7. člen ZDKG

Konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije je treba vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika.

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo celotno izpovedbo pritožničinega brata, na podlagi katere je prepričljivo pojasnilo razloge, da imata (oba) dediča resen namen obdelovati kmetijo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba v tem delu povzema/izpostavlja le tiste dele izpovedbe pritožničinega brata, ki ustrezajo njenemu "pričakovanemu" dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje je pri določitvi prevzemnika kmetije dalo prednost dejanski in ne formalni uposobljenosti obeh dedičev, pri čemer je upoštevalo in navedlo številna pomožna merila, na podlagi katerih je utemeljilo odločitev.

Napačno poimenovanje izpodbijanega sklepa nima pravnih posledic in v ničemer ne vpliva na presojo njegove pravilnosti. Ni pomembno kdo od sodedičev, ki želijo prevzeti zaščiteno kmetijo, je bolje usposobljen za kmetijsko dejavnost. B. B. je preskrbljen tudi na drug način, in sicer prejema plačo iz naslova zaposlitve. A. A. in B. B. sta torej preskrbljena, vendar A. A. ni kako drugače preskrbljena kot z delom v okviru kmetijske dejavnosti.

Tako so utemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje ob uporabi 7. člena ZDKG nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Slednji opredeljuje pogoje, ki morajo biti podani, da lahko določen dedič, ki je po zakonu poklican k dedovanju prevzame zaščiteno kmetijo, pri čemer je v primeru, če je po splošnih predpisih poklicanih k dedovanju več oseb, ki se priglasijo za prevzemnika zaščitene kmetije, osnovni pogoj za dedovanje zaščitene kmetije ugotovljen namen dediča, da bo obdeloval kmetijska zemljišča v sklopu kmetije. Tako se za ugotavljanje prevzemnika zaščitene kmetije uporabljajo prednostni oziroma izločitveni kriteriji, predpisani v 7. členu ZDKG. Nadalje je morebitno konkurenco med izločitvenimi razlogi treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG, med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije in se pri tem izločitvenih razlogov ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.

V ponovnem odločanju je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o predlogu pritožnice kot dedinje zaščitne kmetije o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mld. nujnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski možnosti zaščitne kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada (prvi odstavek 16. člena ZDKG).

Dejanski stan (preteklega) usposabljanja dedičev za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in dejanski stan, da niso kako drugače preskrbljeni (iz zadnjega dela tretje alineje 7. člena ZDKG), sta določena alternativno, kar pomeni, da zadostuje, da dedič izpolnjuje enega od njiju. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zapuščinsko sodišče dokazni predlog B. B. po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil psihofizično sposobnost A. A. za gospodarjenje z zaščiteno kmetijo, neutemeljeno zavrnilo kot nepotreben, hkrati pa samo (ne da bi razpolagalo s tovrstnim strokovnim znanjem) presojalo oziroma zaključilo, da pri slednji ne gre za takšno psihično bolezen oziroma duševno motnjo, zaradi katere bi bila nesposobna za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo (v smislu izključitvenega razloga iz prve alineje prvega odstavka 11. člena ZDKG).

Zapisnik o naroku glavne oziroma zapuščinske obravnave je javna listina. Pritožnica sicer navaja, da je na vprašanje odgovorila, da se deležu ne odpove, ampak ga da v upravljanje mami do smrti (iz česar naj bi izhajalo, da nujni delež zahteva, zaradi potreb kmetije pa bo dala v primeru dedovanja zemljišča, le -tega v uporabo (najem) svoji mami do njene smrti), vendar odstop deleža v upravljanje do smrti ni v skladu z določbami ZDKG. Zaščiteno kmetijo v lasti enega lastnika namreč v skladu s 7. členom ZDKG primarno deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in ga sporazumno izberejo vsi dediči. Sprejem deleža in njegov odstop sporazumno izbranemu dediču v upravljanje do smrti ni mogoč.

Sodišče je pri odločitvi pravilno upoštevalo usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji ter pravilno ugotovilo, da je B. B. bolj primeren za prevzem zaščitene kmetije. Je namreč že lastnik manjše kmetije in ima neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva ter status kmeta, izkušnje F. F. pa so omejene na pomoč pri kmetiji (v mladih letih) in pred kratkim opravljen tečaj. Ob upoštevanju statusa kmeta pri B. B. in njegovih neposrednih izkušenj z vodenjem kmetijskega gospodarstva na eni strani ter dejstva, da se neposredne izkušnje F. F. nanašajo na pomoč in na obdobje pred 30 leti (po poklicu je medicinska sestra in dela kot dipl. medicinska sestra v patronažni službi), že dosedanje izkušnje tehtnico nagnejo na stran B. B., kljub pripravljenosti (tudi) F. F. za delo na kmetiji. Vrhovno sodišče RS je glede prstnega odtisa že v letu 1996 sprejelo drugačno odločitev, v kateri je odtis ročnega znamenja, kadar so razlog zanj določene ovire, ki onemogočajo podpis (in ne nepismenost), izenačilo s podpisom.

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dedič F. P. izpolnjuje strokovne kriterije za kmetovanje, da ima status kmeta, da kmetuje na svojih zemljiščih, ki ne predstavljajo zgolj oljčnika, temveč tudi gozd, prav tako zna uporabljati ostale kmetijske stroje in je že v mladosti, kot tudi kasneje, čeprav občasno, obdeloval kmetijo zapustnika (žetev, košnja). Pritožnica formalnih kriterijev glede izobrazbe ne izpolnjuje, prav tako je v zadnjih letih bolj skrbela za vrt, živino in starše, medtem ko so dela s stroji opravljali njen mož in sestra. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tudi po kriteriju usposobljenosti za delo prednost dalo F. P., pravilna in ustrezno upošteva določilo drugega odstavka 7. člena ZDKG.

Zapuščinsko sodišče je vezano na uradni status nepremičnin; za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije sâmo ni pristojno, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka.

V skladu z določbo 7. člena ZDKG se med sodediči, ki ostanejo po uporabi kriterijev iz prvega odstavka prej navedenega člena, določi dedič tako, da se upošteva prednost sorodnikov iz bližnjega kolena, med sorodniki iz istega kolena pa ima prednost tisti, ki je najbolj usposobljen za opravljanje poklica kmeta. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZDKG lahko v primeru, ko je dedič lastnik druge zaščitene kmetije, sodedič iz istega dednega reda zahteva, da se izloči iz dedovanja. Tudi potencialni dedič J. J. pritožniku oporeka pravico do dedovanja zaščitene kmetije. V primeru, da ne bi bilo dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitne kmetije po 7., 8., 9., 10., 11. in 12. členu ZDKG, bi zaščiteno kmetijo dedovali vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. V tem primeru bi se smela zaščitena kmetija razdeliti po fizičnih delih. Zaradi podane odpovedi J. J. v krog teh dedičev ne bi bilo moč uvrstiti, zato je nedvomno izkazan njegov pravni interes za razveljavitev izjave v zvezi z dedovanjem zaščitene kmetije.

Sodišče prve stopnje je v konkurenci med dvema dedičema (sinovoma zapustnikov) glede na zbrano procesno gradivo in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Pravno odločilne okoliščine so enako ugotovljene na strani tako pritožnika kot prevzemnika kmetije, razen glede okoliščine, da je V. J. z delom na zapustnikovi kmetiji v obdobju deset let pred zapustnikovo smrtjo brez dvoma prispeval k njeni ohranitvi, pritožnik pa je na kmetiji ugotovljeno delal le v mladosti do odselitve, ko je bil star dvajset let, potem pa (več kot 30 let) na tej kmetiji ni več delal. Zato pritožnikova pomoč pri delu na zapustnikovi kmetiji ni pravno upoštevna okoliščina in je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ko je V. J. določila za prevzemnika zapustnikove kmetije.

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Izpodbijana odločitev ustrezno odraža duh zakona oziroma njegove temeljne usmeritve - da zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič (5. člen ZDKG), da naj se zagotovi gospodarska in ekološka funkcija kmetije - da torej deduje tisti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče (1. alineja 7. člena ZDKG), pozorno je bilo tudi na socialno funkcijo lastnine. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vodilo zakonodajalca, da so izbirna pravila določbe 7. člena ZDKG stopenjsko oblikovana.

Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.