114. člen OZ

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi. Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženke v odgovoru na pritožbo, da je kot začetek 5-letnega zastaralnega roka treba šteti 9. 6. 2011, ko je odpadla pravna podlaga za sklenitev glavne pogodbe (do navedenega datuma bi stranki morali skleniti glavno pogodbo), zaradi česar zastaralni rok do vložitve nasprotne tožbe še ni potekel.

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Skladno z drugim odstavkom 112. člena OZ razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Pri odločanju o zahtevi za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin sodišče skladno z 114. členom OZ zraven namena pogodbe upošteva tudi tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste, pri čemer pazi tudi na uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

Če je do zvišanja cen prišlo zaradi naraščanja cen v daljšem časovnem obdobju (zaradi trenda naraščanja cen nepremičnin v gospodarstvu), to ne predstavlja nepredvidljivega dogodka, na katerega bi se tožnik po nasprotni tožbi lahko utemeljeno skliceval, in to ne glede na končni rezultat (npr. 100% ali več kot 100% višje cene). Drugače bi veljalo v primeru velikega in izjemno naglega skoka cen.

Navkljub izpolnitvi pogodbenih obveznosti upoštevanje spremenjenih okoliščin izjemoma pride v poštev, še zlasti, če gre za primer, ko ena pogodbena stranka zatrjuje, da se ne da doseči namena pogodbe. Takšen izjemen primer predstavlja prodaja nepremičnine, na kateri se v prihodnosti pričakuje možnost gradnje. Pri pogodbi o prodaji nepremičnine, na kateri se v prihodnosti pričakuje možnost gradnje, je treba upoštevati, da takšna pogodba običajno vsebuje element negotovosti, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi praviloma še ni znano, ali oziroma kdaj bo zemljišče zazidljivo oziroma ali bo gradnja mogoča. V takšnem primeru spremenjene okoliščine niso nekaj nepričakovanega; zato bi jih morala pogodbena stranka, ki nosi riziko njihovega nastanka, upoštevati že ob sklenitvi pogodbe in se ustrezno zaščititi. Gre namreč za riziko, ki predstavlja običajno tveganje pri nepremičninskih poslih. Glede na to, da riziko nameravane uporabe praviloma nosi kupec, zgolj omemba kupčevega namena ne zadošča za prenos rizika na prodajalca, temveč bi moralo iz prodajne pogodbe izhajati, da v določenem konkretnem primeru riziko nameravane uporabe izjemoma nosi prodajalec.

Presoji, katere so tiste spremenjene okoliščine, ki so pomembne za uporabo 6. odstavka 33. člena OZ, je treba upoštevati določbe OZ o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tudi predpogodba je pogodba, zato ta enako kot druge pogodbe zavezuje pogodbene stranke k izpolnitvi dogovorjenih obveznosti. Od drugih pogodb je različna le v toliko, da v primeru upoštevnih spremenjenih okoliščin ni potrebno, da bi stranka zahtevala njeno razvezo, temveč do tega pride že na podlagi zakona.

Izguba v poslovanju kot tudi finančna nelikvidnost sama po sebi ne more predstavljati pravno upoštevne spremenjene okoliščine. Lahko se kaže samo kot posledica nastopa spremenjenih okoliščin, ne pa kot takšna okoliščina sama. Pri institutu spremenjenih okoliščin je bistvenega pomena kriterij uravnoteženosti interesov obeh pogodbenih strank. Stranka pogodbe, ki ni dala vsaj toliko, kot je dobila, se na nepravičnost ohranitve pogodbe v veljavi, ne more uspešno sklicevati. Eventualna nasprotna tožba je dopustna. Ker predstavlja obrambno sredstvo tožene stranke, ima tožena stranka mnogokrat pravni interes za nasprotno tožbo le v primeru, če bo zahtevku iz tožbe ugodeno. Breme neizpolnitve pogoja pri vložitvi pogojne nasprotne tožbe nosi njen vložnik.

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava - načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) v načelu kogentne (924. člen OZ). Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše pogodbene stranke. V določbah 938. in 939. člena OZ gre za specialno ureditev spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Iz določbe 939. člena OZ jasno izhaja, da je v primeru spora treba oceniti, kolikšno zmanjšanje zavarovalnine bo pogodbene obveznosti strank uskladilo s spremenjenimi razmerami - povečanjem nevarnosti oziroma ali zavarovalnica sploh dolguje zavarovalnino. Sodišče mora na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera presoditi, ali je toženka dokazala, da se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal oziroma za koliko se je povečal ter da bi toženka - če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera - upravičeno razdrla pogodbo.