4. člen ZZDej

Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih st

Kljub temu, da je tožnica vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje, in da gre za operacijo, ki je pravica iz obveznega zavarovanja, sta za pritožbeno rešitev zadeve odločilni zgolj dejstvi, da opravljene zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki nima sklenjene koncesijske pogodbe. V takšnih okoliščinah konkretnega primera ni opravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev.

Tožnica, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločila za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve.

V sodni praksi je bilo že zavzeto jasno stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev. Tožnik, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljal v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločil za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve, niti v znesku, ki bi ga toženi zavod moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu. Za kaj takega ni nobene podlage.

Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.

Ureditev zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).

Pri ocenjevanju, kateri izmed kandidatov, ki vsi izpolnjujejo pogoje, je po razpisnih merilih najugodnejši, je upravnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje in je v tem pogledu sodna presoja odločitve o podelitvi koncesije zadržana. Omeji se na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spoštovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z načeli ZJZP.

Upravni organ je pri odločanju o podeljevanju koncesij oziroma spremembi lokacije izvajanja koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Upravni organ pa je pri svoji odločitvi oziroma izbiri vezan na javno korist.