43. člen ZZDej

Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. V 9. členu ZUP je tako jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena pa tudi izrecno določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Zato ravnanje upravnega organa, da tožnici ni vročil dopolnitev poročila strokovne komisije ni zakonita.

Merilo delovne izkušnje in referenca v razpisni dokumentaciji ni vsebinsko opredeljeno in ne vsebuje kriterijev oziroma meril za njihovo uporabo. Tako očitna nenatančnost določenih meril oziroma kriterijev, na podlagi katerih naj bi se izbrala najugodnejša ponudba, nedvomno ne predstavlja izbire izvajalca javno-zasebnega partnerstva na pregleden način in po predpisanem postopku, s takim postopanjem pa je bil kršen četrti odstavek 48. člena ZJZP, saj gre za strogo formalnost postopka in merila niso v skladu s 44.d členom ZZDej.

Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavl

Koncedent izda odločbo, ko odloča o podaljšanju koncesije, vendar pa to še ne pomeni, da mu ni treba izdati odločbe tudi v primeru, ko zavrne predlog za podaljšanje koncesije, čeprav to ni v zakonu izrecno določeno. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za podaljšanje koncesije na organ, ki je za to pristojen, to je na Občino Trebnje, le-ta pa bo morala po presoji sodišča o predlogu odločiti z upravno odločbo. Z izdanim mnenjem se celoten postopek podaljšanja koncesije še ni zaključil. Občina Trebnje bi morala o predlogu za podaljšanje koncesije izdati ustrezen upravni akt, zoper katerega ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Iz navedenega razloga je tožba tudi preuranjena, saj je očitno, da tak akt ni bil izdan. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je dopis Občine Trebnje tožeči stranki o prenehanju pogodbe tak akt, je tudi v tem primeru tožba preuranjena, saj je bila vložena pred datumom tega dopisa.

Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Koncesijsko odločbo, ki je bila izdana za nedoločen čas, bi v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K lahko toženka zgolj spremenila tako, da bi trajanje koncesijskega razmerja spremenila iz nedoločenega časa v določen čas 15 let, ne pa tožnici podelila koncesije za določen čas, kot je to navedla v 1. točki izreka.

Po presoji sodišča trditev, da tožniku sporna določba 16. člena ZZDej-K, ki spreminja trajanje obdobja koncesije, po izteku koncesije preprečuje nadaljnje opravljanje njegovega poklica (s kupljeno opremo in zaposlenimi kadri), ne drži. Ne zgolj zato, ker je tožnik pravna oseba in kot tak ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njem zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncede

Svobode dela in svobodne gospodarske pobude ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu. Iz 49. člena Ustave ne izhaja pravica do točno določene zaposlitve oziroma dela, ki se opravlja na točno določeni pravni podlagi, prav tako pa tudi ne opravljanje dela oziroma gospodarske dejavnosti v točno določeni obliki oziroma na točno določen način. To pa je tisto, kar dejansko tožnik zatrjuje, tj. da (v primeru nepodaljšanja koncesije) ne bo mogel več opravljati dela na enaki podlagi in na enak način, kot ga bo opravljal v času njegovega trajanja.

Na podlagi določb ZZdrS se lahko licenca podeli le zdravniku, torej fizični osebi, zato mora nato ta fizična oseba tudi urejati podaljšanje licence. Zakon posebej predpisuje pogoj, brez katerega koncesije ni mogoče opravljati (t. j. licenca), torej koncesije brez tega pogoja ni mogoče opravljati, zato jo je dopustno odvzeti za nazaj (retroaktivno), torej od dne, ko ta pogoj več ni izpolnjen.

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ke

S pogodbo o koncesiji koncendent in koncesionar uredita razmerja v zvezi z opravljanjem javne službe in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo. Med elementi tega razmerja, ki jih „predvsem“ mora pogodba o koncesiji podrobno določiti, ni pogojev za odvzem koncesije, ampak je zakonodajalec predpisal, da „kadar se ugotovi, da koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi, odločbo o koncesiji ter pogodbo o koncesiji, mu koncendent določi rok za odpravo pomanjkljivosti“. Vsaka - tudi morebiti zgolj administrativna pomanjkljivost, ne glede na morebitne posledice za uporabnike storitev, kakovost storitev in zakonitost opravljanja dejavnosti - ne more biti avtomatično razlog za odvzem koncesije. Tožena stranka bi morala pred odvzemom koncesije tožečo stranko opozoriti in ji naložiti določena postopkovna ravnanja, v skladu z naravo in potrebami nemotenega opravljanja paliativne dejavnosti. O tem, kako naj tožeča stranka ravna v situaciji, ko zaradi specifičnih obremenitev izvajalcev koncesijske dejavnosti prihaja do zaposlitvenih sprememb med nosilci koncesijske dejavnosti, zato da bi ta dejavnost potekala nemoteno in na isti kakovostni ravni

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj so vprašanja, na katere naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo zastavljena le na splošni ravni, brez konkretizacije, katera pravna pravila naj bi bila v obravnavani zadevi prekršena ter zakaj naj bi bila ta vprašanja pomembna po vsebini zadeve. Zgolj s sklicevanjem na zakonsko določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije ni mogoče izkazati.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso bistvena za odločitev v konkretni zadevi, če je nanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila ali če v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem in ne zahtevajo odgovorov, ki bi pripomogli k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse. Zgolj s sklicevanjem na določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije ni mogoče izkazati.

Prvostopenjski organ je sprejel pravilen zaključek, da so nastopili pogoji za izdajo izpodbijane odločbe o odvzemu koncesije glede na drugi odstavek 44. člena ZZDej, saj tožnik ni ravnal v skladu z izdajo odločbe o koncesiji. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je pogodbo podpisal, saj to ne drži. Tožnik je namreč s pripisom pri 3. členu pogodbe izrazil svoje nestrinjanje s časovnim obdobjem dodelitve koncesije in slednje določilo zato ne izraža njegove prave in svobodne volje. Zato tudi ni mogoče šteti, da je pogodba podpisana in s tem (veljavno) sklenjena, saj morata biti pogodbeni stranki sporazumni o njenih bistvenih sestavinah. Prvostopenjski organ tudi ni kršil temeljnih načel OZ. V obravnavanem primeru gre namreč za oblastveno razmerje med strankama – občino oziroma mestom ter zdravstvenim domom in ne za obligacijsko razmerje med dvema enakovrednima pogodbenima strankama v smislu določb OZ.

Pri ocenjevanju, kateri izmed kandidatov, ki vsi izpolnjujejo pogoje, je po razpisnih merilih najugodnejši, je upravnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje in je v tem pogledu sodna presoja odločitve o podelitvi koncesije zadržana. Omeji se na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spoštovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z načeli ZJZP.

Med drugim se s pogodbo o koncesiji po 4. alinei drugega odstavka 43. člena ZZDej določi tudi rok za odpoved koncesije, kar posredno pomeni, da zakon predvideva, da se vprašanje prenehanja koncesije brez krivdnih razlogov ureja sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti.

Če je bila koncesija podeljena za opravljanje dejavnosti na točno določeni lokaciji, pomeni sprememba sedeža opravljanja dejavnosti tako pomemben element v koncesijskem razmerju, da je treba razmerje na novo urediti s spremembo že izdane odločbe.

Za opravljanje zdravstvene dejavnosti opravljanja preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev po ZVZD si je tožeča stranka kot pravna oseba, ki ni javni zdravstveni zavod, v skladu z določbo 21. člena ZVZD dolžna predhodno pridobiti koncesijo za opravljanje dejavnosti v mreži zdravstvene službe za zdravstveno dejavnost s področja zdravstvenega varstva pri delu.

Pritožbo tožeče stranke (zdravstvenega doma), s katero le-ta izpodbija odločbo o podelitvi koncesije z razlogi, ki se nanašajo na mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (5. in 95. člen ZZDej), je treba obravnavati, saj se s tem posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke (zdravstvenega doma) kot poglavitnega nosilca te mreže.