308. člen ZPP

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe. Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in

Tožnica je na podlagi več delnih umikov tožbe zoper prvo toženko umaknila tožbo v celoti. Ker vsi delni umiki niso bili posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje izračunati uspeh tožnice in prve toženke, ugotoviti, do kolikšnega zneska stroškov je upravičena vsaka od njiju glede na doseženi uspeh, te stroške medsebojno pobotati, razliko pa naložiti v plačilo dolžnici. Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha strank zmotno izhajalo le iz vrednosti 748,26 EUR, ki predstavlja neto glavnico, ki jo je prva toženka tekom spora plačala. Za izračun uspeha je namreč ključno razmerje med vrednostjo vtoževane terjatve in vrednostjo izpolnjene (plačane) terjatve. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da prva toženka tekom spora ni plačala le del terjatve (gledano z vidika tožbenega zahtevka v prvotni tožbi), ki se je nanašala na neto glavnico. Plačala je tudi del terjatve, ki se je nanašala izključno na davke in socialne prispevke (t. i. bruto glavnica). V obravnavanem, specifičnem primeru, je zato treba pri izračunu vrednosti spornega predmeta in pri izračunu uspeha upoštevati višino obeh terjatev, tj. seštevek neto in bruto glavnice v posamezni fazi po

Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.

Vsebinsko isto razmerje, ki je predmet tožbenega zahtevka, je med istima strankama že rešeno v sodni poravnavi. Gre namreč za obveznost plačila po vsebini iste terjatve, ki ji skuša tožnik zdaj spremeniti zapadlost (kar vsebinske identitete terjatve ne spreminja). Nov spor o istem ni dopusten.

Neposredno izvršljiv notarski zapis (ki nima učinka pravnomočnosti) ne predstavlja ovire za sojenje po prvem odstavku 274. člena ZPP in 308. člena ZPP.

Izrecna odpoved zahtevku iz navedene tožbe oz. izrecna prepoved ponovne vložitve tožbe namreč glede na jasno določbo 3. točke sodne poravnave niti ni bila potrebna, saj sta stranki v njej izjavili skupno voljo, da (s plačilom zneska iz 1. točke poravnave, t.j. 36.000,00 EUR) veljajo vsi zahtevki med njima za poravnane. Pri tem ne gre zgolj za neko "zaključno splošno formalno ugotovitev", kot to neprepričljivo skuša prikazati pritožba, ampak za materialno dispozicijo strank poravnave, ki zajema vse, na dan njene sklenitve obstoječe medsebojne zahtevke. Ker med le-te nedvoumno sodi tudi predmetni tožbeni zahtevek, je šteti, da nanj sklenjena sodna poravnava učinkuje.

Notarski zapis ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti. Učinek pravnomočnosti imajo zgolj sodne odločbe in sodne poravnave in le glede njih zakon predpisuje, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že bilo (s sodno odločbo) pravnomočno razsojena ali o katerem je že sklenjena sodna poravnava (prvi odstavek 274. člena ZPP in 308. člen ZPP). Ker neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka pravnomočnosti, ne predstavlja ovire za sojenje, zato sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zavrniti kot neutemeljen iz razloga, ker skupno premoženje ne obstaja več (saj je bilo s sporazumom v obliki notarskega zapisa že veljavno razdeljeno med bivša izvenzakonska partnerja). Vendar se je v predmetni zadevi pritožil zgolj tožnik, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je za tožnika manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe (ker je v primeru zavrženja tožbe možno isto tožbo vložiti še enkrat, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa zaradi

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemlji

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora. Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpos

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.

Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga. Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev. Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen se

V poravnavi ni navedeno, da se z njo rešujejo vse sporne zadeve med pravdnima strankama, izrecno je navedeno, da se rešuje vse, kar je sporno v postopku N .../2019. Ker v slednjem ni šlo za plačilo uporabnine, kar je predmet spora v danes obravnavani sodbi, pač pa je šlo za delitev skupnega premoženja, je pritožbeni očitek o res transacta neutemeljen.

Glede na zapisano zavezo tožene stranke v sodni poravnavi, da bo pred predvidenim začetkom del na predmetni parceli o tem obvestila tožečo stranko in da ta dela nikoli ne bodo opravljena na način, da bi se v celoti onemogočala prevoznost in parkiranje, sodna poravnava vsebuje prepovedni del in je tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo (21. člen ZIZ). Ne more pa tožeča stranka ureditve uporabe nepremičnine, ki jo je dogovorila s sodno poravnavo, na novo ali drugače urediti s tožbo, s katero zahteva prepoved voženj in parkiranja vseh vrst vozil ter kakšno drugo uporabo nepremičnine.

Glede posledic sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja v pravni teoriji in sodni praksi načeloma velja, da v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in delitve tega premoženja, ampak nujno (implicitno) vsebuje tudi soglasje zakoncev o obsegu skupnega premoženja. Ker sta pravdni stranki sklenili veljaven sporazum o delitvi skupnega premoženja, je podana ovira za sojenje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je tožbo zavrglo.

Tudi sodno poravnavo je treba razlagati kot pogodbo. Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v smeri iskanja skupnega namena pogodbenikov, pa mora zato najprej ustrezno izkazati, da je pogodbeno določilo sporno. Pogodbeno določilo je sporno šele, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da tožba ni dopustna zaradi 308. člena ZPP. Pritožnica tožbo utemeljujejo na dejanskem kompleksu, ki je zajet s sodno poravnavo. Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da upravičena korist predlagatelja, ki je predpostavka za vpogled v spis in pridobivanje podatkov iz spisa skladno z drugim odstavkom 150. člena ZPP, ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo, da v skladu s 308. členom ZPP sodišče po uradni dolžnosti pazi, ali ne teče pravda o predmetu, o katerem je bilo že odločeno oziroma je bila že sklenjena sodna poravnava, zato na tej podlagi upravičena korist za vpogled v spis ni podana. Sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je že zavezan s pravnomočno sodbo ali sodno poravnavo prvi solidarni dolžnik.

Sklenjena izvensodna poravnava v obliki notarskega zapisa pomeni, da gre za že razsojeno stvar.

Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.