VSL Sodba in sklep I Cpg 468/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se glasi: "Ugotovi se, da med pravdnima strankama še obstaja veljavno pravno razmerje na podlagi pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012, št. 000 z dne 26. 4. 2012."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 9.532,26 EUR in pritožbene stroške tega postopka v višini 8.666,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v petnajstih dneh od vročitve sodne odločbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

III. Tožena stranka in občina A. nosita svoje stroške pravdnega postopka.

IV. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se zavrne predlog za dopustitev stranske intervencije občine A. na strani tožene stranke.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: "Ugotovi se, da med pravdnima strankama še obstaja veljavno pravno razmerje na podlagi pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012" in zavrnilo povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: "Ugotovi se, da delna odpoved pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012, ki jo je z dopisom z dne 18. 9. 2015 tožena stranka poslala tožeči stranki, nima pravnih učinkov (II. točka izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 20,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 6.557,46 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4Občina A. je vložila odgovor na pritožbo, vendar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo glede na IV. točko izreka te odločbe.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožeča stranka je navedla, da je zdravstveni zavod, ki posluje kot zavod s pravico javnosti (šlo naj bi za edini takšen zdravstveni zavod v Sloveniji), čeprav že vrsto let potekajo razprave o tem, ali ne gre vendarle za običajen javni zavod in je bila ob uveljavitvi Zakona o zavodih opredelitev za zavod s pravico javnosti, napačna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zavod z interesom javnosti na podlagi 64. člena Zakona o zavodih (Ur. list RS, št. 12/91 in naslednji, v nadaljevanju ZZ), ki navaja, da delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ, ki opravljajo dejavnosti posebnega družbenega pomena (dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanost, kultura, šport, zdravstveno, otroško varstvo idr.) nadaljujejo delo kot javni zavodi, če je ustanovitelj družbenopolitična skupnost, torej lokalna skupnost ali država oziroma kot zavod s pravico javnosti, če je ustanovitelj druga pravna oseba. Nesporno je, da so ustanovitelji tožeče stranke B. d. o. o. in da torej pri njej v skladu s citiranim zakonskim določilom ne gre za javni zavod.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 4. in 5. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. 9/1992 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZZDej), ki določa, da se zdravstvena dejavnost kot javna služba opravlja v okviru mreže javne zdravstvene službe in da mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto, na sekundarni ravni pa Republika Slovenija. Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in zasebni zdravstveni delavci (8. člen ZZDej). V povezavi s prej citirano določbo 64. člena ZZ so zdravstveni domovi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na primarni ravni, katere mrežo določa občina oziroma mesto. Zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in njihov ustanovitelj ni občina oziroma Republika Slovenija, pa lahko javno službo zdravstvene dejavnosti opravljajo na podlagi koncesije, če izpolnjujejo določene pogoje (41. člen ZZDej). Koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občina oziroma mesto, za opravljanje službe v drugih zdravstvenih dejavnostih pa ravno tako z odločbo Ministrstvo pristojno za zdravstvo (42. člen ZZDej). S pogodbo o koncesiji koncendent in koncesionar uredita razmerje v zvezi z opravljanjem javne službe in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo (43. člen ZZDej). Določba 44. člena ZZDej določa pogoje za odvzem koncesije. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožena stranka) pa sklene z izvajalci zdravstvene dejavnosti pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev.

7Stranki konkretnega spornega razmerja v zvezi z delno odpovedjo pogodbe sta torej drugi kot tisti, ki koncesijo podeljuje (občina oziroma pristojno ministrstvo) na eni strani in tisti, ki naj jo prejme (izvajalec zdravstvene dejavnosti). Torej občina A. v zvezi s tu obravnavanim sporom ni v pravnem razmerju s toženo stranko, na strani katere uveljavlja stransko intervencijo, eventualno je lahko v pravnem razmerju s tožečo stranko, kot morebitno nosilko koncesije.

8V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki 26. 4. 2012 sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012, št 000 (v nadaljevanju Pogodba). V 22. členu sta določili, da Pogodba velja od 1. 1. 2012 in se uporablja do sklenitve nove, razen če katera od strank od nje odstopi.¹ Pri tem tožena stranka ne zanika svojega vedenja ob sklepanju Pogodbe, da je imela tožeča stranka poseben položaj, predvsem pa, da je vedela, da tožnica ni javni zavod upoštevaje zgoraj citirane določbe ZZ ter da ni imela koncesije (l. št. 26). Šele po tem, ko je Računsko sodišče pri reviziji poslovanja tožene stranke le-to opozorilo na manjkajočo koncesijo tožnice, je tožena stranka tožeči prvič odpovedala Pogodbo (30. 5. 2013) in sicer v delu, v katerem se Pogodba nanaša na storitve na primarni zdravstveni ravni, za katero je pristojna izdati koncesijo lokalna skupnost. Takšno odpoved iste Pogodbe, ki je temeljila na 54. členu Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012² (v nadaljevanju Splošni dogovor) v zvezi z 21. členom Pogodbe, je že bila pravnomočno zavrnjena³ in je torej tožnica z identičnim tožbenim zahtevkom uspela ter v veljavi ohranila pravno razmerje med pravdnima strankama na podlagi Pogodbe.

9Tožena stranka je v dopisu z dne 28. 9. 2015, s katerim je Pogodbo ponovno delno odpovedala (priloga B3), navajala, da jo delno odpoveduje⁴ na podlagi 54. člena Splošnega dogovora v zvezi z 21. členom Pogodbe in da tožeča stranka nima koncesije za izvajanje dejavnosti na primarni ravni. Pridobila pa je koncesijo za izvajanje specialističnih dejavnosti, ki jo podeljuje Ministrstvo za zdravje, s katerim je tožnica tudi sklenila pogodbo o koncesiji. Za izvajanje programov osnovne zdravstvene dejavnosti pa ni pa ni pridobila koncesije.

10Tožeča stranka je navajala, da ni podpisala koncesijske pogodbe z občino A. iz razloga, ker ji je bila koncesija s strani občine A. dodeljena le za obdobje enega leta, kar zanjo ni bilo sprejemljivo. Koncesijo je namreč 21. 11. 2013 (torej po sklenitvi Pogodbe) pridobila, potem pa jo (zaradi nepodpisa koncesijske pogodbe) 11. 7. 2014 izgubila.

11Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka odpoved Pogodbe utemeljevala na podlagi 54. člena Splošnega odgovora v zvezi z 21. členom Pogodbe in smiselno na podlagi trditev o spremenjenih okoliščinah, ker tožeča stranka na njeno zahtevo ni predložila zahtevane koncesije.

12Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da velja odpoved Pogodbe tožene stranke, ki jo je podala dne 28. 9. 2015. V obrazložitvi sodbe se je sicer obširno ukvarjalo z odpovednimi razlogi po 54. členu Splošnega dogovora, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom, da je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno. Delna odpoved Pogodbe z dne 30 5. 2013 je namreč po vsebini skoraj identična, le da odpoveduje še program bolezni dojk in mamografije, ki sta specialistična programa in nista bila predmet tu obravnavanega spora. Odpovedni razlogi so isti, torej 54. člen Splošnega dogovora v zvezi z 21. členom Pogodbe. Glede na prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) višje sodišče ni ponovno presojalo razlogov za odpoved Pogodbe, ki temeljijo na določbi 54. člena Splošnega dogovora. Ni namreč mogoče iz povsem istih razlogov ponovno odpovedati Pogodbe, kot to navaja tožena stranka, saj je o tem že pravnomočno odločilo sodišče in sicer da razlogi za prenehanje pogodbe iz 54. člena Splošnega dogovora v zvezi z 21. členom Pogodbe niso podani. Tožbo bi bilo treba torej zavreči (tretji odstavek 354. člena ZPP), vendar sta pravdni stranki kot dejansko podlago za razvezo Pogodbe tekom tega postopka navajali spremenjene okoliščine in s tem podali drugačno dejansko in pravno podlago spora. Sodišče prve stopnje je presojalo razvezo pogodbe tudi na tej pravni in dejanski podlagi, zato jo je tudi pritožbeno sodišče.

13Določba 112. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. 83/01 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ) določa da, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati, ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke, stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala (tretji odstavek 112. člena OZ). Določba 114. OZ določa, da pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajne pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

14Sodišče prve stopnje se je poglobljeno ukvarjalo z ureditvijo delovanja javnih zavodov in zavodov s posebnim interesom javnosti in pravnoorganizacijsko obliko tožeče stranke. Spregledalo pa je, da ne glede na posebno ureditev, ki velja za urejanje zdravstvene dejavnosti po ZZDej, gre za subjekte civilnega prava, za katere v primeru, ko zanje specialni zakon ne ureja posebne ureditve, veljajo določila OZ. Le-ta določa, da v primeru razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, stranka lahko to stori le sodno. Prav ima pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo kot splošno sprejeto stališče, da je mogoče pogodbo odpovedati tudi z ugovorom. Iz komentarja OZ⁵ namreč izhaja, da niti razveza niti sprememba pogodbe nista mogoči po uradni dolžnosti. Svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin mora stranka uveljavljati s sodno intervencijo. Le nekateri avtorji menijo, da ima stranka poleg tožbe in nasprotne tožbe na voljo tudi ugovor.⁶ Iz slovenske ureditve, torej kot jo pozna OZ, in je bila zgoraj citirana, je nedvomno jasno, da mora stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine in zahteva zaradi tega razvezo pogodbe, to uveljavljati sodno ter zgolj pisna odpoved pogodbe ne zadostuje.⁷ Tožena stranka se je te svoje obveznosti zavedala,⁸ saj je v odgovoru na tožbo napisala, da pogodba zaradi spremenjenih okoliščin ni razvezana po samem zakonu in da mora upravičena stranka takšno razvezo zahtevati, vendar kljub temu te svoje obveznosti ni izpolnila in je pogodbo „delno odpovedala“ (zgolj) z dopisom tožnici. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da Pogodba ni bila (pravilno) razvezana, zato je je zahtevek tožnice, da med pravdnima strankama obstaja pravno razmerje na podlagi Pogodbe utemeljen.

15Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno pravo na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje (358. člen ZPP).

Glede stranske intervencije

16V tej zadevi je na strani tožene stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložila predlog za stransko intervencijo občina A., ki svojo stransko intervencijo utemeljuje s tem, da je koncesijo tožeči stranki odvzela in da je njen interes v tem, da tožeča stranka, ki ni javni zavod ter nima koncesije, podeljene s strani lokalne skupnosti, v tej pravdi ne uspe. Njen pravni interes je v tem, da zagotavlja javno zdravstveno mrežo, ki jo tudi nadzoruje, kar ji glede tožnice ni mogoče, saj ta nima koncesije.

17Sodišče prve stopnje je stransko intervencijo dovolilo. V tem primeru ni posebne pritožbe (200. člen ZPP), zato je pritožnica pravilno uveljavljala pritožbene razloge zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije v pritožbi zoper končno odločbo. Njena pritožba je utemeljena.

18Določba 199. člena ZPP ureja udeležbo drugih oseb v pravdi in sicer tako, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki.

19Sodna praksa⁹ in teorija¹⁰ sta se že jasno izrekli, da se lahko vmeša v pravdo, ki teče med drugima subjektoma, mora imeti stranski intervenient pravni interes, ki je v tem, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, zmaga. Izhajati mora iz določenega pravdnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Sam ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje, še manj pa emocionalni. V bistvu intervenient tedaj, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni interes možnost, da po eni strani nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija in na drugi strani tudi možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost.

20V konkretnem primeru ni izkazan pravni interes za izid na strani tožene stranke za občino A., ki je sicer res dolžna v prvi vrsti poskrbeti za javno mrežo zdravstvenih storitev na svojem območju. Torej je v primeru izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki niso zdravstveni domovi, katerih ustanoviteljica je sama, zadolžena za podelitev koncesije in sklepanje koncesijskih pogodb. Pri tem seveda mora ravnati tako, da je zagotovljeno optimalno delovanje zdravstvene mreže. Njeno morebitno pravno razmerje je večje v povezavi s tožnico, kateri podeljuje (ali pa tudi ne) koncesijo in posledično sklepa koncesijsko pogodbo, kot s toženko, ki zgolj sklepa pogodbe o izvajanju programov zdravstvene dejavnosti z izvajalci in ni v pravnem razmerju z lokalnimi skupnostmi. Pravni interes občine A. v tem primeru, torej da ostane v veljavi odpoved pogodbe o opravljanju zdravstvene dejavnosti, torej na strani tožene stranke, ni izkazan, saj z njo, kot že rečeno, ni v nobenem pravnem razmerju. Je pa izkazan njen dejanski interes za izid pravde v tem postopku, da zdravstvene dejavnosti, ki je plačana s strani tožene stranke, ne izvaja nekdo, ki mu občina A. ni podelila koncesije, kar pa ne zadošča za stransko intervencijo.

21Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi stranske intervencije spremenilo in predlog zavrnilo ter s tem ugodilo pritožbi tožeče stranke.

22Glede na spremembo sodbe in sklepa sodišča prve stopanje je pritožbeno sodišče moralo odločati tudi o stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških (165. člen v povezavi s 154. členom ZPP).

23Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice in tudi tožbenemu zahtevku ugodilo, zato je bilo treba spremeniti še odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ter odločiti o pritožbenih stroških in sicer je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške na prvi ter drugi stopnji. Sodišče je stroške postopka na prvi in drugi stopnji odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, podrobnejša specifikacija je razvidna iz predloženega stroškovnika tožnice (l. št. 82 in 115). Odvetniška nagrada in in stroški ter plačane sodne takse na prvi stopnji znesejo 9.532,26 EUR in na drugi 8.666,02 EUR.

24Priznane stroške je tožena stranka dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika - OZ).

¹ Pravilno: če jo katera od strank odpove (333. člen Obligacijskega zakonika).
² Tak dogovor sklenejo: Ministrstvo za zdravje, Zdravniška zbornica Slovenije, Skupnost zdravstvenih zavodov Slovenije, Lekarniška zbornica Slovenije, Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost organizacij za usposabljanje Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju Ur. l. RS 72/06 in nadaljnji.
³ Glej sodba VSK Cpg 95/2015 z dne 28. 5. 2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3292/2013 z dne 8. 10. 2014.
⁴ Za programe: splošne ambulante, dispanzerja za ženske, ambulantne fizioterapije, zobozdravstvene dejavnosti za odrasle in program zdravstvene vzgoje za odrasle: individualno svatovanje za tvegano pitje alkohola.
⁵ Glej Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 605 in nasl.
⁶ To meni teoretik Boris Vizner v komentarju Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, str. 534; povzeto po Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, opomba 764.
⁷ Glej tudi III Ips 17/2012, VSL II Cp 3849/2010 in Sodbo VSL II Cp 1915/2005.
⁸ Glej njene trditve v 2. točki odgovora na tožbo, l. št. 21.
⁹ Dejanski ali ekonomski interes ne zadostujeta; glej odločbe VS RS III Ips 10 /2006, VSL Sklep V Cpg 911/2017.
¹⁰ Glej L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2010, stran 68.