134. člen ZD

V izpodbijanem sklepu je navedeno, da bodo v zapuščinskem postopku po zapustnikovi pokojni ženi lahko sporna tudi vprašanja, od katerih je odvisen krog dedičev in njihovi dedni deleži. Ti razlogi utemeljujejo smotrnost odločitve, da zapuščinsko sodišče tega predhodnega vprašanja ne bo reševalo sámo. Dvomov v odgovor na predhodno vprašanje, kdo so dediči po pok. C. B., sicer ne sme biti, a po drugi strani tudi ni treba, da bi bili ti dediči ugotovljeni s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v luči varovanja ustavne pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja redno preverjati, ali so v postopku po pok. C. B. dediči že (nesporno) ugotovljeni - ne glede na to, da sklep o dedovanju še ni izdan, in ne glede na to, da ni znan obseg zapuščine. Takoj ko bo ugotovilo, da je predhodno vprašanje v matičnem postopku že rešeno (to je, da so dediči po pok. C. B. znani), bo moralo zapuščinski postopek po pok. B. B. nadaljevati. Pritožnice tudi pravnomočen sklep o dedovanju po pok. C. B. ne bo vezal, saj nima položaja stranke v tistem postopku (220. člen ZD), in bo svoje zahtevke po potrebi lahko uveljavljala tudi v pravdi.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo so dediči med zapuščinskim postopkom umrlega dediča in jim ni omogočilo sodelovanja v postopku, čeprav umrli dedič pred smrtjo ni podal dedne izjave o odpovedi dedovanju.

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka. Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna; ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi. Ne drži, da bi dedič s tem, ko živi na v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oziroma z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.

Dedič postane s trenutkom zapustnikove smrti subjekt vseh pravic in obveznosti zapustnika, da pridobi zapuščino, mu ni treba storiti nič, pridobi jo ipso iure. Velja domneva, da dediči dediščino sprejemajo, lahko pa to domnevo izpodbijejo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pa se ni dediščini odpovedal, preide pravica odpovedati se dediščini na njegove dediče (134. člen ZD). Tako je, ker dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča. Nerelevantno je za odločitev o dedovanju po zapustnici tudi, komu je njen mož namenil premoženje v svoji oporoki. Ker je s trenutkom njegove smrti prešla njegova dedna pravica po zapustnici na njegove dediče in so ti stopili tudi v njegov procesni položaj, ni pomembno niti, ali bi, če bi bil še živ, v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval nujni dedni delež. Pri dedovanju V. V. po zapustnici gre za primer dedne transmisije: kot zakonita dedinja prvega dednega reda je nujna dedinja po svojem očetu (25. člen ZD), možu zapustnice, ki je umrl pred koncem tega zapuščinskega postopka, in je

Skladno z načelom formalne legalitete lahko sodišče dovoli izvršbo praviloma le v korist osebe, ki je v izvršilnem naslovu označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Člen 24 ZIZ pa dopušča tudi izjemo od tega načela, pod pogojem, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže prehod terjatve nase oziroma prehod obveznosti na novega dolžnika. Če s tako listino ne razpolaga, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V konkretnem primeru sta upnika, ki razpolagata z izvršilnim naslovom zoper pokojno dolžnico A. A. in sta vložila predlog za izvršbo zoper dolžnika - B. B. (prej B. A.) in C. A. kot dediča navedene prvotne dolžnice A. A., s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni D. D. Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. D 778/2013 z dne 28. 3. 2017 zahtevi iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ zadostila. Kot je pravilno in natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz izreka navedenega sklepa o dedovanju je namreč razvidno, da po pokojni D. D. dedujeta tudi njena nečaka B. A. (poročena B.) in C. A., iz o

Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD). A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.

Oporoka je pravni posel za primer smrti, katerega pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče. Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti ter na dan izdaje sklepa o dedovanju in ne na dan sestave oporoke.

Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve. Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.

Skupnost dedičev, ki nastane s smrtjo zapustnika, praviloma preneha z delitvijo zapuščine med sodediče. Na osnovi te delitve vsak dedič dobi v izključno last določene stvari in pravice iz zapuščine, ki ustrezajo velikosti njegovega dednega deleža. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), dediči pa si morajo dediščino še razdeliti. To lahko storijo že v zapuščinskem postopku s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga sodišče povzame v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD), lahko pa to storijo tudi kasneje, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklenitev takšnega sporazuma o delitvi dediščine pa odpade, kadar zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, saj takšno oporočno določilo šteje kot razdelitev zapuščine in je zapuščinsko sodišče (v kolikor se dediči ne sporazumejo drugače) nanj vezano. Posamezni od zapustnikov kot solastnik spornih nepremičnin z oporoko z njimi kot s celoto ni mogel samostojno pravno veljavno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelil v naravi. Izhodišče za iskanje pravega oporočiteljevega namena in razlago oporoke je s

V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Iz tega zakonskega določila je razvidno, da zapuščino tvori le aktiva. Predmet dedovanja ni čista zapuščina, torej razlika med aktivno in pasivo, ampak zgolj pravice, ki imajo neko vrednost. O dolgovih, ki niso pravica iz zapuščine, se v zapuščinskem postopku ne odloča.

Za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine ni relevantno, kateri dedič je plačal stroške za popis in cenitev zapuščine. To dejstvo je relevantno pri odločanju o skupnih stroških zapuščinskega postopka.

Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine zaradi odmere sodne takse se je sodišče pravilno oprlo na oceno GURS, saj so s tem soglašali vsi dediči, razen pritožnika, ki pa ni želel trpeti stroškov (posebne) cenitve.

V kolikor dedič umre po zapustniku, je smiselno uporabiti 134. člen ZD, po katerem preide pravica odpovedi na njegove dediče, v kolikor je dedič umrl pred koncem zapuščinske obravnave. Sodišče prve stopnje je z ustanovitvijo skupne lastnine brez določenih dednih deležev kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 214. člena ZD.

V času smrti J.G. st. je bil J.G. ml. še živ. Ker je umrl pred koncem zapuščinske obravnave in se dediščini ni odpovedal, je njegova dedna pravica prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi, kar je primer tako imenovane dedne transmisije.

Prva in druga toženka bi lahko dedovali po J. G. ml. samo na podlagi t. i. dedne transmisije, saj drugega aktivnega premoženja (razen dedne pravice po svojem očetu – J. G. st.) slednji ni imel. J. G. ml. je namreč sodil v krog zakonitih dedičev po J. G. st., ker pa je sam umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svojem očetu, je njegova dedna pravica (sestavni del te je tudi možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža – 25. člen ZD) prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi.

Prišlo je do situacije, ko mora sodišče namesto dedinje, ki je preživela zapustnika, a je umrla pred zaključkom zapuščinskega postopka, določiti dediče, ki vstopijo kot njeni dediči. Pri tem pa pravnomočen sklep o dedovanju po pokojni ne more poseči v pravni položaj pritožnic, v kolikor se ugotovi, da sta dejansko njeni zakoniti dedinji. Zato bi jima moralo sodišče prve stopnje omogočiti sodelovanje v obravnavanem postopku, torej ju povabiti na zapuščinsko obravnavo, nato pa ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotoviti, kdo so dediči po pokojnem ter višino dednih deležev.

Tožbeni zahtevek na plačilo kupnine izvira iz pogodbenega razmerja zapustnice, kot upnice do druge pogodbene stranke, ki je v tem primeru sicer sodedinja tožnice, vendar ima ob takšni podlagi tožnica, tudi če gre za zahtevek proti sodedinji, lahko samo dajatveni zahtevek.