42. člen ZZDej

Zgoraj obrazloženo po presoji sodišča pomeni, da bi toženka zahtevo tožnice za izdajo soglasja zaradi statusnega preoblikovanja morala obravnavati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej v povezavi z določbo 74. člena ZJZP in ne samo na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej.

Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.

Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. V 9. členu ZUP je tako jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena pa tudi izrecno določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Zato ravnanje upravnega organa, da tožnici ni vročil dopolnitev poročila strokovne komisije ni zakonita.

Merilo delovne izkušnje in referenca v razpisni dokumentaciji ni vsebinsko opredeljeno in ne vsebuje kriterijev oziroma meril za njihovo uporabo. Tako očitna nenatančnost določenih meril oziroma kriterijev, na podlagi katerih naj bi se izbrala najugodnejša ponudba, nedvomno ne predstavlja izbire izvajalca javno-zasebnega partnerstva na pregleden način in po predpisanem postopku, s takim postopanjem pa je bil kršen četrti odstavek 48. člena ZJZP, saj gre za strogo formalnost postopka in merila niso v skladu s 44.d členom ZZDej.

Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavl

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena URS. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 v eni od zadev odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.

Koncedent izda odločbo, ko odloča o podaljšanju koncesije, vendar pa to še ne pomeni, da mu ni treba izdati odločbe tudi v primeru, ko zavrne predlog za podaljšanje koncesije, čeprav to ni v zakonu izrecno določeno. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za podaljšanje koncesije na organ, ki je za to pristojen, to je na Občino Trebnje, le-ta pa bo morala po presoji sodišča o predlogu odločiti z upravno odločbo. Z izdanim mnenjem se celoten postopek podaljšanja koncesije še ni zaključil. Občina Trebnje bi morala o predlogu za podaljšanje koncesije izdati ustrezen upravni akt, zoper katerega ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Iz navedenega razloga je tožba tudi preuranjena, saj je očitno, da tak akt ni bil izdan. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je dopis Občine Trebnje tožeči stranki o prenehanju pogodbe tak akt, je tudi v tem primeru tožba preuranjena, saj je bila vložena pred datumom tega dopisa.

Svobode dela in svobodne gospodarske pobude ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu. Iz 49. člena Ustave ne izhaja pravica do točno določene zaposlitve oziroma dela, ki se opravlja na točno določeni pravni podlagi, prav tako pa tudi ne opravljanje dela oziroma gospodarske dejavnosti v točno določeni obliki oziroma na točno določen način. To pa je tisto, kar dejansko tožnik zatrjuje, tj. da (v primeru nepodaljšanja koncesije) ne bo mogel več opravljati dela na enaki podlagi in na enak način, kot ga bo opravljal v času njegovega trajanja.

Med trajanjem koncesijskega razmerja so ob soglasju koncedenta dovoljene le nebistvene spremembe koncesijskega razmerja, ki jih koncedent odobri v obliki spremembe koncesijske odločbe (44.f člen ZZDej). Za nebistvene spremembe koncesijskega razmerja pa ZZDej taksativno našteva te spremembe, vendar med njimi ne določa spremembe koncesijskega razmerja v obloki spremembe koncesijske odločbe in spremembe koncesionarja.

Tretja oseba ne more zahtevati odločanja o tuji pravici. Prvotožeča stranka ni bila upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s koncesijsko pogodbo drugotožeče stranke. Prenos koncesije na podlagi ZZDej namreč ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.

Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi. Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi s

Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno, niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja. Slednje je namreč dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZZDej pa izrecno odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje. V zvezi z odgovorom na to vprašanje se zato sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. V obravnavani zadevi je treba ločiti pravno podlago oziroma dopustnost materialnega preoblikovanja od dopustnosti singularnega prenosa koncesije in upoštevati dejstvo, da koncesijo podeljuje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti občina. Na podlagi sicer dopustnega materialno pravnega preoblikovanja je „prenos“ koncesije dopusten zgolj na podlagi soglasja koncedenta, slednje pa si je koncesionar dolžan pridobiti tako, da izvajalec dejavnosti javno – zasebnega partnerstva predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja. Ker je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki pa ga upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala, je odločitev v izpodbijani odločbi, ki vlogo tožeče stranke za iz

Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih st

Postopek podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti je treba izvesti skladno z določbami ZJZP na podlagi javnega razpisa, razen če poseben zakon ne določa drugače. Izpodbijana odločitev, odprava odločbe po nadzorstveni pravici, temelji na razlogu iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da je zobna in čeljustna ortopedija specialistična zobozdravstvena dejavnost in je zato za podelitev koncesije pristojna tožena stranka (Ministrstvo za zdravje), je bila po presoji sodišča podana tako dejanska, kot pravna podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva, pri čemur je sodišče upoštevalo tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP.

Na podlagi določb ZZdrS se lahko licenca podeli le zdravniku, torej fizični osebi, zato mora nato ta fizična oseba tudi urejati podaljšanje licence. Zakon posebej predpisuje pogoj, brez katerega koncesije ni mogoče opravljati (t. j. licenca), torej koncesije brez tega pogoja ni mogoče opravljati, zato jo je dopustno odvzeti za nazaj (retroaktivno), torej od dne, ko ta pogoj več ni izpolnjen.

To, da ZZDej ne določa postopka izbire koncesionarja, ne pomeni, da je na področju zdravstvene dejavnosti mogoča neposredna izbira koncesionarja brez predhodno izvedenega javnega razpisa. Z institutom javnega razpisa se namreč v postopku podeljevanja koncesij zagotavlja uresničevanje načela transparentnosti postopka in omogoča konkurenco ter nadzor nad enakostjo obravnave posameznih interesentov.

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ke