62. člen ZZ

Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice. Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, tudi z ogledom na kraju samem, da je bila sporna parcela namenjena za potrebe funkcionalnega zemljišča zgradbe od vsega začetka, da gre za del enotne zelenice ob stavbi, ki ni namenjena redni rabi druge stavbe. Za dodati je, da iz ugotovitev izvedenke in predloženih fotografij jasno izhaja, da je bilo funkcionalno zemljišče zdravstvenega doma zamejeno z živo mejo, ograjo in asfaltno potjo, sporne parcele pa v tem delu ni, zato ne more biti nobenih dvomov, da parcela 656/112 predstavlja pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi na naslovu G. 13 in 15, L.

Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik. Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere pot

Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora nasprotne udeleženke z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist. ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna. Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Zakon o zavodih je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Za porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem je odločilno, za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre. Če gre za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), ima zavod v zvezi s tem premoženjem aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Tožnica Republika Slovenija je zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnine, to je poslovnega prostora, ki je njena last, vendar z njim po zakonu upravlja A. Ker je tožnici na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZ ostala le gola lastninska pravica, vsa ostala lastninskopravna upravičenja (razen razpolaganja), pa so prešla na A., aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev tega poslovnega prostora nima. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listine izvajalo dokazni postopek, je napačno. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, kaj je v njih zapisano. Nesporna dejstva pa se skladno z določbo 214. člena ZPP ne dokazujejo. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje sku

Ko je šlo za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), je sodna praksa zavodom v zvezi s tem premoženjem priznala aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda. Takšna porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem, pri kateri je odločilno za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre, tako pokaže, da sporna nepremičnina kljub lastninjenju še ni bila izvzeta iz predlagateljičinih sredstev. Pravica za določitev odškodnine po 73. členu ZDen je v svojem jedru obligacijska terjatev, ki je namenjena varstvu produkcijske sposobnosti denacionalizacijskih zavezancev in s tem neločljivo povezana z upravičenji, ki jih je predlagateljica kot ekonomski lastnik obdržala v okviru pravice upravljanja vse do vrnitve premoženja denacionalizacijskim upravičencem.

Družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. ZZD je lastninsko pravico na delovnih sredstvih popolnoma izključeval, kar je logična posledica takratne koncepcije družbene lastnine, ki je bila vezana izključno na namen in način uporabe stvari. Pri spornem poslovnem prostoru gre tako nedvomno za premoženje, ki se je lastninilo po prvem odstavku 65. člena ZZ. Tako so nepomembne ugotovitve sodišče prve stopnje o tem, kdo naj bi prispeval sredstva za nakup spornega poslovnega prostora.

Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ (to so bile organizacije, ki so opravljale dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva), in je bilo kot javna lastnina namenjeno za opravljanje javnih služb, je postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov in zavodov s pravico javnosti iz drugega odstavka 64. člena ZZ (četrti odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ). ZZ je v obravnavani zadevi (zaradi statusa Šole in Doma) torej podlaga le za prehod nepremičnin iz družbene lastnine v javno lastnino. Podlago za pridobitev lastninske pravice RS pa predstavljajo določbe ZOFVI. Z dnem uveljavitve tega zakona (14. 9. 1991) je RS postala lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno-izobraževalni zavodi iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI (javni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje, dijaški domovi ter javni zavodi, ki so opravljali izobraževanje in usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v razvoju, razen osnovnih šol s prilagojenim programom) in je bilo namenjeno za opravl

Čeprav se je za prehod stvari v družbeno lastnino praviloma zahteval pravni naslov, je lahko stvar kot delovno sredstvo delovne organizacija prešla v družbeno lastnino tudi brez pravnega naslova, če je imela takšen položaj glede na svoj ekonomski namen. Odraz takšne ureditve je določba prvega odstavka 226. člena ZZD, ki je v primeru prehoda nepremičnine kot produkcijskega oz. delovnega sredstva v družbeno lastnino brez pravnega naslova omogočala zahtevek na vrnitev takšne stvari, ki pa je bil časovno omejen. Takšna ureditev dodatno kaže, da je stvar postala delovno sredstvo v družbeni lastnini takoj, ko je, ekonomsko gledano, delovna organizacija z njo začela opravljati svojo funkcijo.

Pravica upravljanja je skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi. Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje, in od organa, kateremu je dana v upravljanje. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za vzgojno-izobraževalni ustanovi, je imel pravico upravljanja tisti subjekt, ki je nepremičnine uporabljal v izobraževalne namene, odločal o njihovi uporabi, z njimi gospodaril, jih vzdrževal. Vzgojno-izobraževalne ustanove so se lastninile po določbah ZZ in ZOFVI in ne po ZLNDL.

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati določbe o lastninjenju, ki jih vsebuje Zakon o zavodih in ne drži pritožbena trditev, da ta zakon takšnih določb ne vsebuje.

Toženka ni izkazala, da je bilo za brezplačen prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini izdano predpisano dovoljenje, zato izvršeni prenos ni bil veljaven. Dejstvo, da vknjižbe toženkinega pravnega prednika ni nihče izpodbijal, za to pravdo ni pomembno. Sodišče prve stopnje je ničnost navedene pogodbe pravilno obravnavalo kot predhodno vprašanje. Prodaja tuje stvari ni prepovedana. To pa ne pomeni, da lahko prodajalec tuje stvari obdrži prejeto kupnino. Res gre pri ugovoru zastaranja za materialnopravni ugovor, ki pa ga v postopku ni mogoče uspešno uveljavljati brez navedbe ustreznih dejstev (o zapadlosti terjatve in poteku zastaralnega roka).

Trditve v tožbi, da je tožnik lastnik spornega zemljišča, ki je v posesti (prvega) toženca, ter da se z (drugim) tožencem o njegovi prodaji (oziroma višini kupnine) nista uspela dogovoriti, (v razmerju do prvega toženca) utemeljujejo vrnitveni zahtevek, kot tudi zahtevek na plačilo uporabnine. Dejstvo, da je zemljišče že 45 let v njegovi posesti ter da je njegova pravnoorganizacijska oblika zavod, temu ne nasprotuje.

Gre namreč za prehodne in končne določbe Zakona o zavodih (62. in 65. člen), ki opredeljujejo lastninsko pravico na premoženju, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju tedanjih delovnih organizacij, torej, kot izhaja iz določbe 1. odst. 62. čl. Zakona o zavodih, obstoječih delovnih organizacij na dan 1.4.1991, pri tem je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da se ti prehodni določbi ne moreta raztezati na predlagatelja, saj je bil ta ustanovljen kasneje, v letu 1992.

Pritožnica se sicer sklicuje na določilo prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih - ZZ in na določilo 12. člena Odloka o preoblikovanju javnega zavoda v javni zdravstveni zavod, na podlagi katerih premoženje javnega zavoda pripada ustanovitelju, vendar pa temu v konkretnem primeru ne gre slediti. Kot je razvidno iz pogodbe z dne 28.02.1992 je bila namreč predmetna nepremičnina pred sklenitvijo te pogodbe že v družbeni lasti s pravico uporabe Mestne občine, ki je zemljišče pridobila na podlagi pogodbe z dne 30.03.1988, sklenjene med Skladom in . Navedeno torej pomeni, da v letu 1991 ta nepremičnina sploh ni bila v družbeni lastnini s pravico uporabe nasprotnega udeleženca, zaradi česar je predlagateljica tudi ni mogla še enkrat (potem ko jo je pridobila že s pogodbo z dne 30.03.1988) pridobiti na podlagi prvega odstavka 65. člena ZZ

Akt, s katerim je država zavrnila izdajo soglasja k pogodbi o ustanovitvi inštituta kot d.o.o., sklenjeni med delavci fakultetnega inštituta in fakulteto, nanaša pa se na pravice na premoženju inštituta, ni akt ne po 1., ne po 2. odstavku 157. člena Ustave RS in zato za odločanje o sporu ni pristojno sodišče, pristojno za upravne spore.

Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave le pri pogodbenem prenosu nepremičnine. Po 20. členu navedenega zakona pa je mogoče lastninsko pravico pridobiti tudi po samem zakonu, za kar gre v konkretnem primeru. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju ZZ) v 1. odstavku 65. člena določa, da od 1. aprila 1991 dalje vse premoženje, s katerim je do tedaj upravljala organizacija iz 1. odstavka 62. člena, postane lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Po 1. odstavku 62. člena ZZ pa so tega dne po samem zakonu pridobile status zavoda med drugim tudi tiste organizacije, ki so tedaj opravljale dejavnost zdravstva. Mednje pa je sodil tudi Univerzitetni klinični center Ljubljana.

Javnega zavoda - knjižnice, ki je bil ustanovljen po uveljavitvi Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), glede načina imenovanja ravnatelja, ni mogoče šteti med obstoječe delovne organizacije iz prehodne določbe 1. odstavka 62. člena Zakona o zavodih.

Zavod za zdravstveno dejavnost ni dolžan skleniti kupoprodajne pogodbe za stanovanje, ker po Zakonu o zavodih (člen 62/1) ni lastnik stanovanja, le lastnika stanovanja pa veže dolžnost skleniti pogodbo o prodaji stanovanja (člen 117 SZ). Zavod za zdravstveno dejavnost ni upravičen vložiti tožbe na izpraznitev stanovanja, saj zavod po 65/III člena zakona o zavodih s premoženjem stanovanjskega sklada le upravlja, po členu 58/2 SZ pa je le lastnik tisti, ki lahko (kadarkoli) vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.