112. člen OZ

Predlog se zavrne.

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe. Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni.

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

Z dogovorom o plačilu na podlagi izračuna z izrecnim jamstvom uporaba pravil o razvezi in spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni izključena. To še toliko bolj velja v predmetni zadevi, v kateri je do povečanega obsega del prišlo zaradi protipravnega ravnanja naročnika (oziroma njegovega javnega podjetja). Nesporno je namreč, da je A. kljub prepovedi, v času po tem ko je že bil izdelan projektantski popis in je bilo odlagališče odpadkov formalno zaprto, še naprej odlagala smeti in s tem povečala količino odpadkov na odlagališču, ki jo je bilo zaradi sanacije treba pokriti. Po določbah o spremenjenih okoliščinah bi bila sicer tožeča stranka upravičena zahtevati le razvezo Pogodbe, tožena stranka pa bi lahko ponudila ustrezno pravično spremembo pogojev. V predmetni zadevi pa je te določbe mogoče uporabiti le smiselno. Tožeča stranka je (tudi glede na naravo razmerij v zvezi z javnimi naročili) Pogodbo izvršila v celoti. Njen predmet je namreč bilo polaganje drenažne folije in geotekstila ter polaganje in varjenje HDPE geomembrane na objektu "Zapiranje odlagališča nenevarnih odpadkov B." in ne samo neka določena količina materiala in vgradnja le-tega. V celoti jo j

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

Predlog se zavrne.

Spremembe oziroma spremenjene okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke oziroma zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi (112. člen OZ), morajo že po sami naravi vplivati na bistvene sestavine pogodbenega dogovora. Ker pri plačanem znesku ni šlo za najemnino, tožeča stranka njegovega znižanja ne more doseči na podlagi odgovornosti najemodajalca za napake na predmetu najema (592 - 599. člen OZ), kot tudi ne na podlagi instituta znižanja najemnine zaradi delnega uničenja predmeta najema (617. člena OZ). Besedilo 617. člena OZ ne ureja primerov, ko bi stvar zaradi (delnega) uničenja ali poškodovanja postala neuporabna za konkretnega najemnika, pač pa se nanaša samo na morebitno objektivno zmanjšano uporabnost predmeta najema.

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe. Take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi. Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so

Krediti z valutno klavzulo po svoji vsebini niso nepošteni. Okoliščina, da kreditojemalec nosi valutno tveganje, ki ni omejeno, banka pa valutnega tveganja nima, ne pomeni, da je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo podano znatno neravnotežje. Takšna razporeditev tveganj je po naravi stvari posledica dovoljene aleatorne vsebine kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti okoliščina, da je izpolnitev obveznosti v izrazito potrošnikovo škodo, ne more vzpostaviti nepoštenosti (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022). Pravilno izpolnjena toženkina pojasnilna dolžnost pomeni, da je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala v skladu z zahtevo dobre vere in da toženki ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja. Ker je toženka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, se tožnika ne bi mogla uspešno sklicevati na to, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v njuno škodo, ker je uresničitev tveganja v škodo kreditojemalca utemeljena posledica aleatornosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, na kar je glede na pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost banke kreditojemalec lahko računal. Toženka je posredovala tožnikoma vsa potrebn

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predpostavke, ki morajo biti podane za uveljavljanje spremenjenih okoliščin so razdelane v prvem do tretjem odstavku 112. členu OZ. Poleg pozitivnih predpostavk, ki morajo biti podane za uspeh tožeče stranke (prvi odstavek 112. člena OZ), morata biti izpolnjeni tudi dve negativni predpostavki (drugi in tretji odstavek 112. člena OZ). Za odločitev v tej zadevi je bilo pravno odločilnega pomena ali je bila izpolnjena negativna predpostavka in sicer, da tožeča stranka epidemije koronavirusa ni mogla upoštevati ob sklenitvi Pogodbe v juniju 2020 in se jim tudi ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice. Sodišče druge stopnje najprej opozarja, da je pravna teorija v smiselno podobni situaciji kot je epidemija koronavirusa, to je v obdobju po gospodarski krizi leta 2008, izoblikovala sedem točk, ki bi jih morala obrazložiti stranka, ki želi uveljaviti razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Te so: (1) spremembe dohodkov (odhodkov); (2) kako se je doslej odzivala na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine, zunanje, nepričakovane; (3) kako spremenjene okoliščine vplivajo na pogodbo in splošni položaj stranke; (4) kako je ocenjevala tveganje; (5) kako je ravnala, d

Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, to še ne pripelje do ugotovitve ničnosti pogodb. Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, da je bil pogoj nepošten oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč. Ker tožnika nista dokazala, da bi toženka ob sklepanju kreditnih pogodb v decembru 2006 vedela ali bi vsaj morala vedeti in pričakovati, da se bo valutno razmerje CHF/EUR tako občutno spremenilo, toženki ni mogoče očitati slabe vere pri sklepanju teh kreditnih pogodb.