214. člen ZD

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da zapuščinski postopek ni namenjen ugotavljanju tega, kdo je lastnik, niti odpravi morebitnih napak v drugih postopkih, in da lahko dedič priznanje lastninske pravice doseže v drugih sodnih postopkih (npr. s tožbo). Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju ugotovi dediče in obseg zapuščine (214. člen ZD), kar pa ne pomeni, da lahko ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ugotavlja, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino - obstoj nepremičnega premoženja mora biti razviden iz javnih zemljiškoknjižnih podatkov. Zapuščinsko sodišče lahko v dodatnem sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.

Sklep o dedovanju mora vsebovati sestavine iz določb 214. člena ZD. Med njimi ni vrednosti posameznih predmetov iz zapuščine, kar pomeni da, tudi če so zajete v izreku sklepa o dedovanju, nimajo učinka materialne pravnomočnosti, ki bi vezale sodišča ali upravne organe v drugih postopkih.

V primeru spora o obstoju premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj takšnega premoženja. Na pravdo je bila pravilno napotena pritožnica, ki izpodbija veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je v tej fazi postopka bolj verjetna pravica sodedinje, ki je izkazana z veljavnim notarskim zapisom, ki je javna listina.

Konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije je treba vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika.

Mnenje in sklep VSRS, na katera se sklicuje pritožnica, sta nastala v času, ko omejitev dedovanja za varstveni dodatek in denarno socialno pomoč še ni bila urejena s posebnim predpisom (9. člen ZSVarPre-E). Pomembni razlikovalni okoliščini sta še, da je v primeru, ki ga je obravnavalo VSRS, omejitev dedovanja nastopila zaradi plačevanja institucionalnega varstva (in ne zaradi prejete denarne socialne pomoči, ki je namenjena socialno najranljivejšemu delu prebivalstva) in da je bila v obdobju, v zvezi s katerim je VSRS odločalo, zelo visoka inflacija.

Izpodbijani sklep torej vsebuje vse zakonsko predpisane vsebine. Sodišče je pravilno ugotavljalo tudi čisto vrednost zapuščine (točka IV. izreka), in sicer zaradi odmere sodne takse, ki jo plačujejo dediči. Tako ugotovljena vrednost zapuščine pa ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna.

Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.

Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Očitno je, da nepremičnina ni bila podarjena E. E. (zakoniti dedinji), ampak njenemu sinu. Ob zakonitih dedičih (hčeri in sinu zapustnice) je bil obdarjenec (vnuk) le potencialni dedič, v času daritve je imel lastnost zakonitega dediča in abstracto, in se šteje za tretjo osebo, ker ob zapustničini smrti ni bil pozvan k dedovanju. Vrednost darila, ki ga je tretja oseba prejela več kot leto dni pred zapustničino smrtjo, pa se ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine (peti odstavek 28. člena ZD).

V pravdnem postopku sta se dediča dogovorila tudi glede poplačila dolgov zapustnikov, pritožnica je bila seznanjena z njunim dogovorom in ga je, kolikor se nanaša na poplačilo njenega dolga, izrecno odobrila. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena, zato zavezuje sodišče, stranke poravnave in pritožnico. Ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari.

Stečajni dolžnik, proti kateremu je v teku postopek osebnega stečaja, glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne niti procesne sposobnosti.

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Stroški, ki nastanejo dedičem ob pogrebu ali zaradi preživljanja zapustnika, ne sodijo med obvezne sestavine sklepa o dedovanju. Določitev višine pogrebnih in drugih stroškov ter njihova delitev med dediče ni stvar zapuščinskega postopka, ampak dogovora med dediči.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena odločba, ki mora skladno z 214. členom ZD poleg taksativno določenih obveznih sestavin v primeru obstoja volila obsegati tudi priimek in ime volilojemnika, njegov poklic in stalno prebivališče ter natančen opis pripadlega volila.

Dedinje so se z dednim dogovorom sporazumele o delitvi in načinu delitve dela zapuščine, katerega obseg ni bil sporen, in so na podlagi dispozitivnih pravic že v okviru zapuščinskega postopka uredile vprašanje delitve z dednim dogovorom, s čimer je nastala pogodba civilnega prava. Ta ima učinek sodne poravnave. Zapuščinsko sodišče je, v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD, takšen dedni dogovor zajelo v izrek sklepa o dedovanju, s čimer pa sklenjeni dedni dogovor ni izgubil učinka sodne poravnave. Dedič lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo,5 medtem ko v zapuščinskem postopku s pritožbo njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.

Dediča sta glede na vsebino skupaj vložene pritožbe s priloženo ji dedno izjavo dediča o odpovedi dediščine, v okviru svojih dispozitivnih pravic z dednim dogovorom uredila vprašanje delitve dediščine, kar sta lahko storila tudi med pritožbenim postopkom, in kar bistveno spreminja v obravnavani zadevi obstoječo dejstveno podstat od sicer ustaljene sodne prakse v tipičnih primerih, zaradi česar ne gre za odstop od sodne prakse.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožnici udeleženi v postopku na prvi stopnji. Na zapuščinsko obravnavo sta bili pravilno vabljeni; dejstev, ki jih sedaj navajata v pritožbah, pa nista zatrjevali. Zapuščinski postopek sodi med t. i. oficiozne postopke. Navajanje novih dejstev/dokazov je v teh postopkih izjemoma dopustno. V pritožbah niti ne trdita, da tega brez svoje krivde nista mogli storiti. Zato njune (nove) navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni moč upoštevati.

Sodišče druge stopnje lahko sklep sodišča prve stopnje preizkusi samo v obsegu odločitve, kot izhaja iz izreka in obrazložitve.

Vsebina sklepa o dedovanju je opredeljena v določbi 214. člena ZD.