41. člen ZZDej

Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. V 9. členu ZUP je tako jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena pa tudi izrecno določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Zato ravnanje upravnega organa, da tožnici ni vročil dopolnitev poročila strokovne komisije ni zakonita.

Merilo delovne izkušnje in referenca v razpisni dokumentaciji ni vsebinsko opredeljeno in ne vsebuje kriterijev oziroma meril za njihovo uporabo. Tako očitna nenatančnost določenih meril oziroma kriterijev, na podlagi katerih naj bi se izbrala najugodnejša ponudba, nedvomno ne predstavlja izbire izvajalca javno-zasebnega partnerstva na pregleden način in po predpisanem postopku, s takim postopanjem pa je bil kršen četrti odstavek 48. člena ZJZP, saj gre za strogo formalnost postopka in merila niso v skladu s 44.d členom ZZDej.

To, da ZZDej ne določa postopka izbire koncesionarja, ne pomeni, da je na področju zdravstvene dejavnosti mogoča neposredna izbira koncesionarja brez predhodno izvedenega javnega razpisa. Z institutom javnega razpisa se namreč v postopku podeljevanja koncesij zagotavlja uresničevanje načela transparentnosti postopka in omogoča konkurenco ter nadzor nad enakostjo obravnave posameznih interesentov.

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Občinski organ kandidata ne bi smel izločiti iz postopka izbire zgolj zaradi tega, ker je njegova vloga nepopolna, kar pomeni, da se ni spuščal v presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za opravljanje dejavnosti. V kolikor za posamezno pravno področje ni posebnih predpisov glede zavračanja nepopolnih vlog, velja namreč Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Glede na naravo koncesijskega razmerja le-ta determinira obseg upravno sodne presoje odločbe o izbiri koncesionarja. V delu, ki se nanaša na izpolnjevanje razpisnih pogojev, je le-ta podvržena vsem pravilom in standardom presoje upravnega akta. V primeru, če se je koncedent odločil, da izbere izvajalca javne službe, pri tem pa napačno presodil izpolnjevanje pogojev, ki jih mora koncesionar izpolnjevati, bi namreč nezakonito izključil ostale kandidate iz postopka. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi.

Prvostopenjski organ je sprejel pravilen zaključek, da so nastopili pogoji za izdajo izpodbijane odločbe o odvzemu koncesije glede na drugi odstavek 44. člena ZZDej, saj tožnik ni ravnal v skladu z izdajo odločbe o koncesiji. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je pogodbo podpisal, saj to ne drži. Tožnik je namreč s pripisom pri 3. členu pogodbe izrazil svoje nestrinjanje s časovnim obdobjem dodelitve koncesije in slednje določilo zato ne izraža njegove prave in svobodne volje. Zato tudi ni mogoče šteti, da je pogodba podpisana in s tem (veljavno) sklenjena, saj morata biti pogodbeni stranki sporazumni o njenih bistvenih sestavinah. Prvostopenjski organ tudi ni kršil temeljnih načel OZ. V obravnavanem primeru gre namreč za oblastveno razmerje med strankama – občino oziroma mestom ter zdravstvenim domom in ne za obligacijsko razmerje med dvema enakovrednima pogodbenima strankama v smislu določb OZ.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).

Enoletna doba podelitve koncesije, ki je namenjena začasni formalni ureditvi statusa tožnika kot izvajalca javne službe v zdravstveni dejavnosti in hkrati njegovi prilagoditvi na izvedbo s strani toženke načrtovane spremembe v organizaciji javne zdravstvene službe na primarni ravni, ki tožnika kot izvajalca javne zdravstvene službe ne bi več vključevala (dodelitev koncesije torej ni namenjena zagotovitvi dolgoročnega izvajanja javne zdravstvene službe z „izbranim“ koncesionarjem), šteje za potreben in razumen pogoj za dodelitev koncesije ter javna korist take odločitve pri tem odtehta zasebni interes koncesionarja (da se koncesija podeli za daljše obdobje).

Stališče sodišča prve stopnje, da je toženec zdravstveno dejavnost opravljal kot samostojni podjetnik, je materialnopravno pravilno. Namreč tudi samostojni podjetnik je v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) zgolj fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Upoštevajoč navedeno zakonsko ureditev je nedvomno, da je toženec obravnavane pogodbe lahko sklenil le kot samostojni podjetnik (fizična oseba), ki svojo zdravstveno dejavnost (na sekundarni ravni, drugi odstavek 13. člena ZZDej) opravlja v okviru specialistične ambulante - Ordinacije za s., r. in u. (P.), kot organiziranega podjetja. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je bila navedena ordinacija vpisana v Poslovni register Slovenije in dne 31. 12. 2011 iz njega tudi izbrisana.

Tožnik ima kot vlagatelj zahtevka za pridobitev koncesije zgolj pravico do sodelovanja v postopku v smislu, da ima pravico prijaviti se kot kandidat na morebitni javni razpis za podelitev koncesije in sodelovati v postopku razpisa do njegovega zaključka ob enakih procesnih jamstvih kot vsi ostali prijavljeni kandidati. Nima pa iztožljive pravice do pridobitve zahtevane koncesije na področju zdravstvenega varstva. Normativni okvir upravnega odločanja, kakor tudi obseg in meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem je toženka zavrnila tožnikov zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvenih pregledov športnikov, so podani v določilih prvega odstavka 41. in prvega odstavka 42. člena ZZDej. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka (ne)podelitev koncesije na področju osnovnega zdravstvenega varstva presoditi tudi v luči določil 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko prvega odstavka 15. člena in 1. točko prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, saj navedena zakona materialnopravno ne urejata podeljevanja koncesij v zdravstvu, ampak to področje materialnopravno ureja ZZDej kot lex specialis.

Že dejstvo, da gre v primeru podelitve koncesije po določbah ZZDej za opravljanje javne službe, zahteva, da se postopek za tako podelitev ne začne samo na podlagi vlog morebitno zainteresiranih, ampak bi bilo treba za podelitev koncesije objaviti javni razpis, kjer bi bili določeni poleg ostalih pogojev tudi kriteriji oziroma merila za izbor prijavljenih kandidatov, določena razpisna dokumentacija ter rok za prijave. Tako bi bili kriteriji zainteresiranim kandidatom znani vnaprej. Kandidati bi vnaprej vedeli, kateri pogoji bodo pri izbiri upoštevani in imeli tudi možnost preveriti primernost in izpolnjevanje pogojev drugih kandidatov. Gre torej za seznanitev vseh zainteresiranih kandidatov s kriteriji oziroma merili za podelitev že v fazi prijavljanja na javni razpis in ne za seznanitev z njimi šele potem, ko so vloge že oddane.

Tožena stranka je v postopku odločanja o podelitvi koncesije dolžna pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje, vendar na to mnenje ni vezana, dolžna pa ga je presoditi (peti odstavek 209. člena ZUP). Javno službo v zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo na podlagi koncesije domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, kar pomeni, da zakon organu, ki odloča, daje pravico, da odloči po prostem preudarku. Samo uporabo prostega preudarka je tožena stranka oprla na ugotovitev, da tožeča stranka sicer izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju oftalmologije, zaprosila pa je za podelitev koncesije za manjši obseg dejavnosti, ki po svoji vsebini ni polna okulistična dejavnost, ko jo plačuje ZZZS in da zdravstveno dejavnost pri tožeči stranki opravlja zdravnik, specialist okulist, zaposlen v Splošni bolnišnici Celje. Navedena razlaga ter pridobitev mnenja ZZZS z dne 13. 3. 2008 po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka razloge za zavrnitev vloge tožeče stranka utemeljila v skladu z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 6. člena ZUP.

Tudi v primeru, ko oseba izpolnjuje vse zakonske pogoje, nima pravice pridobiti koncesije, če koncedent presodi (in ustrezno utemelji), da podelitev koncesije ni v javnem interesu.

Že zgolj z vidika ZUP velja, da pristojni organ lahko zavrne oziroma pravilneje zavrže vlogo kandidata za pridobitev koncesije na področju zdravstva, ki je nepopolna, če je v razpisu jasno opredeljeno, kaj točno mora kandidat vključiti v vlogo, ki jo poda na razpis. Pa tudi v tem primeru mora organ v zavrnilni odločbi utemeljiti, zakaj zaradi pomanjkljive vloge kandidata organ takšne vloge ni mogel vzeti v presojo (razen v primeru, ko je že zakonodajalec na določenem področju določil, da vlog ni mogoče dopolnjevati). V predmetnem javnem razpisu ni bilo navedeno, da bo organ štel vlogo za nepopolno in jo bo zavrgel, če kandidat ne bo predložil parafiranih in oštevilčenih listov na vsej dokumentaciji. Med obvezne sestavine vloge je tožena stranka vključila tudi dokazilo o uporabi ordinacijskih prostorov na razpisanem krajevnem območju, „razen če predlagana ordinacija ni v prostorih OŠ“. Ta formulacija brez dvoma pomeni, da če je ordinacija v OŠ, katere lastnica je tožena stranka, ni potrebno dokazovati lastništva prostorov.

Upravni organ je pri odločanju o podeljevanju koncesij oziroma spremembi lokacije izvajanja koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Upravni organ pa je pri svoji odločitvi oziroma izbiri vezan na javno korist.

Četudi pri podelitvi koncesije ne gre za naročilo storitev v smislu določb ZJN, pa bi bilo po mnenju sodišča, potrebno v postopku podelitve koncesije objaviti javni poziv in to iz dveh razlogov. Podeljevanje koncesije za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti ne sme biti omejeno na krog zainteresiranih, ki na podlagi internih informaciji izvejo, da bo koncesija podeljena. Kot drugo pa morajo biti kriteriji zainteresiranim kandidatom znani vnaprej.

Že v sodbi opr. št. U 1936/2001, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2002, je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano upravnemu organu na podlagi 1. odstavka 41. člena ZZDej. Tega stališča ne more omajati tožnik s sklicevanjem na določilo 42. člena ZZDej, ker je določilo 1. odstavka 41. člena ZZDej po vsebini splošnega oziroma generalnega pomena in določa kdo lahko opravlja koncesijo, določilo 42. člena ZZDej pa že določa podrobnosti postopka (to je da se odloča z odločbo in v soglasju z ministrstvom pristojnim za zdravstvo) in določa pristojnost občinskega oziroma mestnega upravnega organa ter ministrstva in katera mnenja je potrebno pridobiti v postopku odločanja. Tudi tožbene navedbe, da v 1. odstavku 41. člena ZZDej besedica »lahko« pomeni le kdo sme opravljati javno službo v zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesije, ne more vplivati na že navedeno in tudi že sprejeto stališče v pravnomočni sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. U 1936/2001, ki ga je sodišče ponovilo v sodbi opr. št. U 1989/2002. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev tudi pravilno oprl na določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1. Pritrditi je potrebno tožniku,

Pritožbo tožeče stranke (zdravstvenega doma), s katero le-ta izpodbija odločbo o podelitvi koncesije z razlogi, ki se nanašajo na mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (5. in 95. člen ZZDej), je treba obravnavati, saj se s tem posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke (zdravstvenega doma) kot poglavitnega nosilca te mreže.