288. člen ZPP

Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).

V dejanskih okoliščinah tega primera, ko je bila na dopolnjenem ugovoru odtisnjena štampiljka dolžnika s firmo in sedežem ter težje berljivim podpisom - parafo, se šteje, da gre za podpis zakonitega zastopnika. V tem primeru je bil ugovor dolžnika podpisan, četudi na njem ni bilo izrecno navedenega imena in priimka zakonite zastopnice.

Samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

Kolikor dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker sosporniška intervenienta sodelujeta na pasivni strani, so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi. To pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave o pripoznavi, ker je bilo to dejanje v koliziji z dejanji sosporniških intervenientov.

Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani. Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.

Tožeča stranka v obeh postopkih od tožene stranke zahteva plačilo terjatve iz naslova izgradnje podzemnih parkirnih mest, tržnih in neprofitnih stanovanj, vendar je v zadevi I Pg 3/2018 utemeljevala zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti drugotoženke, v tej zadevi pa na podlagi predpogodbene zaveze toženih strank, da se v obeh sklicuje na drug historični dogodek in na drugo pravno podlago.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zadevi temeljita na različni dejanski in pravni podlagi ter je pravilno zavrnilo ugovora tožene stranke.

Res je v 453. členu ZPP predpisano, da sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogah izven tistih, predvidenih v 452. členu ZPP, ne upošteva in da se omejitve sodišče prve stopnje ni držalo. Vendar zaradi tega pri nobeni od strank ni moglo vzbuditi dvoma v poštenost sojenja, saj je ti dve določili kršilo v prid/škodo obeh. Določilo 452. člena ZPP ni namenjeno temu, da se dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovi, pač pa pospešitvi in ekonomičnosti postopka v SMV. Teh dveh načel pa stranke v tovrstnih postopkih že davno ne upoštevajo več. Na postopkovne omejitve v SMV se stranke praviloma sklicujejo le zato, da na procesnih redukcijah dosežejo pozitivni izid zase, ne pa zaradi namenov, zaradi katerih je postopek v SMV urejen tako, kot je.

Sodišče prve stopnje je zaradi neplačila sodne takse pravilno izdalo izpodbijani sklep, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo šteje za umaknjeno.

Tožnik je bil po pravnomočnem sklepu sodišča napoten na pravdo zoper toženke, ki so njegove upnice, ker so bile njihove terjatve v stečajnem postopku nad njim s strani njegove stečajne upraviteljice delno prerekane. To pomeni, da se je že v postopku, brez katerega ne bi bilo te pravde, ugotavljala spornost razmerja med pravdnima strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna.

Zmotno je stališče pritožnice, da je predmetni zahtevek po vsebini gledano upravna oziroma davčna zadeva. V danem primeru tožeča stranka ne uveljavlja terjatve iz naslova davkov, niti ne gre zgolj za preimenovanje zahtevka za vračilo davkov v zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, kot to trdi pritožnica. Iz tožbenih navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je njen zahtevek odškodninski zahtevek, saj tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, temelječe na 26. členu Ustave RS.

Pritožnica pravilno navaja, da gre v danem primeru za spor med dvema javnopravnima subjektoma v zvezi z vprašanjem morebitne škode, ki je enemu proračunskemu uporabniku nastala zaradi nepravilnega dela davčnega organa, in za vprašanje, ali je bilo delovanje oblastnega davčnega organa pri odločitvi, da se NUSZ ne odmeri, pravilno. To pa še ne pomeni, da gre v danem primeru za javnopravni spor po določbah ZUS-1 oziroma da zadeva ne predstavlja gospodarskega spora, pa čeprav se bo sodišče v njem ukvarjalo tudi z vprašanjem pravilnega postopanja upravnega organa.

Izdaja sklepa o preizkusu terjatev je glede na določbo drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP najzgodnejši možen trenutek, ko se prekinjeni pravdni postopek lahko nadaljuje. Zato se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek, prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, ne more nadaljevati niti na predlog strank niti na pobudo sodišča, niti ga stečajni upravitelj ne more prevzeti. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je pravdni postopek v zaključni fazi.

Trditve dolžnika o zastaranju upnikove terjatve zamudnih obresti predstavljajo trditve o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v rednem ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ne šele v pritožbi.

O neobstoju pasivne (stvarne) legitimacije po naravi stvari ni mogoče odločati s posebnim sklepom, pač pa je to vedno stvar končne odločitve. Le če bi torej sodišče menilo, da stvarna pasivna legitimacija nekaterih nasprotnih udeležencev ni podana, bi lahko predlog proti njim zavrnilo, kar pa bi bila (končna) odločitev o delu predloga.

Če sta v nepravdnih zadevah zoper isto osebo izdana dva diametralno nasprotna si sklepa, to na odločitev o pritožbi v tej pravdni zadevi neposredno ne vpliva, torej je to dejstvo za ta pritožbeni postopek irelevantno. V tem nepravdnem postopku je namreč sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo na podlagi ugotovljenih dejstev v tem postopku, v zadevi Pr 167/2015 pa na podlagi dejstev, ugotovljenih v tistem postopku. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema za pravilne tudi razloge in zaključek sodišča prve stopnje, da v tu obravnavani zadevi v odnosu na zadevo Pr 167/2015 ne gre za litispendenco. Za litispendenco bi lahko šlo le v zadevi Pr 167/2015, saj je v prvem odstavku 288. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP smiselno določeno, da je litispendenca podana, če o istem zahtevku že teče postopek. Ta nepravdni postopek se je nedvomno pričel pred postopkom Pr 167/2015, saj se je pričel že v letu 2014, v Pr 167/2015 pa šele v letu 2015. Izvedenec M. K. v tej zadevi ni podal dveh različnih mnenj, čeprav se zdravstveno stanje osebe ni spremenilo. Pri svojem pisnem izvedenskem mnenju z dne 14. 1. 2015 je namreč predvidel milejši ukrep ambulantnega zdravljenja, na kar je os

Dva spora sta identična, če sta podani subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki) in objektivna istovetnost (v obeh pravdah sta istovetna tožbena zahtevka). Tožnica v obravnavanem sporu nastopa kot zagovornica javnega interesa, ki ni nujno identičen interesom subjektov, ki v postopkih javnega naročanja sodelujejo kot naročniki oziroma kasneje pogodbene stranke. Kot zagovornica javnega interesa ima samostojno aktivno procesno legitimacijo na podlagi 42. člena ZPVPJN in s toženkama ni v takem materialno pravnem razmerju, da bi odločitev v sporu, ki teče med toženkama, lahko neposredno vplivala na njen pravni položaj (kot npr. pri potencialnih enotnih sospornikih, pravnih naslednikih ipd.). V skladu s 1. odstavkom 288. člena ZPP sodišče odloči ali bo procesne ugovore (tudi ugovor litispendence) obravnavalo ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo. Sodišče prve stopnje se je očitno odločilo, da bo ugovor litsipendence obravnavalo ločeno od glavne stvari, ugotovilo, da ni utemeljen in o tem odločilo s posebnim sklepom. Glede na to, da je z obravnavo glavne stvari tudi počakalo do pravnomočnosti sklepa, je imelo za svoje postopanje podlago v 3. odst

Tožeča stranka je že pred smrtjo prejšnjega direktorja, najkasneje pa 31. 1. 2011, vedela za opravljanje dela in vse posle, ki sta jih toženca sklenila v okviru opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno pomeni, da sta tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, ki ju je tožeča stranka vložila dne 17. 5. 2011, vloženi po izteku trimesečnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena oziroma 288. člena ZPP tožbi z opisanima zahtevkoma pravilno zavrglo. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na pravočasnost odškodninskih zahtevkov zoper toženca zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Podlaga za uveljavljanje teh zahtevkov je v 182. členu ZDR, vezana pa sta na subjektivni 3-letni in objektivni 5-letni zastaralni rok iz 352. člena OZ. Zato sta dne 4. 2. 2014 vloženi tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode pravočasni.

V 25. členu pogodbe piše: „Pogodbeni stranki se obvežeta morebitne spore reševati sporazumno. V kolikor sporazuma oziroma izvensodne rešitve spora ni mogoče doseči, je za reševanje spora stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“ Takšna pogodbena klavzula ne le, da ne ustreza pojmu arbitražnega sporazuma po 1. odstavku 10. člena ZArbit, marveč ga celo izključuje. Bistvo sporazuma o arbitraži je namreč ravno izključitev sodne pristojnosti.

Izpodbojno tožbo zoper skupščinski sklep je potrebno napovedati že na sami skupščini in se tako že tam zagotavlja obveščanje drugih enotnih sospornikov o vložitvi tožbe. Razlikovanje med različnimi meritornimi odločbami na podlagi njihovega učinka za enotne sospornike ni utemeljeno. V konkretnem primeru se, ne glede na drug razlog izpodbijanja, dejanska podlaga tožbenih zahtevkov, ki temelji na določenem historičnem dogodku in predvsem nasprotovanju odločitvi o mirovanju glasovalnih pravic delničarjev, v obeh zadevah v bistvenem ne razlikujeta. Zato ne gre za novo tožbo, ki bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.