

Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.

Toženka tožnici ni posebej predočila vsebine posameznih določil sporazuma, med njimi tudi ne tiste, ki je na novo določila lastništvo skupnih delov stavbe in zemljiške parcele v sorazmerju z vsoto, ki ga posamezni deli predstavljajo v razmerju do celote, kar je spremenilo dotedanja solastniška razmerja. Vendar takšno ravnanje toženke še ne predstavlja prevare, torej zavestnega, nepoštenega ravnanja, katerega namen je povzročiti zmoto pri tožnici, da bi sklenila zanjo neugodno pogodbo. Zgolj opustitev izrecne predstavitve vseh podatkov še ne pomeni, da je stranka ravnala z naklepom, da bi nasprotno stranko napeljala k sklenitvi pogodbe, kadar ji je dala možnost, da dokumentacijo pregleda. Tožnica je sporazum res podpisala v zmoti, ki pa glede na dejstvo, da bi se z njegovo vsebino lahko seznanila že pred podpisom, ni bila opravičljiva in zato ni upoštevna (drugi odstavek 46. člena OZ), ni pa izkazala, da bi sporazum podpisala pod vplivom toženkine prevare.