307. člen ZPP

Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.

Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.

V zapuščinskem postopku sklenjeni dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave. Njena veljavnost ni odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj je po svoji vsebini pogodba obligacijskega prava. V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.

Kot je razbrati iz pritožbe, pritožnik očitno ni zadovoljen s sklenjeno sodno poravnavo, kar pa ni upoštevno. Sklenjena sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe (res iudicata) in zavezuje stranke poravnave. Izpodbijati jo je mogoče le z izrednimi pravnimi sredstvi, predvidenimi v zakonu.

V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.

Dedni dogovor na zapuščinski obravnavi so sklenili vsi dediči in sklenitev potrdili s podpisom zapisnika. Zato predstavlja veljavno zavezo, ki je z rednim pravnim sredstvom v zapuščinskem postopku ni mogoče izpodbiti. To je mogoče storiti le s tožbo na razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP.

Osnutek sodne poravnave ni pogodba obligacijskega prava. Sodna poravnava je sklenjena, ko zapisnik o sodni poravnavi preberejo in pred sodnikom podpišejo stranke (drugi odstavek 307. člena ZPP), ali ko stranke podpišejo pisni predlog poravnave, ki ga pripravi in strankam pošlje sodnik (četrti odstavek 307. člena ZPP).

Tožnica si je v tej pravdi prizadevala dokazati, da je kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju ona lastnica spornih nepremičnin, pri čemer je lastninsko pravico pridobila pred vknjižbo hipoteke v korist toženke. Stranki sodne poravnave glede spornih nepremičnin sta nesporno le tožnica ter njena družbenica (in ustanoviteljica). Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da sodna poravnava ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. To je ključen argument, s katerim je odgovorjeno tudi na tožničino tezo o vezanosti na vsebino poravnave. Za učinkovit prenos lastninske pravice ne zadošča sklep o povečanju osnovnega kapitala oziroma vpis tega sklepa v sodni register. Treba je upoštevati tudi relevantna pravila o prenosu stvarnih pravic na nepremičninah. Glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo pravni promet v trenutku sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala niti ni bil dopusten. Nepremičnine so bile izven pravnega prometa dokler konkretni denacionalizacijski postopek v zvezi z njimi ni bil pravnomočno končan in do tedaj tudi priposestvovanje ni moglo teči.

Predlog se zavrne.

V primeru terjatve, ki izvira iz sodne poravnave in katere zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v sodni poravnavi (torej od izpolnitve določenega pogoja), ZIZ ne vsebuje posebnih določb. Mogoče pa je povzeti, da sama sklenjena sodna poravnava nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen bodoči pogoj, za katerega ob sklenitvi sodne poravnave ni moglo biti znano, da bo izpolnjen. Ker torej sklenjena sodna poravnava ne dokazuje, da je izpolnjen v njej določen pogoj, je za dokazovanje zapadlosti terjatve treba izhajati iz že navedenega drugega odstavka 20. člena ZIZ. Če stranki sodne poravnave ne bosta nastopa pogoja ugotovili s sodno poravnavo (novo), bo moral upnik uresničitev takšnega pogoja dokazati bodisi z javno listino bodisi s pravnomočno sodbo. Nikakor pa za izvršljivost od pogoja odvisne zapadlosti terjatve ne bo zadoščala sodna poravnava s katero je bil za zapadlost dogovorjen odložni pogoj. Upnik je na podlagi sodne poravnave predlagal izvršbo za celotno s sodno poravnavo dogovorjeno (obročno) obveznost, ki naj bi zapadla s tem, ker je bil dolžnik v zamudi z dvema zaporednima mesečnima obrokoma. Za zapadlost celotne do

Ker toženec v določenem roku podpisanega zapisnika ni vrnil, sodna poravnava ni bila sklenjena v skladu s četrtim odstavkom 307. člena ZPP, kot je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Toženka, ki je zaslišanje priče A.A. predlagala, upoštevaje 152. člen ZPP predhodno sama krije s tem povezane stroške.

Sporazum, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinek sodne poravnave. Glede sklepanja sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine se po 163. členu ZD v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, ki se nanašajo na sklepanje sodne poravnave. Te procesne predpostavke pa v konkretnem primeru niso bile izpolnjene, saj dedni dogovor ni bil sklenjen pred sodiščem sodno na zapisnik in potrjen s podpisom pred sodnikom, niti ni sodnik strankam poslal predloga poravnave, s tem pa sporazum o delitvi zapuščine ni bil sklenjen na način, da bi imel značaj in učinek sodne poravnave.

Konkretni dedni dogovor je po vsebini sodna poravnava, ki jo je dopustno izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (prvi odstavek 392. člena ZPP) in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ne more izpodbiti veljavnosti dednega dogovora, ker pritožba ni primerno pravno sredstvo, ki bi dopuščalo izpodbijanje sodne poravnave.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je (veljavno) nastala in je zakonito sklenjena sodna poravnava, ki ne izpolnjuje obličnostnih in drugih zakonskih pogojev iz določila člena 307 ZPP, zlasti glede katere ni izkazan podpis nobene izmed pravdnih strank na zapisniku o sklenitvi dogovora o sodni poravnavi.

Po določbi 307. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodna poravnava sklenjena, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. V listini, ki je podlaga predlaganemu vpisu, ni razvidno, da bi stranke sodno poravnavo prebrale in jo podpisale. Taka listina zato ne izpolnjuje pogojev iz 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Res je v drugem odstavku tega člena določeno, da se za pravnomočno sodno odločbo šteje tudi sodna poravnava, vendar to lahko velja le za sodno poravnavo, ki izpolnjuje pogoje za njeno veljavnost.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Navedeno velja tudi za pritožbeno sodišče, saj zaradi vložene pritožbe sodba sodišča prve stopnje še ni pravnomočna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki z izvensodno poravnavo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne 26. 4. 2019, dogovorili o plačilu terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Neposredno izvršljiv notarski zapis je namreč izvršilni naslov, kar pomeni, da tožeča stranka že ima podlago za uveljavitev v konkretnem notarskem zapisu dogovorjenih pravic in sodišče ne sme odločiti drugače.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.

Pri izdaji končne odločbe o odškodnini za nepremoženjsko škodo morebitni predhodni predlog poravnave sodnika ne veže.