74. člen ZDen

Zakon o denacionalizaciji ima posebne določbe o dedovanju nacionaliziranega premoženja. Oporočna razpolaganja imajo, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak prim

V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zara

Predlog se zavrne.

Res je, da se od lastnika nepremičnine, ki mu je znano neskladje med zemljiškoknjižnim stanjem in dejanskim stanjem, pričakuje skrbnost, da prepreči priposestvovanje. Vendar v obravnavanem primeru to ni relevantno, ker je bilo sporno premoženje do vrnitve lastninske pravice D. D. v denacionalizacijskem postopku družbeno premoženje, na katerem priposestvovanje sploh ni mogoče. Krivice, ki so se zgodile z nacionalizacijo, so se popravljale z denacionalizacijo. Krivica je z nacionalizacijo storjena denacionalizacijskemu upravičencu. F. F. je v tem postopku stranko zastopala kot stečajna upraviteljica in ne kot odvetnica, zato ji odvetniški stroški ne gredo.

Ob ugotovitvi, da je bila s sodno poravnavo v korist tožnika ustanovljena pravica, da kot dedič (od toženca) prejme del dogovorjene odmene, je bistveno le še to, da nobena od strank ni trdila, da bi denacionalizacijski zavezanec v korist tožnika ustanovljeno pravico preklical, še preden je tožnik le-to sprejel. V konkretnem primeru v času podpisa poravnave, to je v letu 2005, dediči po pok. denacionalizacijski upravičenki še niso bili ugotovljeni. Sklep o dedovanju, s katerim je bilo ugotovljeno, kdo je dedič denacionaliziranih nepremičnin, je bil izdan šele 23. 3. 2015, pravnomočen pa je postal 4. 10. 2015. Drži sicer, da se dedovanje po pok. denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, premoženje pok. upravičenca (na katerega se navezuje tudi terjatev iz 72. člena ZDen) pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (glej 78. člen ZDen), vendar pa to na presojo ugovora zastaranja ne vpliva. Tožnik namreč plačila svojega deleža pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni mogel zahtevati, toženec pa mu ga tudi ni bil dolžan plačati. Do takrat namreč ni bilo (dokončno) jasno, kdo je dedič in s tem upravičenec do upo

Pritožnik navaja, da je obravnavane nepremičnine pridobil izključno on in sicer na podlagi sodbe IV P 2365/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo I Cp 5455/2007 z dne 12. 3. 2008, kar pa ne drži. V omenjenih sodbah naložena vrnitev nepremičnin se je lahko nanašala le na vrnitev tistih nepremičnin, ki so bile navedene v sklepu o dedovanju D 98/79 z dne 1. 6. 1989, ne pa tudi tistih nepremičnin, ki v tem sklepu niso bile navedene, saj še niso bile predmet denacionalizacije.

Z 78. členom ZDen je določeno, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa na dediče preide s pravnomočnostjo določbe o denacionalizaciji. Krog dedičev, ki so upravičeni dedovati denacionalizirano premoženje, torej ni enak krogu dedičev, ki so bili upravičeni dedovati premoženje, ki ga je zapustnica imela ob smrti.

Splošno pravilo iz 1. odstavka 212. člena ZD o izdaji dodatnega sklepa o dedovanju brez obravnave se pri dedovanju premoženja, ki zapustniku pripada po odločbi o denacionalizaciji, uporabi le v primeru, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dedno pravnih pogodb.

Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in sodišče o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.

Pred izdajo sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju, mora sodišče v primeru, ko se je s prvotnim sklepom o dedovanju dedovala le kmetija, ugotoviti, ali je novo najdeno premoženje del te kmetije.

Če izda sklep o dedovanju premoženja, ki ga je zapustnik pridobil na podlagi odločbe o denacionalizaciji, kasneje pa upravni organ zapustniku vrne še del tega premoženja, sodišče ne razpiše nove zapuščinske obravnave.

Kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je treba glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek

Zapuščinsko sodišče je ravnalo pravilno, ko glede premoženja, ki je bilo zapustniku kot upravičencu vrnjeno z drugo odločbo o denacionalizaciji, ni opravilo novega zapuščinskega postopka, temveč ga je razdelilo na podlagi sklepa o dedovanju izdanega na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji (221. člen ZD). Sodišče je namreč razpolagalo z veljavnimi dednimi izjavami dedičev (pridobljenimi v zapuščinskem postopku, ki je tekel na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji), zapustnik pa s premoženjem, ki je predmet tega postopka, z oporoko tudi ni razpolagal.

Za določitev kroga dedičev, če ni bil izdan sklep o dedovanju, je odločilen čas smrti pokojne in ne čas pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, katerega predmet je denacionalizirano premoženje, mora sodišče opraviti novo zapuščinsko obravnavo.

V primeru, ko je bilo premoženje z odločbo o denacionalizaciji vrnjeno pokojni denacionalizacijski upravičenki, so dediči do razdelitve denacionaliziranega premoženja mednje tudi v odnosu do odškodninske terjatve, izvirajoče iz škode zaradi oblike vrnjenega premoženja, v skupnosti dedičev.

Udeleženci res niso stranke zapuščinskega postopka po pokojnem M. (ker ne uveljavljajo kakšne pravice iz zapuščine), vendar pa to še ne pomeni, da niso upravičeni predlagati izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko to stori vsaka prizadeta oseba.

Ker pred odločanjem o dedovanju denacionaliziranega premoženja sklep o dedovanju po zapustniku ni bil izdan, je treba uporabiti ZD, ki kot trenutek, odločilen da določitev kroga dedičev, določa trenutek zapustnikove smrti.