8. člen ZZDej
Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in drugi izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki imajo dovoljenje ministrstva, pristojnega za zdravje, iz 3.a člena tega zakona za opravljanje posamezne vrste osnovne zdravstvene dejavnosti. Zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo kot del osnovne zdravstvene dejavnosti lahko za svoje oskrbovance opravljajo naslednji javni socialno varstveni zavodi in javni vzgojno-izobraževalni zavodi ter koncesionarji, ki so v mreži javne službe na področju socialnega varstva oziroma vzgoje in izobraževanja:
- domovi za starejše iz 50. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ in 29/17, v nadaljnjem besedilu: ZSV),
- posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena ZSV,
- socialno varstveni zavodi za usposabljanje iz 54. člena ZSV,
- varstveno delovni centri iz 52. člena ZSV,
- zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami iz 18. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF in 90/12, v nadaljnjem besedilu: ZUOPP-1),
- osnovne šole s prilagojenim programom iz 18. člena ZOUPP-1,
- domovi za učence s posebnimi potrebami iz 18. člena ZOUPP-1. Izvajalci iz prejšnjega odstavka, razen izvajalci iz prve alineje, lahko opravljajo za svoje oskrbovance tudi drugo osnovno zdravstveno dejavnost iz druge, tretje, pete, šeste in enajste alineje prvega odstavka 7. člena tega zakona, če je to za oskrbovance potrebno in povezano z izvajanjem dejavnosti izvajalca iz prejšnjega odstavka, izvajalci iz druge, tretje, pete, šeste in sedme alineje prejšnjega odstavka pa tudi specialistično ambulantno dejavnost. Dejavnost iz tretje in pete alineje prvega odstavka 7. člena tega zakona in specialistično ambulantno dejavnost obravnave otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju lahko opravljajo tudi svetovalni centri iz 20. člena ZUOPP-1. Zdravstvena oskrba varovanih oseb v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu se zagotavlja v skladu s predpisi, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij. Zavodi za prestajanje kazni in prevzgojni domovi lahko za svoje varovane osebe tudi sami opravljajo zdravstveno nego iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena tega zakona. Izvajalci iz drugega in četrtega odstavka tega člena opravljajo zdravstveno dejavnost v mreži javne zdravstvene službe na podlagi odločbe o opravljanju javne zdravstvene službe, ki jo na predlog ministrstva, v delovno področje katerega sodi izvajalec, izda ministrstvo, pristojno za zdravje, ob predhodnem mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- izvajalec ima zdravstveno dejavnost opredeljeno v aktu o ustanovitvi in je registriran za opravljanje zdravstvene dejavnosti v skladu s predpisi,
- opravljanje zdravstvene dejavnosti pri tem izvajalcu je potrebno glede na mrežo javne zdravstvene službe,
- opravljanje določene vrste zdravstvene dejavnosti je za uporabnike storitev izvajalca potrebno in povezano z izvajanjem dejavnosti izvajalca in ima izvajalec dovoljenje iz 3.a člena tega zakona za opravljanje te vrste zdravstvene dejavnosti in
- pri izvajalcu se v okviru zdravstvene dejavnosti opravljajo tudi zdravstvene storitve, katerih plačilo se kot pravica zagotavlja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Predlog iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi oceno finančnih posledic izdaje odločbe o opravljanju javne zdravstvene službe za sredstva obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije mora dati predhodno mnenje iz prejšnjega odstavka najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen. V odločbi o opravljanju javne zdravstvene službe se določijo najmanj:
- vrsta zdravstvene dejavnosti, opredeljena v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 3.a člena tega zakona,
- predviden obseg opravljanja zdravstvene dejavnosti,
- obdobje veljavnosti odločbe, ki za drugo osnovno zdravstveno dejavnost in specialistično ambulantno dejavnost ne sme biti daljše od 15 let ob upoštevanju potreb mreže javne zdravstvene službe. Ne glede na določbe šestega odstavka tega člena v primeru, ko ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v skladu s predpisi, ki urejajo socialno varstvo, izda odločbo o podelitvi koncesije za opravljanje storitev institucionalnega varstva, ki zajema tudi zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo, odločba o podelitvi koncesije predstavlja tudi odločbo o opravljanju javne zdravstvene službe iz šestega odstavka tega člena. Odločba o podelitvi koncesije mora v tem primeru vsebovati tudi podatke iz prejšnjega odstavka. Pred začetkom postopka podelitve koncesije ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, pridobi soglasje ministrstva, pristojnega za zdravje, za razpis koncesije, ki se izda ob predhodnem mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
- VSL Sodba I Cpg 143/2023Višje sodišče v Ljubljani · 2023
Tožena stranka bi morala v skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena ZZDej s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Ker je tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve, in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Dokazi se izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev - pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.
- VSRS Sodba VIII Ips 59/2021Vrhovno sodišče RS · 2022
Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na
- VSL Sodba I Cpg 627/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2021
V III. poglavju ZZVZZ je urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki. Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožnica je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel.
Različice besedila: 4Pokaži ▾
- od 26. 7. 2023 · trenutno
- 10. 12. 2021 – 25. 7. 2023
- 9. 12. 2017 – 9. 12. 2021
- 28. 2. 1992 – 8. 12. 2017
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 13Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
6 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 7. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba I Cpg 143/2023Višje sodišče v Ljubljani · 27. 7. 2023
Tožena stranka bi morala v skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena ZZDej s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Ker je tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve, in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Dokazi se izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev - pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.
- VSRS Sodba VIII Ips 59/2021Vrhovno sodišče RS · 17. 5. 2022besedilo 2021–2023
Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na
- VSL Sodba I Cpg 627/2020Višje sodišče v Ljubljani · 1. 12. 2021besedilo 2017–2021
V III. poglavju ZZVZZ je urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki. Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožnica je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel.
- VDSS Sodba Psp 33/2021Višje delovno in socialno sodišče · 3. 6. 2021besedilo 2017–2021
Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
- VSL Sodba in sklep I Cpg 468/2018Višje sodišče v Ljubljani · 5. 12. 2018besedilo 2017–2021
Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.
- VSRS Sodba U 908/93Vrhovno sodišče RS · 29. 9. 1994besedilo 1992–2017
Zavarovanec ni upravičen do povračila potnih stroškov, ki jih ima v zvezi s spremljanjem svojega otroka, ki se šola oziroma usposablja v Zavodu za usposabljanje slušno in govorno motenih.