VSRS Sodba I Ips 59294/2010-1806

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 2.000,00 EUR.

II. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. in obsojenega C. C. se ugodi in se izpodbijana sodba glede teh dveh obsojencev razveljavi, zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede tega obsojenca za kaznivo dejanje, opisano v točki IV./3. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. zavrne. V razveljavljenih delih se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Ob upoštevanju kazni, določeni obsojenemu D. D. za kaznivi dejanji, opisani v točkah IV./1 in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, se obsojenemu izreče

enotna kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora.

V izrečeno kazen se všteje čas že prestane kazni zapora.

IV. Odločba o stroških za obsojenega D. D. se spremeni tako, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali v kazenskem postopku v zvezi z obsodilnim delom.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo spoznalo tam navedene obsojene za krive storitve kaznivih dejanj, in sicer obsojenega A. A. kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in dveh nadaljevanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin, v prvem primeru po prvem odstavku 240. člena KZ in v drugem primeru po drugem odstavku 240. člena KZ. Za prvo dejanje mu je bila določena kazen štirih let in deset mesecev zapora, za drugo in tretje kaznivo dejanje pa po sedem mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen pet let in deset mesecev zapora. Izrečena mu je bila tudi denarna kazen v višini 35.000,00 EUR.

Obsojeni B. B. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Za prvo dejanje mu je bila določena kazen dveh let in dveh mesecev zapora, za drugo pet let zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen sedmih let zapora. Izrečena mu je bila tudi denarna kazen v višini 35.000,00 EUR. Kot premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pa mu je bilo na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ odvzetih 500 lotov rednih delnic izdajatelja družbe NLB d.d., Ljubljana z oznako NLB ter z ID znakom specificirane nepremičnine pri katerih je bila vknjižena lastninska pravica na osebo z imenom B. B., vse v korist Republike Slovenije, tako da se vknjiži kot imetnik navedenih delnic oziroma kot lastnik navedenih nepremičnin. Na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ je bilo odločeno, da mora obsojeni B. B. plačati 21.133.367,02 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi.

Obsojeni C. C. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ in mu je bila izrečena kazen treh let in šest mesecev zapora ter denarna kazen v znesku 35.000,00 EUR. Po prvem odstavku 96. člena KZ je bila obsojenemu vzeta zasežena gotovina v znesku 20.405,00 EUR in 1.480,00 USD; po drugem odstavku 96. člena KZ pa je bilo odločeno, da je dolžan plačati 3.508.465,00 EUR, kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi.

Obsojeni D. D. je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Za prvo dejanje mu je bila določena kazen sedmih mesecev zapora, za drugo enega leta in šestih mesecev zapora in za tretje dveh let zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen treh let in devet mesecev zapora. Izrečena mu je bila tudi denarna kazen v znesku 35.000,00 EUR.

Za vse obsojence je bilo odločeno, da so dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Poleg tega je bilo v sodbi odločeno, da se na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ B. K. vzame 400.000,00 EUR in natečene obresti od tega zneska po pogodbi o depozitu z dne 3. 12. 2009 sklenjeni med Factor banko d.d., Ljubljana in B. K. Po drugem odstavku 96. člena KZ je bilo odločeno, da je B. F. dolžan plačati 270.000,00 EUR kot znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem obsojenega B. B. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bilo odločeno, da se oškodovanca P. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe obsojeni A. A. in njegov zagovornik, zagovorniki obsojenih B. B., C. C. in D. D. ter D. D. sam, kot tudi pooblaščenci udeležencev B. F. in B. K. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo odločilo, da se ob ugoditvi pritožbam pooblaščencev udeležencev B. F. in B. K., delni ugoditvi pritožbi zagovornikov obsojenega C. C. in po uradni dolžnosti glede obsojenih A. A., B. B. in D. D., izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenemu C. C. izrečena kazen zapora zniža na tri leta, obsojenim A. A., B. B. in D. D. ne izrečejo denarne kazni, udeležencema B. F. in B. K. pa ne odvzame premoženjske koristi. V preostalem pa so bile pritožba zagovornikov obsojenega C. C., v celoti pa pritožbe obsojenih A. A. in D. D. ter njunih zagovornikov ter zagovornikov obtoženega B. B., zavrnjene kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo so obsojenci po svojih zagovornikih vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega A. A. je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter predlagal, da se zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo pa spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom prve stopnje. Zagovorniki obsojenega B. B. so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter so predlagali, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenega oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Tudi zagovorniki obsojenega C. C. so v zahtevi navedli, da jo vlagajo zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagali, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenega oprosti krivde za očitano kaznivo dejanje ali podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje. Vsebinsko enak je tudi predlog zagovornikov obsojenega D. D., ko navajajo, da zahtevo vlagajo iz „vseh dopustnih razlogov iz 420. čl. ZKP“ in predlagajo, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega v celoti oprosti očitkov po obtožbi, podrejeno pa, da se v celoti razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev oziroma novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

4V odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da so vse neutemeljene in je po podani obrazložitvi svojega stališča predlagal, da se jih zavrne.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencem in njihovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Zagovornik obsojenega A. A. je v zvezi s tem v pisni izjavi navedel, da v celoti ostaja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti, saj po njegovi oceni državno tožilstvo odgovarja na pavšalni način in ne ponuja prav nobenih razlogov zaradi katerih bi bilo treba zahteva zavrniti. Prav tako so zagovorniki obsojenega B. B. v pisni izjavi predlagali, da se stališčem Vrhovnega državnega tožilstva ne sledi, saj so ta pravno napačna in zato ostajajo pri predlogu, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi zagovorniki obsojenega C. C. so glede odgovora vrhovnega državnega tožilstva izjavili, da vztrajajo pri svojem predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojeni D. D. se je o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva izjavil sam in preko svojih zagovornikov. Pri tem obsojeni D. D. vsebinsko, v skrajšani obliki, povzema stališča glede bistvenih pravnih in dejanskih vprašanj, kot so že izražena v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, na ta način oporeka navedbam iz odgovora Vrhovnega državnega tožilstva in ponovi predlog, kot je že bil podan v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi zagovorniki obsojenega D. D. v pisni izjavi ostajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in v dodatni obrazložitvi svojih stališč ocenjujejo odgovor Vrhovnega državnega tožilstva za zgrešenega v dejanskem in pravnem pogledu in menijo, da je v posameznih delih sam s seboj v nasprotju.

Zagovorniki obsojenega B. B. in D. D. so vložili še dodatni izjavi oziroma dopolnitvi zahtev za varstvo zakonitosti, ki pa ju Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, ker sta bili vloženi po preteku trimesečnega roka, ki ga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva določa tretji odstavek 421. člena ZKP.

6Ob upoštevanju vsebine obravnavanih zahtev za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče posebej izpostavlja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V primeru izpodbijane sodbe je zato dopustno obravnavati kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi; glede na peti odstavek 420. člena ZKP pa se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.:

7V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega A. A. v okviru uveljavljane kršitve kazenskega zakonika najprej povsem splošno navaja in izpostavlja vprašanja omejevanja gospodarske pobude, opredeljevanja načela delovanja uprave v korist družbe in koncepta „nezvestobe družbi“, načela omejenosti kazenskopravne represije, dobička kot osnovnega cilja delovanja gospodarske družbe, razlaga na načelni in splošni ravni inkriminacijo po 244. členu KZ (pri čemer naj bi bilo po stališču zagovornika odločilno merilo, ali uprava družbe varuje funkcionalno namembnost premoženja družbe in ali gre za ravnanje skladno s pričakovanji lastnikov družbe - pridobivanje dobička) ter meni, da je nujno razlagati to določbo restriktivno in zato sankcionirati le ravnanja, ki so kršitve temeljne dolžnosti poslovodstva (čim večji dobiček). Sprašuje se o vprašljivosti obstoja kaznivega dejanja po 244. členu KZ, če je z ravnanjem ustvarjen hkrati dobiček za družbo in korist za tretjega. V tako povzetem okviru vložnik zahteve ne konkretizira kršitve(-ev), ki naj bi bila(-e) podana(-e) v izpodbijani sodbi in zato se do teh stališč Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

8Po mnenju vložnika zahteve je 244. člena KZ blanketna norma, zato je treba opredeliti vsebino dolžnostnega ravnanja storilca, torej kako bi storilec moral ravnati in nato, kako je to dolžnost kršil. V nadaljevanju izpostavlja to kot bistveno vprašanje, ki je v tem, ali je obsojeni A. A. ravnal protipravno oziroma v nasprotju s koristmi družbe P. Sklicevanje na prvi odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) naj ne bi zadoščalo, ker gre pri tej določbi za načelo in ne za konkretno pravilo, ki bi bilo uporabno v primeru blanketne dispozicije 244. člena KZ. Sodba zato temelji na abstraktnem očitku in je v tem primeru kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave RS) in temeljna pravica obsojenca do učinkovite obrambe (29. člen Ustave). Poleg tega pa sodišče druge stopnje na ta očitek naj ne bi odgovorilo, s čimer je kršena pravica obsojenca do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave, storjena pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je že izrek sodbe nerazumljiv.

9Zatrjevane kršitve niso podane, saj opis kaznivega dejanja v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne sestavine – konkretizirane zakonske znake in med njimi tudi opis ravnanja obsojenega A. A., ki pomeni izrabo njegovega položaja kot direktorja družbe P. Pri tem je dovolj določno opredeljeno njegovo pričakovano ravnanje, ki bi zadostilo kriterijem iz 263. člena ZGD-1, to je skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tako se temu obsojencu očita:

- da ni prekinil sklenjene opcijske pogodbe z družbo M. dne 3. 1. 2007 glede vzajemnih nakupno prodajnih opcij za delnice X, čeprav je tečaj teh delnic na borzi za P. neugodno naraščal in

- kljub temu dejstvu sklenil novo opcijsko pogodbo z isto družbo dne 8. 5. 2007 za nov paket delnic X, ki jih je P. kupila 7. 5. 2007;

- zatem kljub naraščajočemu tečaju navedenih delnic, ni pozval družbe M. k nakupu le-teh, temveč čakal nadaljnjo rast borzne vrednosti delnic X, da bi se natekel „zadosten kapitalski dobiček“ družbi M. oziroma B. B.;

- poleti 2007 pa se odločil, da z namenom prikritja pristojnim v družbi P., navedenega opcijskega razmerja z družbo M. oziroma B. B. (kot hkratnim opcijskim upravičencem za iste delnice v razmerju do družbe M.), ustanovil s sredstvi P. hčerinsko družbo P1, nanjo prenesel vse navedene nakupljene delnice X;

- dne 5. 9. 2007 sklenil v imenu družbe P. z družbo S. dve pogodbi o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije (antidatirani na dne 3. 1. 2007 in 8. 5. 2007);

- družbo P1 nato dne 11. 9. 2007 prodal (skupaj z delnicami X) družbi S. (nastopajoči v vlogi „slamnatega“ opcijskega upravičenca), ki je morala „prenesti“ opcijsko upravičenje za celoten paket navedenih delnic na M.

- ter na ta način dosegel, da je morala P. navedene delnice X prodati za kupnino dogovorjeno v navedenih opcijskih pogodbah (23.154.669,50 EUR), čeprav bi bil ta paket delnic tedaj na borzi vreden 48.645.285,66 EUR,

kar vse jasno kaže, da kot direktor družbe P. ni ravnal v njeno korist, temveč v korist tretjih oseb – družbe M. in preko nje v korist B. B., saj sta se navedeni pravna in fizična oseba okoristili s tako pridobljenimi sredstvi – razliko med ceno X delnic po opcijskih pogodbah in borzno ceno teh istih delnic. Ravnanje pooblaščenih zastopnikov družbe (kar je direktor družbe P. obsojeni A. A. v tem primeru nedvomno bil, niti temu ne oporekajo zahteve za varstvo zakonitosti), ki ne zasledujejo interesov družbe temveč koristi tretjih oseb pa je tipično ravnanje, ki se ga tudi v dosedanji kazensko-sodni praksi opredeljuje kot izvršitveno ravnanje izrabe položaja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, ker je v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega ravnanja skladno z 263. členom ZGD-1 (na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 378/2006 z dne 22. 6. 2007, I Ips 3/2007 z dne 28. 6. 2007, I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007).

10Navedeni opis obsojenemu A. A. očitanega ravnanja, skupaj z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, pomeni izvršitveno obliko izrabe položaja, kot eno od treh možnih izvršitvenih oblik po prvem odstavku 244. člena KZ, utemeljeno na položaju direktorja družbe, ki ga je imel obsojeni A. A. in na tej podlagi izvirajočih pooblastil, ki jih je sicer imel za sklepanje pogodb, s katerimi je razpolagal s premoženjem te družbe in kakršne so bile tudi zadevne opcijske pogodbe. Ta položaj in ta pooblastila, ki jih je v tem okviru imel, so mu nalagala ravnanja v skladu s koristjo in interesi družbe in nikakor ne ravnanja v korist tretjih oseb, ob hkratnem zanemarjanju koristi te družbe. V tem smislu je nadaljnje preiskovanje in opredeljevanje dolžnostnega ravnanja obsojenega A. A., za katero se zavzema vložnik zahteve, povsem odvečno. Ta vprašanja so namreč relevantna v zvezi s tretjo možno izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, če storilec „ne opravi svoje dolžnosti“, kar pa se obsojenemu A. A. niti ne očita. Ob tem je treba dodati, da pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ ni nujno, da je izraba položaja konkretizirana z navedbo vsebine pooblastil storilca (v tem primeru direktorja družbe P.) in pravne podlage za njegova pooblastila, kot tudi izhaja iz zmotnega mnenja vložnika zahteve (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007). Vsekakor pa sklicevanje na določbo 263. člena ZGD-1 vsebinsko dovolj določno opredeljuje pričakovano ravnanje obsojenega A. A., ki ga ni izpolnil in je pomen te določbe v smislu opredelitve protipravnosti njegovega ravnanja ustrezno utemeljena v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zlasti na straneh 99 do 101 prvostopenjske sodbe in v točkah 38, 42, 76, 77, 110 drugostopenjske sodbe), kar pomeni, da je tudi sodišče druge stopnje odgovorilo na istovrstne pritožbene navedbe in zato zatrjevane kršitve v zvezi s tem kaznivim dejanjem niso podane.

11Vložnik zahteve izpostavlja, da naj bi obsojeni A. A. pridobil protipravno premoženjsko korist družbi M. na škodo P., pri čemer naj bi šlo za izgubljeni dobiček za P. Izgubljeni dobiček pa mora dokazati tisti, ki ga zatrjuje in sicer, da do njega ne bi prišlo oziroma bi prišlo do povečanja premoženja, če protipravnega ravnanja povzročitelja, torej obsojenega A. A. v tem primeru, ne bi bilo. Poleg tega škoda v izpodbijani sodbi ni opredeljena (kot je bila v prvotni obtožbi), čeprav se zatrjuje, da je P. nastala; sodišče bi moralo obsojencu dokazati, da bi bilo premoženje P. večje zaradi dodatnega dobička, če do ravnanja obsojenca ne bi prišlo (ponovno navaja, da bi bilo treba v tej smeri opredeliti dolžnostno ravnanje obsojenega A. A., ki ga ni opravil). Povzeta stališča vložnik obširno utemeljuje s ponujanjem svoje ocene izvedenih dokazov, oporeka dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbi glede „zaslužkov“ pri izvedbi posameznega nakupa paketov X delnic, kot tudi z (ne)možnostjo predvidevanja gibanja tečaja navedenih delnic na borzi vrednostnih papirjev in dejstvom, da ni mogoče ugotoviti, če in kak dobiček bi P. dosegla, če bi delnice prodala na trgu leta 2007. Po mnenju vložnika zahteve ne moremo vodstvu gospodarske družbe kazenskopravno očitati vsakega ravnanja, zaradi katerega je prišlo do izgube za družbo, saj je treba računati z nujnostjo poslovnega tveganja. Očitek obsojenemu A. A. (ki po spremembi obtožbe naj ne bi bil več jasen) je, da delnic ni prodal po njihovi „tržni vrednosti“ (pred spremembo obtožbe – da jih je prodal prepoceni glede na ceno na ljubljanski borzi); korist, ki sta jo pridobila B. B. in C. C. pa bi morala pridobiti P. in gre zato za njen izgubljeni dobiček, vendar je dokazni postopek pokazal, da je P. dobila iz teh poslov dobiček v višini tri milijone EUR. To je ugotovil tudi DURS, kot tudi, da s poslom ni bilo nič spornega, niti ni bilo povzročene nobene škode.

12Vprašanje dokazovanja, v pomenu ocene izvedenih dokazov, kot se izpostavlja s stališči povzetimi v predhodni točki, je vprašanje dejanskega stanja, zato gre v tem pogledu za uveljavljanje razloga, ki ni dovoljen za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodba ima sicer razloge o tem, zakaj je nastala škoda P. v neugotovljeni višini (strani 102 in 103 sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi točke 20, 68, 112 in 115 sodbe sodišča druge stopnje), pri čemer je bilo tudi pojasnjeno, zakaj se višina škode povzročene P. ni ugotavljala (alternativni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja je pridobljena protipravna premoženjska korist tretjega, zato premoženjske škode v tem primeru ni nujno ugotavljati). Glede vsebine očitanega ravnanja obsojenemu A. A. v zvezi z izrabo položaja pa je zavrnitev vložnikovih stališč podana že v predhodnih točkah.

13Tudi z izpodbijanjem stališča drugostopenjske sodbe, da je P. plačala za nakup drugega paketa delnic več obresti, kot je bil dobiček, kar naj bi bilo „evidentno napačno“ in s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa se pri tem „izračunu“ drugostopenjskega sodišča (točka 40 obrazložitve) ne upošteva, da je sodišče izrecno primerjalo le znesek iz naslova obresti in razliko v ceni delnic med nakupno pri KDD in po „izvorni“ pogodbi.

14Z nadaljnjimi stališči, da P. drugi paket delnic (8. 5. 2007) sploh ne bi kupila, če ne bi M. izrazil pripravljenosti, da te delnice odkupi po za 1,00 EUR višjo ceno za delnico; da je M. te delnice prodal družbi R. (1. 10. 2007), kar pa obsojeni A. A. ni mogel vedeti; da je premoženjska korist tako izvirala iz plačila R. in se s tem razdelila med P., B. B. in C. C., kar da ni sporno, se prav tako izpodbija dejansko stanje (bodisi v objektivnem ali subjektivnem delu ravnanja obsojenega A. A.).

15Vložnik zahteve izraža stališče, da pri obsojenemu A. A. ni mogoče govoriti o obarvanem naklepu ob sklepanju izvornih opcijskih pogodb (pač pa bi bil možen le eventualni naklep), kar utemeljuje z navedbo prvostopenjske sodbe, da obsojeni A. A. ob sklenitvi opcijskih pogodb ni natanko vedel, kolika bo korist, „če bo seveda“; vprašanje naklepa naj bi bilo sicer tesno povezano z datumom storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja (ali je to 3. 1. 2007 in naklep obsojenega A. A. že od tedaj, ali pa 6. 9. 2007, ko je bila sklenjena pogodba med P. in P1, ali celotno obdobje med 3. 1. 2007 in 11. 9. 2007, kot naj bi izhajalo iz drugostopenjske sodbe in ali je bil naklep podan že od vsega začetka oziroma trajno v tem obdobju). Nadalje vložnik navaja, da ni bilo dokazano, da je obsojeni A. A. že v začetku (torej 3. 1. 2007) vedel, da sta imela B. B. in C. C. sklenjeni opcijski pogodbi z M., niti ni poznal C. C. in takrat ni vedel, niti ni bilo mogoče vedeti, da bo cena delnic rasla; nepravilno je sklepati, da bi imel obsojeni A. A. v neki fazi izvrševanja kaznivega dejanja eventualni, v drugi pa direktni naklep; če je obsojeni A. A. le dopuščal možnost rasti tečaja delnic, je tako le dopuščal možnost nastanka prepovedane posledice, kar pa kaže le na eventualni in ne na direktni naklep; zaradi navedenih razlogov naj ne bi bili podani znaki očitanega kaznivega dejanja obsojenemu A. A. in je s tem podana kršitev kazenskega zakona.

16Iz povzetih stališč vložnika zahteve je jasno razvidno, da se po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč se oporeka dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbi glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do obravnavanega kaznivega dejanja, torej se odpira vprašanje dokazanosti obsojenčeve krivde v obliki direktnega naklepa (kot vprašanje subjektivnega dejanskega stanu in zato gre, glede na že citirano določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, za nedovoljen razlog). Kolikor je mogoče navedena stališča razumeti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. čl. ZKP, je na enak vsebinski očitek odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (v točkah 46 in 47 obrazložitve sodbe), kjer se je sklicevalo na sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe glede ravnanja obsojenega A. A. z direktnim naklepom (strani 104 in 105) in izrecno dodalo jasno opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja obsojenega A. A. (od 3. 1. 2007 do 11. 9. 2007) na katerega se je to krivdno ravnanje obsojenega nanašalo. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča izraženega z zapisom, da obsojeni A. A. „ni mogel natančno vedeti višine koristi“, ko je podpisal obe „izvorni“ pogodbi, saj je glede na količino in vrednost delnic X za katere je januarja 2007 sklenil opcijsko pogodbo z družbo M. ter glede na njegovo nadaljnje ravnanje, kot je opisano v točki I/1 izreka prvostopenjske sodbe, nedvomno izkazano njegovo hotenje ciljno izpeljati posel z delnicami X od 3. 1. 2007 dalje na način, ki bo omogočil pridobitev velike premoženjske koristi B. B. V tako namensko usmerjeno ravnanje obsojenega A. A. v vsem navedenem časovnem obdobju delovanja ni mogoče podvomiti zgolj zaradi negotovega dejstva rasti vrednosti delnic X v tem obdobju, saj je bilo začrtano ravnanje grajeno in izvajano prav na predpostavki njihove rasti, do katere je dejansko prišlo in je to bil objektivni pogoj uspešnega zaključka načrtovanega ravnanja, ki sam po sebi ni mogel imeti vpliva na oblikovanje hotenja in volje obsojenega A. A. za uresničitev dogovorjenega posla z delnicami in pridobitve ugotovljene premoženjske koristi soobsojenemu B. B.

17Po mnenju vložnika zahteve obsojenemu A. A. kaznivo dejanje, tako kot je očitano, ni dokazano. Bolj utemeljena naj bi bila razlaga, da je pridobil P. korist, saj je s prvo opcijsko pogodbo (3. 1. 2007) dogovoril višjo ceno, kot je bila za nakup teh delnic, z drugo opcijsko pogodbo (8. 5. 2007) pa je dogovoril za 1,00 EUR višjo ceno od nakupne; če pa je ob tem imel še nekdo tretji korist, to ni očitano kaznivo dejanje. Vendar so tudi te navedbe vložnika zahteve njegovi zaključki, ki zadevajo ugotovljeno dejansko stanje in ne pomenijo uveljavljanje nobene kršitve kazenskega zakona ali zakona o kazenskem postopku in se zato do njih Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

18V zahtevi za varstvo zakonitosti se še primerja prvotno obtožbo glede na spremenjeno in s tem utemeljuje, da je očitek po spremenjeni, ko se je opustilo očitek, da sta bili tudi „izvorni“ opcijski pogodbi dejansko podpisani septembra 2007 in torej antidatirani, pomenil, da ni več dejanske podlage za očitek o protipravnosti ravnanja obsojenega A. A. Čeprav je za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe irelevantno vprašanje spreminjanja obtožbene teze, saj se izrek sodbe nanaša le na zadnjo spremenjeno besedilo obtožbe, je treba dodati, da protipravnost ravnanja obsojenega A. A. glede sklepanja prvih dveh, tako imenovanih „izvornih“ pogodb, ne temelji na datumu njune sklenitve, temveč na presoji namena njune sklenitve in v tej zvezi na presoji o (ne)sprejemljivosti njegovega ravnanja v kontekstu izrabe direktorskega položaja družbe P. za pridobitev premoženjske koristi tretji osebi, torej obsojenemu B. B., ne pa zasledujoč koristi te družbe.

19Zato, ker ni protipravno ravnanje obsojenega A. A. v zvezi s sklenitvami opcijskih pogodb, njegov zagovornik v zahtevi meni, da mu ni mogoče očitati niti storitve drugih kaznivih dejanj. Navajanje lažnih podatkov v opcijski pogodbi med P. in družbo S., kot tudi skrivanje teh pogodb (vse opisano v točkah I/2 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), naj bi namreč predstavljalo navidezni idealni stek s kaznivim dejanjem po 244. členu KZ in zato da gre za odnos konsumpcije med njimi. Ne gre torej za tri ločena kazniva dejanja, temveč le za eno kaznivo dejanje po 244. členu KZ.

20Navedenemu stališču o odnosu konsumpcije med kaznivima dejanjema ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in po drugem odstavku 240. člena KZ in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvem odstavkom 244. člena KZ, za katera je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega, ni mogoče pritrditi. Do takega odnosa med dvema različnima kaznivima dejanja praviloma pride takrat, ko je celotna kriminalna količina lažjega, milejšega kaznivega dejanja zajeta v kriminalni količini hujšega. Pri oceni, če gre za tak primer je treba izhajati iz kazenskopravno varovane dobrine pri posameznem od obravnavnih kaznivih dejanj, iz objekta varstva, iz načina storitve enega in drugega kaznivega dejanja ter iz ostalih okoliščin primera, ki bi pokazale, ali okvir enega kaznivega dejanja v celoti pokrije kriminalno količino tudi drugega (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 63619/2010 z dne 12. 9. 2013, Ips 50014/2010 z dne 18. 10. 2012, I Ips 262/2009 z dne 4. 2. 2010, I Ips 52/2008 z dne 22. 5. 2008). Pri obravnavanih kaznivih dejanjih gre res za gospodarstvo kot skupen posebni objekt kazenskopravnega varstva (kot se izpostavlja v zahtevi), kar izhaja že iz naslova XXIV. poglavja KZ, vendar pa gre za različna posamična objekta varstva pri teh kaznivih dejanjih. Medtem, ko so to pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ poslovne knjige, spisi in druge poslovne listine, kot pomembna ali celo odločilna podlaga za poslovne ter siceršnje gospodarske odločitve, je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 244. členu KZ ta objekt varstva poslovni odnos storilca kaznivega dejanja do lastnika ali lastnikov družbe, ki se mu storilec ne sme izneveriti na način, da bi izrabil svoj položaj, prestopil meje svojih pravic ali ne opravil svojih dolžnosti in to z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil premoženjsko korist (oziroma nepremoženjsko korist po tretjem odstavku istega člena) ali povzročil premoženjsko škodo. Že iz navedenega je razvidno, da se objekti kazenskopravnega varstva tudi v obravnavanem primeru medsebojno ne prekrivajo, ne glede na to, da je bila pot izvršitve kaznivega dejanja zlorabe položaja deloma prekrita s kaznivima dejanjema ponareditve ali uničenja omenjenih poslovnih listin. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (strani 114 in 115) utemeljilo razloge zaradi katerih se v tem primeru na ravni konkretnega ravnanja obsojenca ne more zaključiti, da bi kaznivi dejanji ponarejanja listin izgubili svojo samostojnost v odnosu do kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 66 obrazložitve sodbe), medtem ko vložnik zahteve ne ponuja nobenih novih razlogov, ki bi te razloge kakorkoli omajali.

21Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve, da glede kaznivega dejanja po 240. členu KZ (opisanega v točki I/3 izreka prvostopenjske sodbe) sodišče druge stopnje ni odgovorilo pred kom naj bi obsojeni A. A. skrival sklenjene opcijske pogodbe. O tem vprašanju je namreč povsem določne razloge navedla že sodba sodišča prve stopnje (strani 115 do 123), ko je bilo izrecno izpostavljeno izpovedovanje priče P. T., da pravna služba P. teh pogodb ni imela, da jih „vse do inšpekcijskega pregleda v septembru 2009 ustrezne službe niso videle“ (stran 122), da teh „listin v računovodstvu in pravni službi P. niso videli vse do septembra 2008“, da jih obsojeni A. A. naklepno ni predložil nikomur v P. in ker se te listine tem službam niso predložile, je sodišče zaključilo, da so se skrile (stran 122). Tem zaključkom sledi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje (točka 59), ko izpostavlja, da se pravna, računovodska in finančna služba P. v letu 2007, z navedenimi pogodbami zaradi takega ravnanja obsojenega A. A. z njimi ni mogla seznaniti.

22Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložnik zahteve navaja, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe obtožbe dne 26. 3. 2013 in tudi ne sprejeti sporazuma med državnim tožilstvom in B. L., B. C. in družbo S., saj je s tem državno tožilstvo v tem delu dejansko umaknilo obtožbo in bi zato sodišče moralo izreči zavrnilno sodbo. Tako sodbo pa bi lahko obramba uporabila za dokazovanje, da obsojeni A. A. ni storil kaznivega dejanja po 244. členu KZ, ker bi ga lahko le s pomočjo navedenih oseb. Sodba je zato nezakonita in s tem kršen drugi odstavek 371. člena ZKP.

23Uveljavljana kršitev ni podana, ker je bila sprememba obtožbe izvršena v okviru pristojnosti državnega tožilstva po prvem odstavku 344. člena ZKP. O tej tožilčevi pristojnosti obstoji že obsežna sodna praksa (glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010) iz katere izhaja, da je tožilčeva subjektivna ocena o spremembi dejanskega stanja na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi (tako lahko tudi na podlagi ocene zagovorov obtožencev) tista, ki je relevantna za njegovo odločitev o spremembi obtožbe. Zgolj vložnikovo očitno nestrinjanje s tako razlago 344. člena ZKP zato ne more uspešno izpodbijati upoštevanja take spremembe obtožbe v izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru. Neutemeljeno pa je tudi vložnikovo stališče, da sodišče ne bi smelo sprejeti sporazuma med državnim tožilstvom in B. L., B. C. in družbo S., ker gre v tem delu za postopek, ki je bil dokončan posebej, na podlagi drugih in drugačnih procesnih pravil, ki veljajo v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde po določbah XXVIa. poglavja ZKP, kot pa so bila upoštevana pri izvedbi glavne obravnave zoper obsojenega A. A. v tu obravnavanem primeru. Sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 16551/2013 z dne 8. 4. 2013 izdane na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde zoper B. L., B. C. in družbo S. pa zagovornik obsojenega A. A., glede na 367. člen ZKP, ne more izpodbijati niti s pritožbo niti z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom (ne glede na to, da so se stranke navedenega postopka zaključenega na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, odpovedale pritožbi zoper sodbo).

24Zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca računovodske stroke v zvezi z očitkom, da bi moral obsojeni A. A. opcijske pogodbe predložiti v knjiženje računovodski službi, je po stališču vložnika zahteve ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kršena je bila obsojenčeva pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave in je zato sodba nepravilna in nezakonita. Dolžnosti knjiženja navedenih pogodb ni bilo, ker je bilo knjiženje izvršeno, ko je bil posel dejansko izveden, kar je bilo tudi pravilno, na kar kaže tudi to, da je bil od tega posla odveden davek od dohodka pravnih oseb. „Skrivanje“ pogodb je sodišče uporabilo tudi za dokazovanje očitka storitve kaznivega dejanja po 244. členu KZ; če tega dejanja (skrivanja pogodb) ni, bi odpadel tudi očitek o direktnem naklepu obsojenega A. A. pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ. Sicer bi te opcijske pogodbe po stališču drugostopenjskega sodišča morala P. prikazati tudi v svoji bilanci stanja, kar pa je obveza storiti za določeno poslovno leto v prvih treh mesecih po zaključenem poslovnem letu (54. člen ZGD-1), torej do 31. 3. 2008, ne pa „takoj“. Dokazni postopek v tej smeri ni tekel, čeprav bi se moralo to vprašanje razjasniti z izvedencem, saj sodišče o tem zapletenem strokovnem vprašanju nima potrebnega znanja, sodba je zato nezakonita in nepravilna, storjena pa je bila kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

25S povzetimi stališči vložnik zahteve vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar izhaja že iz njegovih utemeljevanj o nepravilnosti izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je sicer stališče, da bi moralo sodišče ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca računovodske stroke, ker da sodišče samo ni kos zapletenemu strokovnemu vprašanju obveznosti knjiženja opcijskih pogodb. Iz izvajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti ni razbrati, zakaj in v katerem pogledu naj bi šlo za tako, za sodišče prezahtevno strokovno vprašanje. Dolžnost knjiženja opcijskih pogodb kot izvedenih finančnih instrumentov je namreč na podlagi slovenskih in mednarodnih računovodskih standardov povsem logično, razumno in jasno utemeljilo že sodišče prve stopnje (strani 112 in 113 sodbe), kar je sprejelo in dodatno argumentiralo tudi sodišče druge stopnje (predvsem s sklicevanjem na določbe mednarodnih računovodskih standardov – v nadaljevanju MRS, točka 53 obrazložitve sodbe). Razloge zakaj navedeni dokazni predlog ni bil sprejet je sodišče ustrezno obrazložilo (stran 41 sodbe sodišča prve stopnje) in tudi iz teh razlogov je razvidno, da se sodišču ni zastavljal noben relevanten dvom v razumevanje določb citiranih standardov in v obveznost njihove uporabe v primeru obravnavanih opcijskih pogodb. Zato s tako odločitvijo sodišča ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj sodišče ni dolžno sprejeti vsakega predlaganega dokaza za katerega obramba oceni, da je njegova izvedba potrebna, ker sodišče (tudi glede na že ustaljeno ustavno-sodno prakso v kazenskih postopkih) po načelu proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo z upoštevanjem kriterijev, da mora biti dokaz materialnopravno relevanten, kar mora predlagajoča stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da se sicer v dvomu šteje vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, zato ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen (sklep Ustavnega sodišča RS Up-109/04 z dne 11. 4. 2006 in na primer sodba VS I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010). V tem primeru je sodišče ocenilo dokazni predlog kot odvečen, glede na to, da v obveznost sprotnega knjiženja poslovnih dogodkov, kakršen je tudi sklenitev opcijske pogodbe, skladno z določbami citiranih standardov, ni imelo nobenega pomisleka in to tudi utemeljilo. Ponovno oporekanje obveznosti sprotnega knjiženja opcijskih pogodb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more vzbuditi nikakršnega dvoma v pravilnost stališča v izpodbijani sodbi glede te obveznosti. Sklenitev opcijske pogodbe je namreč skladno s SRS 21 (2006) treba opredeliti kot poslovni dogodek, ki spreminja obveznosti na ravni prihodkov in/ali odhodkov, gre zato za knjigovodsko listino, ki mora poslovni dogodek izkazovati verodostojno in pošteno (točka 21.1 SRS 21). S podpisom obravnavanih opcijskih pogodb je P. postala del pogodbenih določb v finančnem instrumentu (točka 14 MRS 39), kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, zato je bila dolžna pripoznati iz te podlage izvirajočo finančno obveznost in jo izmeriti po pošteni vrednosti (točka 43 MRS 39). Po začetnem pripoznanju (torej na dan sklenitve pogodbe – kar samo po sebi kaže tudi na pomen resnične navedbe datuma sklenitve take pogodbe) pa je dolžnost podjetja - v tem primeru P., da izmeri tudi izpeljane finančne instrumente po njihovi pošteni vrednosti (točka 46 MRS 39), kar je v tem primeru pomenilo obveznost, da se ob vsakem naslednjem sestavljanju računovodskih izkazov (na primer dne 31. 1. 2007 za opcijsko pogodbo sklenjeno med P. in M. dne 3. 1. 2007 in enako naprej na vsak datum računovodskih izkazov) opcijo knjiži na njeno novo pošteno vrednost, ki bi upoštevala razliko med borzno ceno in ceno delnic v posamezni opcijski pogodbi. Glede na to, da navedene opcijske pogodbe niso bile predložene v knjiženje, se tudi ta pravila SRS in MRS niso mogla upoštevati oziroma izvrševati; hkrati pa se pristojne notranje službe P. z njimi niso mogle seznaniti, kar je dejansko pomenilo, da so bile pred njimi skrite, kot izhaja že iz točke 21 zgoraj.

26V zvezi s kaznivim dejanjem po 244. členu KZ je bil po mnenju vložnika zahteve neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke zaradi ugotavljanja, če je obsojeni A. A. ravnal protipravno oziroma, če je zato P. nastala škoda in v kaki višini. V izreku sodbe (točka I/1) je še vedno zapisano, da je obsojeni A. A. pridobil drugemu premoženjsko korist na škodo P., zato bi bilo treba to vprašanje razjasniti, saj se na to sodba sklicuje tudi pri izreku kazenske sankcije. Sodba naj bi bila zato v tem pogledu nepravilna in nezakonita; kršitev naj bi bila podana po drugem odstavku 371. člena ZKP in pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. O nerelevantnosti nastanka premoženjske škode P. (kot alternativno predpisanem zakonskem znaku kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ) je bilo odgovorjeno že v predhodnih točkah te obrazložitve; o razlogih, da se vprašanje nastanka premoženjske škode ni obravnavalo s pomočjo izvedenca finančno ekonomske stroke je podalo ustrezno utemeljitev že sodišče prve stopnje (stran 41 in 42 sodbe), ki mu je utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 19 obrazložitve sodbe). Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, zakaj je ob ugotovljenem dejstvu, da je P. nastala premoženjska škoda le-ta ostala v neugotovljeni višini (stran 102 in 103 sodbe). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je vprašanje dokazne ocene o protipravnosti ravnanja obsojenega A. A. v izključni pristojnosti sodišča in tega vprašanja v nobenem primeru ne bi mogel presojati predlagani izvedenec. Poleg tega sklicevanje v obrazložitvi sodbe na siceršnji nastanek premoženjske škode pri utemeljevanju izrečene kazenske sankcije ne pomeni kršitve pravice obrambe iz 29. člena Ustave, saj upoštevanje tega dejstva ni vezano izključno na določno ugotovljeno višino škode, temveč je v tem pogledu pomembno že samo dejstvo nastanka škode. To dejstvo pa je sodišče utemeljilo na ugotovljeni podcenjeni prodaji delnic X, kot tudi na ocenjeni višini obresti za najetje kredita za nakup teh delnic, kar dovolj določno govori za to, da ni šlo za zanemarljive zneske (stran 158 sodbe sodišča prve stopnje).

27Vložnik zahteve se tudi ne strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, ko pravi, da vprašanje ekonomske smiselnosti opcijskih pogodb ni relevantno, čeprav je po mnenju vložnika prav to – ali je vodstvo P. ravnalo v nasprotju z interesi te družbe - bistvo inkriminacije po 244. členu KZ. V tem pogledu zato dejansko stanje naj ne bi bilo v celoti razjasnjeno oziroma naj bi obstajal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, kar naj bi narekovalo postopanje po 427. členu ZKP. Čeprav je tako izraženo mnenje vložnika vsebinsko nepopolno obrazloženo, saj ni mogoče ugotoviti utemeljitve zatrjevanega bistva inkriminacije kaznivega dejanja po 244. členu KZ, je treba poudariti, da izpodbijana sodba navaja razloge, ki v skupnem učinku pomenijo dokazano bistvo inkriminacije izvršitvenega načina tega kaznivega dejanja po 244. členu, ki je v tem, da se z ravnanjem obsojenega A. A. pridobi protipravna premoženjska korist za družbo M. in preko nje za B. B. V sodbi v tem pogledu ni zaslediti domnevnih nejasnosti ali dvomov v odločilna dejstva in zato tudi ni razlogov za uporabo 427. člena ZKP.

28V zahtevi se še navaja, da je zagovornik obsojenega A. A. sicer po preteku pritožbenega roka vložil predlog za zaslišanje prič D. M. in A. S., kar je sodišče druge stopnje zavrnilo, čeprav je izkazal, da je za te dokaze izvedel po preteku tega roka in bi z njimi dokazoval pravilnost pravočasno navedenih pritožbenih razlogov, to je, da je celoten posel z opcijskimi pogodbami vodil R. Š. S tem pa bi se izključilo direktni naklep obsojenega A. A. glede obeh dejanj po 240. in 244. členu KZ. S tako odločitvijo naj bi bila obsojenemu A. A. kršena ustavna pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave, posledično pa naj bi bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Na tovrstne pritožbene navedbe je drugostopenjsko sodišče obširno in pravilno odgovorilo (točke 149 do 150 obrazložitve sodbe), pri čemer vložnik zahteve prezre, da je predlagana dokaza sodišče druge stopnje tudi vsebinsko presojalo in zaključilo, da njuna utemeljitev (ki jo je tudi povzelo) ni taka, da bi vzbujala „precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi“, kar pomeni, da je dokazni predlog vsebinsko zavrnilo, čeprav se je postavilo tudi na stališče, da ni bil vložen pravočasno.

C.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B.:

29V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega B. B. najprej podajajo splošne navedbe glede kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, povzemajo izrek izpodbijane sodbe v zvezi s tem kaznivim dejanjem, analizirajo „izrabo položaja“ (storilec ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v smislu interesov gospodarske družbe, zato je opredelitev interesov družbe P. bistvena za presojo te zadeve) ter se postavijo na stališče, da ker v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelitve interesa P. v zvezi z A. A. očitanimi posli, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodba nima razlogov in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na taka splošna (uvodna) navajanja, ki jih ni mogoče niti konkretno preveriti, na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da bi bila podana očitana bistvena kršitev določb ZKP.

30V nadaljevanju vložniki zahteve analizirajo 244. člen KZ, ki da je blanketna norma, pri kateri je treba ugotoviti dolžnostno ravnanje storilca. V tem pogledu ne zadošča sklicevanje na 263. člen ZGD-1, ker gre za pravno načelo in ne pravno pravilo, po katerem bi se bil obsojeni A. A. dolžan ravnati. Določba 263. člena ZGD-1 je le splošna podlaga za odškodninsko odgovornost uprave za družbo, uporabiti ga je mogoče le, če je škoda dejansko nastala (pri čemer vložniki zahteve naštevajo pogoje za odgovornost za škodo v civilnem/gospodarskem pravu). Če škode ni, se ni mogoče sklicevati na 263. člen ZGD-1. Kakšno naj bi bilo ustrezno ravnanje obsojenega A. A. ne pove niti izrek niti obrazložitev izpodbijane sodbe in je izrek že zato nerazumljiv, kršen pa je tudi prvi odstavek 28. člena Ustave in 1. člen KZ; sicer pa naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva je neutemeljena iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah 9 in 10 te obrazložitve in se zato vložnike napotuje nanje.

31V zvezi z opredelitvijo škode vložniki zahteve povzemajo 132. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zaključujejo, da je glede opredeljevanja škode pri spornih poslih P. upošteven le izgubljen dobiček, kot je definiran v 168. členu OZ. Taka škoda pa P. ni nastala, premoženje se ji je s spornimi posli še povečalo; interesi družbenikov P. niso bili v ničemer prekršeni, saj je njihov interes le v pridobivanju dobička gospodarske družbe. Če navedeni interesi niso bili prekršeni in če družbi ali družbenikom ni nastala nikakršna škoda, tedaj kaznivo dejanje po 244. členu ne more biti podano. Z navedenimi stališči pa vložniki zahteve ponujajo svojo oceno dejanskega stanja glede vprašanja nastanka škode P. in s tem uveljavljajo razlog, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ob tem je treba ponovno poudariti (kot zgoraj v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.), da je v izpodbijani sodbi kot alternativni zakonski znak ugotovljena pridobljena protipravna premoženjska korist tretji osebi – obsojenemu B. B. in zato vprašanje nastanka premoženjske škode, kot tudi ne njene višine, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomemben.

32V nadaljnjem utemeljevanju zahteve se povzema judikaturo nemškega zveznega ustavnega sodišča glede primerljivega 266. člena nemškega kazenskega zakonika (StGB), po kateri se varuje kot pravno dobrino premoženje zastopane pravne osebe pred poškodbami „od znotraj navzven“; če ni oškodovanja zastopane pravne osebe, ni kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba ne upošteva teh teoretičnih načel in naj bi bila zato podana kršitev kazenskega zakona. Zahteva je tudi v tem pogledu neutemeljena, in sicer v prvi vrsti zaradi napačnega dejstvenega izhodišča, da družbi P. škoda ni nastala; poleg tega pa je za presojo obstoja kaznivega dejanja treba izhajati iz ubeseditve zakonskih znakov po 244. členu KZ in pri razlagi te določbe upoštevati (predvsem) domačo sodno prakso.

33V zahtevi se še posebej izpostavlja vprašanje nastanka premoženjske škode P., ko se navaja, da izrek sodbe na več citiranih mestih navaja nastanek škode tej družbi, vendar pa njena višina ostaja neugotovljena. Poleg tega tudi obrazložitev sodbe o tem dejstvu nima razlogov, čeprav je obstoj škode za P. odločilno dejstvo za presojo te kazenske zadeve. Zaradi navedenih razlogov naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob že navedenemu v predhodnih točkah obrazložitve glede vprašanja in (ne)relevantnosti premoženjske škode oziroma njene višine za P. kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, je neobstoj citirane kršitve ZKP izkazana tudi z dejstvom, da se premoženjska škoda v izreku sodbe navaja toliko kolikor je bilo to potrebno za opredelitev in razumevanje ravnanja obsojenega A. A., kot direktorja družbe P. (tretji in četrti odstavek na strani 4, peti odstavek na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje) in temu je sledila tudi obrazložitev sodbe, z ustreznimi pojasnili o razlogih za njeno neugotovljeno višino (zlasti stran 102 in 103 obrazložitve sodbe), kot je že pojasnjeno tudi zgoraj, v točki 12.

34Po mnenju vložnikov zahteve je drugostopenjsko sodišče še „poglobilo“ očitane kršitve v pritožbi, saj je navedlo, da ni dokazano, da bi imel obsojeni A. A. v naklepu povzročitev škode P. s sklenitvijo opcijskih pogodb, kar naj bi pomenilo, da ni imel naklepa glede enega izmed znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Hkrati pa izrek prvostopenjske sodbe na več mestih navaja povzročitev škode P., do česar pa obsojeni A. A. naj ne bi imel naklepa, hkrati pa je bil spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja in je zato podana kršitev kazenskega zakona. Kot je pojasnjeno že v predhodnih točkah naklep obsojenega A. A. do povzročitve škode P. v obravnavanem primeru ni relevanten, saj je povzročena škoda alternativni zakonski znak in obsojeni A. A. ni spoznan za krivega zaradi izpolnitve tega zakonskega znaka, temveč zaradi pridobitve premoženjske koristi tretjemu – v tem primeru B. B. Zaradi navedenega razloga zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

35V zahtevi se izpostavlja, da je bilo že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljano, da je obsojeni A. A. lahko storil dejanje le z obarvanim direktnim naklepom, saj ne zadošča eventualni naklep, ki pa izhaja iz obeh sodb. Izpodbijana sodba namreč temelji na očitku pričakovanja koristi za B. B., če bo gibanje tečaja delnic ustrezno. Drugostopenjsko sodišče izpostavlja, da je ravnanje obsojenega A. A. storjeno z nizom ravnanj v daljšem časovnem obdobju – v tem primeru pa bi moralo biti ugotovljeno naklepno ravnanje v vsakem od teh ravnanj, kar pa ne ustreza dejstvenim ugotovitvam iz sodbe. Ob sklepanju prve in druge opcijske pogodbe je obsojeni A. A. le pogojno dopuščal možnost nastanka premoženjske koristi B. B., zato tak očitek iz sodbe ne more utemeljevati direktnega ali celo obarvanega naklepa. Zaradi navedenih razlogov je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kljub odsotnosti ustrezne oblike krivde in je bil zato prekršen kazenski zakon. V sodbi tudi ni opredeljen trenutek, ko naj bi obsojeni A. A. izoblikoval direktni naklep, kar je odločilno dejstvo in je zato podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

36Stališče vložnikov zahteve glede ugotavljanja in opredelitve ustrezne oblike krivde obsojenega A. A. temelji na zgrešenem razumevanju kršitve kazenskega zakona. V navedenem vprašanju se namreč vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede subjektivnega odnosa obsojenca do dejanja, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo po drugem odstavku 420. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona v zvezi s krivdo je mogoča le tedaj, ko bi bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo (2. točka 372. člena ZKP), kar pa iz zahteve ne izhaja. Poleg tega je zahteva v tem delu neutemeljena tudi iz razlogov, ki so obrazloženi že zgoraj v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. (točka 16), tako tudi glede časa storitve kaznivega dejanja v katerem je obsojeni A. A. ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

37V zahtevi se nadalje izpostavlja, da drugostopenjska sodba ni odgovorila na pritožbeno vprašanje, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje obsojenega A. A. glede prvega paketa delnic (ali bi jih moral obdržati, odsvojiti ali ravnati kako drugače); sodba se ukvarja z motivom ravnanja A. A., ki je pa kazenskopravno irelevanten. Sodba naj zato ne bi imela razlogov. Tudi v zvezi s tem delom zahteve se vložnike zahteve napotuje na obrazložitev v točkah 9, 10 in 16, kjer je bilo odgovorjeno na istovrstna stališča zagovornika obsojenega A. A. in pojasnjeno, da je izpodbijana sodba dala dovolj jasne odgovore glede vprašanja pričakovanega ravnanja obsojenega A. A., da bi to izpolnjevalo kriterije po 263. členu ZGD-1. Poleg tega je treba dodati, da je v izpodbijani sodbi ravnanje obsojenega A. A. presojano v njegovi celovitosti, tako v časovnem pogledu, kot tudi glede posamičnih ravnanj, ki so bila usmerjena k temeljnemu in edinemu cilju – pridobiti B. B. premoženjsko korist. Zato je tudi obrazložitev sodbe v teh posameznih segmentih toliko podrobna kolikor je bilo potrebno za prepoznavanje tako zasnovanega ciljnega ravnanja obsojenega A. A.

38Vložniki zahteve oporekajo zaključku drugostopenjske sodbe, da je bil nakup in sklenitev opcijske pogodbe glede drugega paketa delnic ekonomsko nesmiseln, ker naj bi bil samovoljen, arbitraren in brez podlage v spisu in naj bi bila na ta način kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Pri tem se sklicujejo na stališča izvedenca I. S. iz katerega ne izhaja, da bi bil ta nakup neustrezen - zato naj bi bilo stališče sodišča v nasprotju z listinami v spisu, torej s stališčem izvedenca. Sicer pa bi bilo po mnenju vložnikov potrebno opraviti konkreten ekonomski izračun, koliko je dejansko imela P. od tega posla (upoštevaje tudi dogovorjeno dividendo in 1 EUR višjo izgovorjeno ceno od nakupne cene). Z navedenimi stališči vložniki zahteve niti ne konkretizirajo komu naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic (obsojenemu A. A. ali obsojenemu B. B.), poleg tega pa gre v tem kontekstu za uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP) in še to glede dejstev, ki so za presojo obsojenemu A. A. očitanega ravnanja, povsem irelevantna in neodločilna. Ne glede na to pa je že iz sodbe sodišča prve stopnje v zadostni meri razvidno, kakšna „korist“ je iz sklenitve te opcijske pogodbe nastala P. in zakaj sklenitev te druge „izvorne“ pogodbe za P. ni mogla biti ocenjena kot ekonomsko upravičena (stran 96 sodbe), pri čemer vložniki zahteve prezrejo v sodbi izrecno povzeto izjavo izvedenca dr. I. S., „da se sam tedaj ne bi izpostavil tveganju, da dobi denar kasneje, če bi obstajala možnost, da ga dobi takoj“ ter da bi bilo treba „ugotoviti, ali je imela P. prosta sredstva“. Ob tem pa obe izpodbijani sodbi ugotavljata, da je morala P. za nakup drugega paketa delnic najeti kredit in zanj plačati več kot 200.000,00 EUR obresti (stran 104 in 158 sodbe sodišča prve stopnje), na kar se je pri zavrnitvi pritožbe v tem delu izrecno sklicevalo tudi sodišče druge stopnje (točka 40 obrazložitve).

39V zahtevi se oporeka upravičenost sklicevanja v obrazložitvi prvostopenjske sodbe na Kodeks poslovno finančnih načel pri nakupu drugega paketa delnic, ker ne gre za standarde, ki bi bili sprejeti na podlagi zakona (kot je zapisalo že Ustavno sodišče v svojih odločbah U-I-251/00, U-I-313/13), zato je s sklicevanjem nanje prekršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave in konkretno 1. člena KZ. Drugostopenjska sodba pa v tej zvezi ni odgovorila na enak očitek iz pritožbe, čeprav navaja, da je ta ocena razpolaganja glede na citirani kodeks nepomembna. Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena, saj drži kot je navedlo že sodišče druge stopnje, da je ta vidik ocenjevanja obsojenega A. A. nepomemben (točka 151 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), čemur je treba dodati, da je sodišče prve stopnje omenjeni Kodeks navajalo v zvezi s povzemanjem izvedenskega mnenja (stran 94), zato niti ni šlo za neposredno sklicevanje sodbe nanj. Poleg tega pa tudi ni videti razlogov, da se sodišče v obrazložitvi svoje proste dokazne ocene ravnanja obsojenega A. A. ne bi smelo ali moglo sklicevati tudi na navedeni Kodeks; bistveno za presojo obsojenčevega ravnanja pa je njegovo konkretizirano ravnanje v izreku sodbe ter z njim skladna obrazložitev sodbe.

40Tudi stališče drugostopenjskega sodišča, ko zaključuje, da bi obsojeni A. A. moral ob naraščanju tečaja delnic uveljaviti prodajno opcijo, naj bi bilo napačno in v nasprotju s pravili stroke in ekonomske znanosti (pri čemer se vložniki sklicujejo na izpovedbe dveh strokovnih prič in izvedenca). V resnici naj bi bilo ravno obratno, ko cena delnic narašča, je kupec tisti, ki uveljavlja nakupno opcijo (in obratno ob padanju cene delnic); zato naj bi bilo v sodbi podano nasprotje med razlogi in spisovnimi podatki ter podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način pa vložniki zahteve ne utemeljujejo citirane kršitve temveč podajo svojo oceno izvedenih dokazov (drugačno od tiste, ki jo je napravilo sodišče) glede načina oziroma primernega trenutka uveljavljanja prodajne opcije, kar pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

41Vložniki zahteve se ne strinjajo z, po njihovem mnenju, navajanimi novimi razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, glede očitanega ravnanja obsojenega A. A., in sicer, da ne bi smel čakati, pač pa ob naraščanju cene delnic X družbo M. pozvati k nakupu in ker ta ne bi bil sposoben zagotoviti kupnine bi bila P. prosta obveznosti po opcijskih pogodbah, delnice pa bi lahko prodala po višji ceni na borzi. To zaključevanje sodišča naj ne bi držalo, ker ni bila izkazana nezmožnost M. izpolniti svoje obveznosti, saj je to očitno lahko storil kasneje, ko je te delnice kupil od S. Šlo naj bi za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; do te novote pa se obramba tudi ni mogla opredeliti, ker jo je „razvilo“ šele pritožbeno sodišče. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem pogledu ne gre za nikakršno „novoto“ v stališču drugostopenjskega sodišča, pač pa gre le za obširnejšo obrazložitev očitka, ki izhaja že iz izreka prvostopenjske sodbe in je utemeljen na več mestih v njeni obrazložitvi (na primer na straneh 92, 96, 99, 101, 102, 104), zato se povzetimi navedbami iz zahteve po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP).

42V zahtevi se oporeka tudi stališču drugostopenjskega sodišča, da bi obsojeni A. A. lahko prodal delnice po tržni ceni, ker je obstajala prevzemna ponudba W.. Iz izvedenih dokazov naj bi namreč izhajalo, da prodaja takega svežnja delnic in to v obravnavanem obdobju ne bi bila izvedljiva (pri čemer se vložniki sklicujejo na izpovedbe prič dr. P. G. in H. ter izvedenca dr. I. S.), niti ne bi bila dosežena taka cena delnic oziroma je nemogoče predvideti za nazaj, kaka bi bila dejansko ta cena. V tem delu se ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in v tem smislu se predlaga sprejem drugačne ocene izvedenih dokazov (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP).

43Vložniki zahteve navajajo, da sta se trditvi v izpodbijani sodbi, da M. ni bil sposoben kupiti obravnavanih delnic ter da bi jih lahko obsojeni A. A. prodal po tržni ceni zaradi W. prevzemne ponudbe, prvič pojavili šele v sodbi sodišča druge stopnje. Obsojeni B. B. se zato ni mogel do tega opredeliti, ni se mogel v tem okviru braniti in mu je bila zato prekršena pravica do obrambe po 29. členu Ustave, podana je tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, prekršena je bila domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave, kar je vse vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe; sodišče je posledično sprejelo zmotne dejanske zaključke in je zato izkazan vpliv na pravilnost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, kar pomeni kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

44V predhodni točki zatrjevane kršitve niso podane, saj gre v prvi vrsti za izpodbijanje dejanskega stanja (o dejstvenem vprašanju sposobnosti družbe M. in razlogih izpodbijane sodbe o tem vprašanju je zavzeto stališče že v točki 41 te obrazložitve), W. prevzemna ponudba pa ni bila prvič navedena v sodbi sodišča druge stopnje, saj se je obravnavala že v okviru dokaznega postopka in jo je omenjala sodba sodišča prve stopnje v okviru zagovora D. D. (stran 74). V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sicer ne presoja vpliva zatrjevanih kršitev na pravilnost izpodbijane sodbe temveč na njeno zakonitost (prvi odstavek 420. člena ZKP) in mora biti zahteva v tej smeri tudi obrazložena.

45V zahtevi za varstvo zakonitosti se trdi, da niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe ni opisano, kako in s kakšnimi ravnanji je obsojeni B. B. napeljal soobsojenega A. A. k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja. Za opis napeljevanja je uporabljen le izraz „pripravil“ v pomenu, da je na ta način obsojeni B. B. vplival na obsojenega A. A. k sprejemu odločitve o storitvi navedenega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje napeljevanja torej ni opisano, zato je podana kršitev načela zakonitosti zavarovanega z 28. členom Ustave in 1. členom KZ. S tem je bila hkrati onemogočena obramba obsojenega B. B., kar predstavlja kršitev 29. člena Ustave in drugega odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa niti obrazložitev sodbe ne poda razlogov, kaj konkretnega naj bi B. B. storil v pomenu „priprave“ obsojenega A. A. za storitev tega kaznivega dejanja. V tem delu naj bi bila zato podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega naj bi drugostopenjska sodba podala obrazložitev, kdaj in kje je obsojeni B. B. „pripravil“ obsojenega A. A. (od decembra 2006 do 11. septembra 2007 v Ljubljani in Laškem), ne pa na kakšen način. Pri tem sodba napačno in nesprejemljivo navaja, da ni treba za vsak način „priprave“ navesti točno na kakšen način je bilo to izvršeno. S tem naj bi bil kršen kazenski zakon. Drugostopenjsko sodišče je tudi navedlo, da so pritožniki „prepoznali konkretna ravnanja B. B.“, vendar je s tem popačilo navedbe pritožnikov, jih napačno analiziralo in zato nanje nepravilno odgovorilo. Zato vložniki v zahtevi ponavljajo, da ni opredeljen način, kako naj bi obsojeni B. B. napeljal obsojenega A. A. Z izpostavljenim stališčem v sodbi sodišča druge stopnje naj bi bila storjena kršitev 25. člena Ustave in drugega odstavka 371. člena ZKP.

46Sodišče druge stopnje je vsebinsko enake pritožbene navedbe vložnikov zahteve zavrnilo (točki 88 in 89 obrazložitve). Ob tem Vrhovno sodišče opozarja na sodno prakso iz katere je mogoče ugotoviti, da so možni različni opisi konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu v pomenu napeljevanja, pri čemer je bistveno, da je iz njih mogoče prepoznati zavestno in voljno ravnanje napeljevalca, v pomenu direktnega ali vsaj eventualnega naklepa. Tako je na primer v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 104/1997 z dne 11. 9. 1997 (na katero se sklicuje tudi sodba sodišča prve stopnje) napeljevanje konkretizirano s tem, da je napeljevalec „nagovoril“ storilca h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Taka konkretna opredelitev napeljevanja kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje. Še konkretnejša opredelitev, kako je bilo to storjeno sodi v obrazložitev sodbe in je opis napeljevalčevega ravnanja v izreku sodbe v takem primeru zadosten. V obravnavanem primeru, se v izreku sodbe napeljevanje obsojenega B. B. konkretizira s pojmom izraženim z besedo „pripraviti“ koga (torej obsojenega A. A.) k določenemu ravnanju, vendar zgolj iz pomena te besede ni jasno, nedvoumno razviden način izvedbe napeljevanja, predvsem pa tega ravnanja vsebinsko ne napolni obrazložitev sodbe, tako, da bi bilo povsem jasno s katerimi ravnanji je obsojeni B. B. realiziral to „pripravo“ A. A. (kot se upravičeno izpostavlja v zahtevi). Izraz „pripraviti“ vsebinsko namreč ne pove nič več in zato nič bolj konkretno kot izraz napeljati. Zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna in v tem pogledu tudi preverljiva (s čimer se šele omogoči izvajanje pravice do obrambe tiste osebe, kateri se tako napeljevanje pripisuje oziroma očita) opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti. Obrazložitev sodbe pa mora določno navesti, s katerimi konkretno dokazanimi ravnanji je bilo tako napeljevalčevo ravnanje izvršeno, kot tudi na podlagi katerih dejstev se zaključuje o napeljevalčevem naklepnem ravnanju(1). Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenega A. A. „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil navedeno „pripravljanje“ (torej napeljevanje) obsojenega A. A. Napeljevanje je namreč samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega (v tem primeru ravnanjem obsojenega A. A.). V nadaljevanju opisa napeljevanja v izreku sodbe se sicer navajajo tiste okoliščine, ki naj bi kazale na direktni naklep B. B. (čeprav tako opisovanje krivdne oblike naklepa v izreku sodbe ni niti potrebno niti običajno), kot: 1) zasnovanje preprodaje delnic X na njegovo pobudo in v njegovem interesu preko sklenitve obeh „izvornih“ opcijskih pogodb med P. in M., 2) priprava obsojenega A. A. septembra 2007, da se navedeni pogodbi med P. in M. nadomestita z novimi, drugimi gospodarskimi družbami, 3) dejstvo, da je po končni realizaciji preprodaje obeh paketov delnic X (ki so bile predmet navedenih opcijskih pogodb) pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 21.680.000,00 EUR in 4) dejstvo, da je sam obsojeni B. B. 11. 1. 2007 in 14. 5. 2007 sklenil z družbo M. identični opcijski pogodbi za ista paketa delnic X, čeprav so te bile tedaj še v lasti P. Vendar pa sklepanje tim. „izvornih“ pogodb v ničemer ne opredeljuje ravnanja obsojenega B. B. v razmerju do obsojenega A. A., saj sta bili ti pogodbi sklenjeni med družbo P. in družbo M., po vsebini pa sta pomenili šele pripravljalno fazo za nameravano pridobitev protipravne premoženjske koristi B. B., ki pa ni bila niti realizirana, temveč kot neustrezna varianta opuščena in izbrana druga pot preko sklenitve drugih, antidatiranih opcijskih pogodb septembra 2007 ter preko prodaje posebej za ta namen ustanovljene družbe P1 (na katero so bile prenesene delnice X v lasti P.). Nadaljnje opisano ravnanje B. B., ko naj bi pripravil A. A. da se vključijo nove, antidatirane opcijske pogodbe, prav tako temelji na istem nedoločnem pojmu „pripraviti“. Dejstvo, da je B. B. pridobil protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku, je post festum realizirana posledica, ki ne more opredeljevati samega napeljevanja, kot nujno predhodnega ravnanja storitvi kaznivega dejanja; da je sam sklenil z družbo M. opcijski pogodbi pa v ničemer ne izkazuje vplivanja na A. A., niti ne opredeljuje A. A. vedenja o tem B. B. ravnanju. Kot že navedeno, je v obrazložitvi sodbe izostala določna opredelitev, katera naklepna ravnanja obsojenega B. B. kot napeljevalca sodišče pojmuje kot konkretno izvršitev napeljevanja v obliki „priprave“ obsojenega A. A. k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. V tej zvezi sodišče prve stopnje ne pove nič določnega, ko se sklicuje na razumevanje besedne zveze „pripraviti koga do česa“ (stran 128 sodbe) v pogovornem jeziku, in sicer, da gre za pomen na nekoga vplivati oziroma sprožiti pri kom odločitev. Strinjati se je s stališčem, da je napeljevanje, kot vpliv na storilca temeljnega kaznivega dejanja, da se odloči za njegovo izvršitev, mogoče storiti na različne načine – tako s prigovarjanjem, obljubljanjem, zahtevanjem... in tudi s konkludentnimi dejanji, a vendar mora biti vsaka taka oblika določno opredeljena, v pomenu konkretnega izvršitvenega načina, čemur bo praviloma zadoščeno z obrazložitvijo posamičnih, napeljevalcu dokazanih ravnanj (ali ravnanja) pri enem (ali več) od takih izvedbenih načinov. Kolikor je sodišče druge stopnje hotelo vsebinsko napolniti pomanjkanje navedenega napeljevalskega izvršitvenega načina z opisovanjem konkretno ugotovljenega ravnanja obsojenega A. A. (njegov nakup novega paketa delnic X v imenu in za račun P., kar naj bi samo po sebi pomenilo, da ga je k temu „pripravil“ obsojeni B. B.; njegova nadaljnja ravnanja, „ki evidentno nasprotujejo standardu poštenega in vestnega gospodarstvenika“; realizacija zadeve, ko se je v korist M. d.o.o., natekel dovolj velik kapitalski dobiček in v tem okviru njegova ustanovitev hčerinske družbe P1 d.o.o., vključitev S. d.o.o., in sklenitev antidatiranih pogodb – točka 88 obrazložitve), kar naj bi vse predstavljalo „tiste konkretne okoliščine, ki utemeljujejo dejanski stan kaznivega dejanja napeljevanja“, je treba ugotoviti, da se na ta način zamenjuje posledico z vzrokom, saj bi bila tako specificirana ravnanja A. A. lahko šele posledica predhodnega napeljevanja in sama po sebi ne morejo dokazovati napeljevanja. Lahko bi sicer izkazovala uspešno izvedeno napeljevanje, ki pa bi moralo biti vsaj v obrazložitvi sodbe dokazno podprto s specificiranimi, napeljevalcu lastnimi dejanji, ravnanji. V obravnavanem primeru ne more takih ugotovitev nadomestiti zgolj sklicevanje na podpisano izjavo z dne 29. 5. 2008 (podpisnikov A. A., B. B., D. D., B. C.), ne da bi se pri tem opredelilo, iz te izjave razvidno, naklepno napeljevalsko vsebino B. B. ravnanja. Enako velja glede sklicevanja na pričanje R. Š. o B. B., preko A. A. izraženi želji kupiti delnice X v lasti P., saj izražanje želje ne more opredeljevati naklepnega napeljevalskega ravnanja k storitvi kaznivega dejanja, ker je taka želja lahko povsem legitimna, poleg tega pa niti iz povzete izjave R. Š. ni razbrati, da bi moral A. A. za izpolnitev te želje izrabiti svoj položaj direktorja P., niti da bi taka želja utemeljevala hotenje ali vsaj privolitev B. B., da se realizira s A. A. izvršitvijo konkretnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. V zvezi s pričanjem R. Š. pa je treba še izpostaviti iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajoče ugotovitve, da naj bi bil namen B. B. kupiti delnice X, ki jih je imela v lasti P., da bi tako prišel do kontrolnega deleža oziroma menedžerskega odkupa in ne da bi po tej poti prišel do protipravne premoženjske koristi. Kot izhaja iz točke I./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je obsojeni A. A. izrabil svoj položaja zato, da pridobi protipravno premoženjsko korist tretjemu, v končni posledici B. B. v višini 21.680.000,00 EUR. Že iz opisa tega dejanja pa je razvidno, da B. B. delnic X dejansko ni v nobenem primeru kupil, in je bilo sklepanje obravnavanih opcijskih pogodb izvajano le zaradi končnega namena pridobitve navedene protipravne premoženjske koristi in ne zaradi pridobitve delnic oziroma preko njihovega nakupa pridobitve kontrolnega deleža v družbi X ali celo menedžerskega odkupa. Vse navedeno pritrjuje stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih (subjektivnih in objektivnih) dejstvih glede B. B. napeljevanja obsojenega A. A. v pomenu „priprave“ k izrabi položaja slednjega in s tem k izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. Podana je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je bilo treba v tem delu zahtevi ugoditi ter izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljaviti.

47Glede kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ se v zahtevi navaja, da niti izrek izpodbijane sodbe niti obrazložitev ne vsebujeta zatrjevanja, da je z opisanim ravnanjem obsojeni B. B. prikril ali poskusil prikriti izvor denarja. Izrek da je zato nesklepčen, posledično je v tem delu prekršen kazenski zakon, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V tej zvezi je stališče drugostopenjske sodbe, da je namen prikritja opisan na strani 13 v izreku prvostopenjske sodbe, vendar vložniki zahteve navajajo, da je bilo že v pritožbi izpostavljeno, da prikritje ni konkretizirano v zvezi z navedbo, da si je B. B. „dal nakazati“ denar in glede tega drugostopenjska sodba ni podala odgovora, kar naj bi pomenilo kršitev po 22. členu Ustave. Glede očitka v izpodbijani sodbi, da si je B. B. „dal nakazati“ denar, zahteva še izpostavlja, da to ni storitev, je dopustitev, kar pa kazensko pravo ne pozna kot izvršitveno obliko in gre zato za kršitev kazenskega zakona. Drugostopenjska sodba navaja, da je treba ta izraz razumeti kot opis izvršitvene oblike sprejema denarja, kar je po mnenju vložnika nesprejemljivo, ker ne opredeljuje, kaj naj bi obsojeni B. B. konkretno storil v tem smislu in gre zato za nesklepčnost izreka, kar pomeni, da gre za kršitev kazenskega zakona. Tudi namen obsojenega B. B., da z nadaljnjimi nakazili tako nakazanega denarja prikrije njegov izvor ni z ničemer obrazložen, pač pa so opisane le gole transakcije in niti ni obrazloženo, zakaj naj bi ta nakazila predstavljala integracijo denarnih sredstev. Taka interpretacija pa je arbitrarna in samovoljna, zato je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP.

48Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da v opisu kaznivega dejanja pranja denarja (točka II./2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) niso zajeti vsi njegovi zakonski znaki. Že navedba abstraktnih zakonskih znakov (ki sicer ni nujna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe) ne povzema zakonskega znaka, da je bilo dejanje storjeno zato, da se „s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor“, torej izvor denarja ali premoženja pridobljenega s predhodnim kaznivim dejanjem. Opis dejanja pranja denarja očitanega obsojenemu B. B. vsebinsko navaja dva dela, in sicer najprej 1) sprejem denarja pridobljenega s kaznivim dejanjem, izvršen na način, da si je dal nakazati na svoj osebni račun znesek v skupni višini 21.680.000,00 EUR ter nato v drugem delu, kjer se mu očita, da je 2) z delom tako prejetega in opranega denarja razpolagal, tako da ga je nakazal različnim fizičnim in pravnim osebam. Tako povzeta konkretizacija izvršitvenih ravnanj v prvem delu nikjer ne navaja dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi bil razpoznaven zakonski znak, da je bilo to ravnanje storjeno zato, da bi se s pranjem prikrilo izvor tega denarja. Poleg tega o tem ne navaja razlogov niti obrazložitev sodbe (strani 129 do 134), saj se najprej obrazlaga pravno naravo in dejstvo neupravičenosti sklenitve Dogovora o nadomestilu zaradi odpovedi pravicam z dne 30. 8. 200, na podlagi katerega je bil navedeni znesek nakazan obsojenemu B. B., nakar se zaključuje, da je obsojeni B. B. vedel, da je tako nakazani mu denar izviral iz kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ga kot takega hotel sprejeti, s čimer naj bi uresničil zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Ko se v nadaljevanju obrazloži pomen besedne zveze „dal nakazati“, kot izvršitveno obliko sprejema denarja, sodišče sicer še navede, da je obsojeni B. B. na ta način sprejel ta denar „kot denar zakonitega izvora in s tem prikril njegov nezakoniti izvor“, kar pa ostaja zgolj na ravni objektivnega dejstva in še vedno ostane neobrazloženo obsojenčevo zavestno in voljno ravnanje, da s pranjem prikrije izvor tega denarja. V drugem delu opisa obsojenemu B. B. očitanega kaznivega dejanja pranja denarja (nadaljnje razpolaganje z nakazanim mu denarjem) se sicer navaja, da je „z delom tako prejetega in s tem tudi opranega denarja“ razpolagal „z namenom dodatnega prikritja njegovega nezakonitega izvora“ (stran 13 izreka sodbe sodišča prve stopnje), vendar o tem namenu, torej o zavestnem in voljnem elementu obsojenčevega ravnanja sodba nima nikakršnih razlogov (strani 135, 136). Zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev razpolaganja z nakazanim mu denarjem pa ni mogoče samodejno sklepati, da je pri obsojencu obstajal tudi namen (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora) na ta način ravnati, da bi se torej na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja(2). Zato je treba pritrditi vložnikom zahteve, da sodišče druge stopnje o tem ni navedlo konkretne utemeljitve, zakaj pritožba v tem delu ni utemeljena, saj se je prav tako kot prvostopenjska sodba zadovoljilo z navajanjem objektivnih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem (točka 95. obrazložitve). Zaradi navedenih razlogov in ne glede na (ne)utemeljenost v zahtevi problematizirane uporabe besedne zveze, da si je obsojeni B. B. „dal...nakazati“ na svoj osebni račun del nezakonitega kapitalskega dobička v skupni višini 21.680.000,00 EUR in da to isto ravnanje (pridobitev 21.680.000 EUR kot premoženjske koristi) ne more hkrati pomeniti sestavino - zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja obsojenega A. A. kot zadnjo fazo tega ravnanja in hkrati prvo fazo kaznivega dejanja pranja denarja obsojenega B. B., je bilo treba ob ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu, izpodbijano sodbo glede obsojenemu B. B. očitanega kaznivega dejanja pranja denarja (točka II./2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi teh razveljavitvenih razlogov se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do preostalih stališč v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, uveljavljanih v zahtevi, kot tudi ne do drugih razlogov, ki so jih še navajali vložniki zahteve (tako na primer do zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke, o čemer je sicer stališče Vrhovnega sodišča razvidno že iz točk 25 in 26 zgoraj ali do zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje določenih prič).

D.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega C. C.:

49Zagovorniki obsojenega C. C. v okviru uveljavljane kršitve kazenskega zakona glede kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ-1, izpodbijani sodbi očitajo, da izrek sodbe ne vsebuje konkretizacije subjektivnega elementa – zunanje manifestacije direktnega naklepa pri obsojencu. Zato ni mogoče sklepati na podlagi česa naj bi obsojenec vedel, da je denar nezakonitega izvora, opis dejanja pa tudi ne vsebuje konkretizacije „namena dodatnega prikritja njegovega nezakonitega izvora“. Že s tem naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona in hkrati absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V nadaljevanju zahteve se navaja še, da ne zadošča eventualni naklep pri tem kaznivem dejanju (privolitev storilca, „da se z njegovim ravnanjem izvor premoženja prikrije“), kar izhaja iz teorije in sodne prakse. Izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe pa „dajeta vedeti, da je bilo dejanje izvršeno v krivdni obliki eventualnega naklepa“, saj ne vsebuje pojasnila, na podlagi česa je mogoče sklepati, da je obsojenec ob vedenju, da gre za denar izvirajoč iz kaznivega dejanja, hote prikril njegov izvor. Sicer pa naj bi tudi obrazložitev izpodbijane sodbe ne ponudila utemeljitve direktnega naklepa, saj ne pove ničesar o obsojenčevem razpolaganju s prejetim denarjem z namenom nadaljnjega prikrivanja njegovega izvora. Vložniki zahteve se pri tem sklicujejo na sodno prakso po kateri se mora storilec poleg zavedanja, „da premoženje izvira iz kriminalne dejavnosti“, hkrati zavedati, „da bo s tem, kar bo naredil, prikril izvor oziroma otežil odkrivanje izvora takega premoženja“ in se pri tem sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010. Obsojeni C. C. je bil oproščen predikatnega dejanja, hkrati pa obsojen pranja denarja, ne da bi izrek ali obrazložitev vsebovala opis dejanskih, objektivnih okoliščin, ki bi izkazovale njegov subjektivni odnos do zakrivanja izvora premoženja. Take očitane kršitve kazenskega zakona ni odpravila niti sodba sodišča druge stopnje, saj je le pritrdila prvostopenjskemu sodišču, da naj bi obsojeni C. C. vedel, da denar, ki ga je prejel, izvira iz kaznivega dejanja, ni se pa opredelilo do vprašanja, ali naj bi obsojeni ravnal z namenom prikritja izvora denarja, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

50Enako kot pri zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. v delu, kjer izpodbijajo sodbo glede kaznivega dejanja pranja denarja (točka 53 zgoraj), Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi tudi v primeru obsojenega C. C. V primeru kaznivega dejanja pranja denarja namreč ne zadošča le „razpolaganje z denarjem, za katerega tisti, ki z njim razpolaga, ve, da je pridobljen s kaznivim dejanjem“, kot razlaga določbo prvega odstavka 252. člena KZ sodišče prve stopnje (stran 145 sodbe) in kot jo v tem omejenem obsegu zajema tudi povzetek abstraktnih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja v izreku sodbe. Bistven je namreč tudi storilčev subjektivni odnos do učinkov tega razpolaganja, in sicer da z njim (ali s katero drugo izvršitveno obliko, kot jih navaja določba 252. člena KZ) prikrije ali poskusi prikriti izvor tega denarja (ali drugega premoženja). Ni treba, da je ta subjektivni odnos opisan že v izreku sodbe, vsekakor pa morajo biti tam zapisana - konkretizirana tista objektivna dejstva, ki taka ravnanja navzven, v objektivnem smislu, opredeljujejo. Subjektivni odnos storilca iz katerega bo razviden namen (ali vsaj zavedanje in privolitev v zakritje izvora denarja) teh objektivno ugotovljenih, dokazanih ravnanj (sprejem, razpolaganje...), da se s pranjem zakrije izvor denarja (ali drugega premoženja) pa mora biti ustrezno obrazložen v razlogih sodbe. Vložniki zahteve imajo zato prav, ko trdijo, da sodba nima nobenih razlogov v tej smeri, torej utemeljitve dokaznega zaključka, da je obsojeni deloval na očitani mu način prav zato, da bi s pranjem denarja prikril njegov izvor. Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo v primeru obsojenega C. C. treba ugoditi že iz tega razloga (zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do utemeljenosti drugih razlogov navajanih v zahtevi) in izpodbijano sodbo razveljaviti v tem delu (točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

E.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D.:

51V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. se v sklopu zatrjevane kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očita specializiranemu državnemu tožilstvu (v nadaljevanju SDT), da v spis ni vložilo določenih listin in je tako ravnalo nepošteno, kar je bilo razkrito šele z zaslišanjem davčnega inšpektorja A. V. na glavni obravnavi. Sodišče bi moralo SDT pozvati, da v spis predloži vse listine, celoten tožilski spis. Ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da morda obstajajo še kakšni dokazi, ki bi obsojence dodatno razbremenili; pojavlja se resen dvom v poštenost postopka. Kršena je bila torej pravica obsojenih do obrambe in do poštenega postopka, kar zagotavljata 6. člen EKČP in Ustava RS; poleg tega pa je podana tudi uvodoma izpostavljena absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V istem kontekstu zahteve vložniki SDT očitajo, da je nezakonito usmerjalo delovanje DURS, kar da je delno prepoznalo sodišče druge stopnje v 22. točki svoje obrazložitve; do pojasnil obsojenega D. D. (ko je „27. 6. 2013 vložil v spis pojasnilo davčnega postopka“) se v tej zvezi sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so povzete navedbe vložnikov zahteve v prvem delu vsebinsko povsem nekonkretizirane in se do njih Vrhovno sodišče niti ne more opredeliti; v drugem delu, glede nezakonitega usmerjanja DURS, pa Vrhovno sodišče poleg vsebinske neobrazloženosti ugotavlja, da je zahteva neutemeljena in to iz razlogov, ki jih je obširno in decidirano, pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje (točke 16, 21 do 24 in 27 do 29 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Glede na to, da zahteva vsebinsko ne dodaja nič novega navedenim pritožbenim razlogom, tudi Vrhovno sodišče nima nič dodati zavrnitveni utemeljitvi sodišča druge stopnje (upoštevaje pri tem tudi razloge iz sodbe sodišča prve stopnje, na katere se je prav tako sklicevalo sodišče druge stopnje – zlasti strani 42 do 46 in 53 do 55 sodbe sodišča prve stopnje).

52Vložniki zahteve vztrajajo pri stališču, ki so ga uveljavljali že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer, da so bili dokazi priloženi kazenski ovadbi Z. J. nezakonito pridobljeni (posebej izpisek prometa na računu B. B. naj bi bil lahko pridobljen le z izvršitvijo kaznivega dejanja, z zlorabo pooblastil in kršitvijo Ustave RS). Ta dokumentacija pa je dala podlago, da je SDT pridobilo odredbe za hišne preiskave (pri teh je bila sicer zasežena bolj ali manj enaka dokumentacija, kot je bila priložena kazenski ovadbi Z. J.). Dokazi, ki jih je na nezakonit način pridobil Z. J. pomenijo, da je bil predmetni kazenski postopek nepošten in v neskladju s 6. členom EKČP. Upoštevaje 18. člen ZKP in ob dejstvu, da so bili vsi nadaljnji dokazi pridobljeni na podlagi teh dokazov, ki jih je predložil Z. J., bi bilo treba „vse dokaze, glede katerih je (...) podan razumen dvom o zakonitosti njihove pridobitve, izločiti iz procesnega gradiva“. To pa ni bilo storjeno in je zato podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

53Z navedenimi stališči vložniki zahteve ostajajo na ravni domnev o nezakonito pridobljenih dokazih. Z natančno časovno – vsebinsko analizo, kako so v predkazenskem postopku potekala posamezna dejanja Urada za preprečevanje pranja denarja (na podlagi prejetih obvestil od NLB d.d., Banke Celje d.d., Banke UniCredit d.d.), DURS, davčne inšpekcije, državnega tožilca, preiskovalne sodnice in policije, v relaciji s kazensko ovadbo Z. J.(strani 56 do 59 sodbe sodišča prve stopnje in točke 23 do 26 sodbe sodišča druge stopnje) so bile navedene domneve že utemeljeno ovržene. Zahteva v tej zvezi ne ponuja nobenih novih razlogov, ki bi zaključke v izpodbijani sodbi kakorkoli omajali in se zato Vrhovno sodišče v celoti sklicuje nanje.

54Vložniki zahteve sklepajo, da Urad za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju UPPD) očitno v denarnih transakcijah ni videl nič spornega, saj jih ni prekinil, prvo poročilo o njih je namreč napravil šele osem mesecev po prvem nakazilu. Glede zakonskih določb delovanja UPPD pa je D. D. podal svoje pojasnilo, o katerem pa se izpodbijana sodba ni opredelila. S tem naj bila storjena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Take navedbe pa so po oceni Vrhovnega sodišča presplošne, saj ni konkretizirano na katera pojasnila obsojenega D. D. se nanašajo, niti kaka je njihova odločilna vsebina, glede katere bi bilo nujno, da se sodišče v izpodbijani sodbi opredeli. Poleg tega ni mogoče sklepati, da UPPD ni zaznal nič sumljivega v transakcijah, zgolj iz dejstva, da jih ni preprečil ali da jih je začel preiskovati s časovnim zamikom.

55Po stališču vložnikov zahteve naj bi bila podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je časovnica drugostopenjskega sodišča (izdelana v točki 23 obrazložitve) v popolnem nasprotju z obrazložitvijo v 27. točki (davčni inšpekcijski nadzor v časovnem razmerju z izvedenimi hišnimi preiskavami). Vendar je tudi ta navedba iz zahteve neutemeljena in ne drži, saj v točki 27 obrazložitve sploh niso določno navedeni datumi, temveč je tam le ugotovitev, da so bili določeni dokazi pri hišnih preiskavah pridobljeni prej kot pa isti v inšpekcijskem nadzoru, ki je pač trajal določen čas (v točki 23 pa se navaja le datum začetka davčnega inšpiciranja), čeprav se je ta res začel prej, preden so bile opravljene hišne preiskave po odredbi preiskovalne sodnice.

56V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da glede na obrazložitev izpodbijane sodbe in glede na izvedene dokaze obsojeni D. D. ni imel nobenih stikov z A. A., B. C., R. Š., z njimi se tudi ni dogovarjal o vsebini poslov in pogodb, nastopal je le kot fiduciar M., za zastopanje je najel odvetnika B. L., kateremu je zaupal in bil zato prepričan v zakonitost poslov. Izpodbijana sodba je zato neobrazložena, v njej ni navedeno niti s kom se je D. D. dogovarjal, s čim naj bi vplival na potek poslov, s kom naj bi imel stike, kako naj bi vedel, kaj bo storil A. A., v čem je bila njegova pomoč A. A. in glede vedenja o tem, da je pral denar. V izpodbijani sodbi tudi ni pojasnjeno na podlagi katerih dejstev se sklepa na obarvan naklep D. D. pri pomoči A. A. in ni obrazloženo, kako naj bi vedel, da denar, ki ga je M. prejel od R. izvira iz kaznivega dejanja. Ta dejstva pa naj bi bila bistvena za odločitev o krivdi obsojenega D. D. Čeprav zahteva navaja, da se s tako obrazložitvijo utemeljuje bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, iz njene vsebine izhaja, da se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Vložniki zahteve očitno ne sprejemajo razlogov, ki jih v utemeljitev obsojenčeve krivde za posamezna očitana mu kazniva dejanja navaja izpodbijana sodba in menijo, da bi morala obrazložitev podati razloge v tistih smereh, ki jih sami smatrajo kot odločilne. Prav na ta način pa izražajo nestrinjanje z dejstvenimi zaključki, kot jih vsebuje obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje in jih je v pritožbenem postopku sprejelo kot pravilne tudi sodišče druge stopnje. Gre torej za uveljavljanje nedovoljenih razlogov za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

57Po mnenju vložnikov zahteve je bila obsojenemu D. D. kršena pravica do enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave, saj bi moralo sodišče zoper obsojenega D. D. izreči zavrnilno sodbo, enako kot je bila izrečena zoper B. C., v primeru katerega je SDT obtožbo umaknilo, imel pa je pri transakciji delnic X enako posredniško vlogo kot obsojeni D. D. Vloga družbe S. je bila preko B. C. povsem enaka kot vloga M. preko D. D., s tem, da je S. pri tej transakciji delnic zaslužila 755.000,00 EUR, M. pa ničesar. Tudi tako stališče vložnikov zahteve je neutemeljeno in v prvi vrsti kaže na nerazumevanje določbe 22. člena Ustave(3). Enako varstvo pravic, ki ga zagotavlja ta določba pomeni namreč zahtevo, da sodišče (ali drug organ) ne sme obravnavati stranke drugače, kot se sicer redno odloča v enakih ali podobnih zadevah. V konkretnem primeru to pomeni, da če (državni) tožilec umakne obtožbo, mora sodišče v vsakem primeru enako odločiti – to je z izdajo zavrnilne sodbe. Ni mogoče torej presojati razlogov o umiku obtožbe zoper drugega obtoženca na način, da bi se na tej isti podlagi sodišče odločalo o zavrnilni sodbi še zoper drugega obtoženca zoper katerega obtožba ni bila umaknjena. Odločanje (državnega) tožilca je v kazenskem postopku njegova povsem samostojna pravica in ima vpliv le na postopek zoper tega obtoženca zoper katerega je obtožba umaknjena. V drugem pomenu pa določba 22. člena Ustave pomeni enakopravnost med strankami, ki sta udeleženi v istem postopku, kar pa ni relevantno vprašanje v tem primeru. Zaradi navedenih razlogov zatrjevana kršitev pravice iz 22. člena Ustave ni podana.

58Vložnik zahteve se sklicujejo na to, da sta C. C. in B. L. dogovorila vsebino vseh poslov, D. D. pa ni bil v stiku z A. A. niti R. Š., se z A. A. ni nič dogovarjal in mu zato ni mogoče očitati naklepne pomoči pri zlorabi položaja direktorja P. Upoštevaje, da ni bilo dokazov za napeljevanje C. C. pri zlorabi položaja A. A., potem je še toliko bolj moralo veljati, da ni dokazov niti za pomoč D. D. Direktnega naklepa tako ni mogoče dokazati nobenemu obsojencu, ker ni bilo mogoče predvideti nadaljnjega gibanja cen delnic X. Poleg tega vložniki zahteve poudarjajo, da namen B. B. in drugih obsojencev ni bil pridobitev denarnih sredstev B. B., pač pa le njegov (B. B.) nakup delnic, kar sicer izhaja tudi iz večkrat citirane izjave v izpodbijani sodbi, z dne 29. 5. 2008. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu izrecno ne navede katero kršitev uveljavlja, je iz povzetega očitno, da se tudi v tem primeru oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v izpodbijani sodbi in gre zato za nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

59V zahtevi se izpodbija tudi izrečeno kazen zapora obsojenemu D. D., ker naj bi bila v nesorazmerju s kaznimi, izrečenimi ostalim obsojencem; poleg tega izpodbijana sodba pravi, da ni olajševalnih okoliščin, čeprav te so; pripisuje se obsojenemu D. D. okoliščino premoženjske koristi, ki sta jo pridobila B. B. in C. C., čeprav se D. D. očita le pomoč pri kaznivem dejanju A. A. in ne B. B. ali C. C. V tem delu zahteva uveljavlja nedovoljen razlog, saj je glede na 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona) mogoče izpodbijati odločbo o kazni le v primeru, če bi bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Okoliščine, ki jih navaja zahteva, namreč pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga iz 374. člena ZKP, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uporabljati.

60Stališče vložnikov zahteve je, da neizvedba dokaza z izvedencem računovodske stroke pomeni kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Predlog za postavitev izvedenca računovodske stroke, da se ugotovi, če je bilo treba opcijske pogodbe „voditi po zakonu“ in ali so bile osnova za knjiženje (saj je to le izvršitveni akt, ki je običajno kupoprodajna pogodba), je bil zavrnjen s splošnimi navedbami, sklicevanjem na pričanje D. Č. in na sodišču lastno razlago računovodskih standardov, kar ne prepriča in ni v skladu s citirano sodno prakso glede dolžnosti izvedbe predlaganih dokazov. Dokazni predlog je vseboval vse potrebne sestavine, je bil v korist obrambe in bi ga sodišče moralo sprejeti in dokaz izvesti. V primeru, da bi se z izvedbo tega dokaza izkazalo, da opcijska pogodba ni poslovna listina po standardih SRS 21, bi odpadel očitek kaznivega dejanja po 240. členu KZ in najverjetneje tudi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po 244. členu KZ. Priča D. Č., na izpoved katere je sodišče oprlo svoje stališče glede knjiženja opcijskih pogodb, je zaposlena pri oškodovani P., nima izvedenskega znanja, se je s temi vrstami pogodb takrat prvič srečala, in je različno izpovedovala glede knjiženja na primer opcijskih pogodb družbe Sava, ki jih je P. tudi sklenila. Na istovrstne očitke iz zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. je odgovorjeno že zgoraj v točki 25 in se nanje tudi v tej zvezi Vrhovno sodišče v celoti sklicuje (pri čemer se ponovno poudarja, da je že sodišče druge stopnje glede teh vprašanj navedlo jasna in izčrpna pojasnila – točke 18, 52 do 56 in 120), kar pomeni, da citirana kršitev pravice do obrambe ni podana. Glede izpovedbe priče D. Č. vložniki zahteve ponujajo drugačno oceno njene izpovedbe, kar pomeni izpodbijanje (tudi) na tej podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP).

61Vložniki zahteve menijo, da je vprašanje knjiženja opcijskih pogodb bistveno v tem postopku (zlasti za presojo zlorabe položaja obsojenega A. A.); ne zadošča poznavanje SRS in MSRP, ker je odločilno, kako se ti standardi uporabljajo za konkretno knjiženje opcijskih pogodb (v ta namen vložniki zahteve citirajo nekatere določbe standarda 39); menijo, da sodišče na tem področju nima zadostnega znanja, zato bi moral biti postavljen izvedenec računovodske stroke; izvedenec ekonomske stroke dr. I. S. je sam pojasnil, da praktičnih izkušenj trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti nima, kar pomeni, da se sodišče na njegovo mnenje ne more opreti. Računovodsko obravnavo vseh poslovnih dogodkov se določi v računovodskih usmeritvah posamezne družbe, to je v aktu, ki ga pripravi sama družba. V nadaljevanju vložniki zahteve analizirajo vsebino in pomen računovodskih standardov po MSRP 32, 39, 30, kar naj bi dokazovalo kompleksnost vprašanja. Poslovni dogodek je treba po teh standardih najprej pripoznati, potem se ga vrednoti skladno s standardi in računovodskimi usmeritvami; za pripoznanje mora biti izpolnjen pogoj gotovosti – opcijsko upravičenje pa ni gotov dogodek. Za obveznost knjiženja bi po mnenju vložnikov zahteve šlo, če bi bila dogovorjena premija (ki pa v obravnavanem primeru ni bila določena). Opcijske pogodbe so primerljive z zavezujočimi ponudbami, ki pa se ne knjižijo; knjiženje bi bilo možno zahtevati šele septembra 2007, ko je prišlo do poziva opcijskega upravičenca. Opcijske pogodbe je možno primerjati tudi z zavezovalno ponudbo, ki ima naravo predračuna, za katere je D. Č. povedala, da se tudi ne knjižijo (v tej zvezi se vložniki sklicujejo na doktorsko nalogo dr. Nataše Samec in citirajo del teksta o opcijski pravici). Odločilna dejstva so bila v zvezi z navedenim vprašanjem ugotovljena napačno, zato bi sodišče moralo uporabiti 427. člen ZKP. Sploh pa je očitek A. A. utemeljevan alternativno in sicer glede uporabe določil SRS in MSRP, čeprav je bilo ugotovljeno, da je P. od 1. 1. 2005 pri računovodenju uporabljala določila MSRP.

62Tudi glede izpostavljenega vprašanja (ne)obveznosti knjiženja opcijskih pogodb, pomena in razlage slovenskih in računovodskih standardov in (pravilnih) načinov računovodenja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva po vsebini uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP), ki ga skušajo vložniki zahteve izpodbiti s ponujanjem svoje razlage računovodskih standardov in njihove uporabe, njihove ocene izvedenskega mnenja dr. I. S. in izpovedbe priče D. Č., kar vse je razvidno tudi iz zaključnega predloga, da naj Vrhovno sodišče sprejme odločitev na podlagi 427. člena ZKP (ki pride v poštev, „če nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev“). Takšen dvom se v tej zvezi pri Vrhovnem sodišču ni pojavil, kar je razvidno glede vprašanja obveznosti knjiženja opcijskih pogodb že iz zgornje točke 25, pa tudi sicer so bila vsa relevantna vprašanja glede razlage slovenskih in mednarodnih računovodskih standardov ter njihove uporabe v obravnavani zadevi ustrezno pojasnjena v izpodbijani sodbi (zlasti na straneh 112, 113 sodbe sodišča prve stopnje in v 53. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

63Kršitev 29. člena Ustave naj bi bila podana, ker na zagovor obsojenega D. D. v izpodbijani sodbi ni bilo odgovorjeno oziroma ni izrecno navedeno v katerem delu se je zagovor sprejel in v katerem ne. Ker te dokazne ocene ni v sodbi, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeni kršitvi nista podani, ker je iz ostale obrazložitve sodbe dovolj jasno razvidno, v katerem delu je bil zagovor sprejet in v katerem ne. Ni treba, da se sodišče opredeli določneje in eksplicitno za vsak del zagovora, še posebej, če so ostali izvedeni dokazi toliko trdni in zanesljivi, da so navajanja iz zagovora (relativno) nepomembna z vidika dokaznih zaključkov sodišča.

64V zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja po 244. členu KZ pod točko I/1 izreka sodbe, vložniki zahteve menijo, da to kaznivo dejanje očitano obsojenemu A. A. ni kaznivo, zato tudi obsojenemu D. D. ni mogoče očitati pomoči k temu kaznivemu dejanju. Nobenega dokaza ni, da bi D. D. lahko vedel, da bi bilo ravnanje obsojenega A. A. kakorkoli sporno. V tem delu gre za povsem splošne navedbe, s katerimi se na nepreverljivi ravni izpodbija dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe in gre zato za nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

65V nadaljevanju zahteve se izpostavlja, da je kaznivo dejanje po 244. členu KZ blanketna norma in v tej zvezi izpodbijana sodba očita obsojenemu A. A. kršitev 263. člena ZGD-1. Sodba se pri tem opira na mnenje izvedenca dr. I. S., da je A. A. ravnal z namenom pridobiti drugemu protipravno premoženjsko korist, čeprav ni navedel, kakšno naj bi bilo ravnanje A. A. glede delnic X, da bi bilo ekonomsko upravičeno in s tem koristno za P. Sicer pa je določba 263. člena ZGD-1 le pravno načelo in ne pravno pravilo, zato ne izpolnjuje pogoja določnosti za zapolnitev blanketne dispozicije kazenske norme. Pravno načelo je namreč nedoločno, s sklicevanjem nanj se krši načelo zakonitosti v kazenskem pravu; kakega konkretnega pravnega pravila (morda tudi iz ZGD-1), ki bi bilo kršeno pa sodba ne navaja. Zahteva nadalje analizira ravnanje A. A. z vidika skrbnosti, se sprašuje, ali je bilo njegovo ravnanje razumno in zaključi, da je tako bilo, ker je nakup prvega paketa delnic prinesel 50 % donos, drugi paket pa je zagotavljal razliko v ceni, ne glede na to, kako bi se tečaj delnic nadalje gibal.

66Glede opredelitve izvršitvenega ravnanja obsojenega A. A. in ustreznosti sklicevanja na 263. člen ZGD-1, se je Vrhovno sodišče že določno opredelilo v točkah 9 in 10 zgoraj ter ugotovilo, da izpodbijana sodba ravnanje A. A. pravilno konkretizira in tak opis zadošča za njegovo presojo. Ob tem je treba dodati, da za namen konkretizacije ravnanja tega obsojenca ni treba navajati vseh možnih, potencialnih oblik ravnanj, ki bi lahko še bile ustrezne in primerne, da bi se jih lahko opredelilo kot skladne z 263. členom ZGD-1. Sicer pa se tudi v tem delu zahteva deloma spušča v izpodbijanje dejanskega stanja (ocenjevanje ravnanja obsojenega A. A., ocenjevanje izvedenskega mnenja dr. I. S.), kar ni dopustno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

67Drugostopenjsko sodišče naj bi napačno zaključilo (v točkah 42 in 114 obrazložitve), da so obsojenci vedeli, da bo cena delnice X rasla, tudi zaradi prevzemne ponudbe W. d.d., čemur pa vložniki zahteve oporekajo, ker je W. dal prevzemno ponudbo šele 14. 9. 2007, takrat pa je bila celotna transakcija z delnicami X že zaključena. Sicer pa se taki paketi delnic niso nikoli prodajali na borzi po borzni ceni, temveč mimo borze in „po ceni, ki s ceno na borzi ni imela ničesar skupnega“, pri čemer se vložniki zahteve sklicujejo na izpoved dr. P. G. Drugostopenjska sodba pa je tudi sama s seboj v nasprotju, ko v točki 42 obrazložitve navaja, da bi moral A. A. prodati delnice izven borzno, po drugi strani pa se mu očita, da bi jih moral prodati na borzi. Te navedbe iz zahteve so po vsebini izpodbijanje dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP); sicer pa gre za različne vidike ravnanja A. A., ki jih kot možne navaja izpodbijana sodba in ne za vsebinsko medsebojno nasprotne razloge o odločilnih dejstvih, ki bi lahko pomenili kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

68V nadaljevanju zahteve vložniki opisujejo uveljavljeno slovensko poslovno prakso sklepanja opcijskih pogodb v obravnavanem obdobju, opozarjajo na pravno naravo teh pogodb in poudarijo različne teoretične pristope do teh vprašanj. Kot nerazumno se ocenjuje le delno sprejemanje navedenih pravnih mnenj v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi se v sodbi natančno pojasnilo, v katerem delu se je katero mnenje upoštevalo in v katerem ne in ne da bi se v postopku zaslišalo avtorje teh mnenj. Nerazumevanje sodišča pa naj bi se kazalo tudi pri trditvi sodišča druge stopnje, da je bila P. parkirišče za delnice, po drugi strani pa naj bi bil cilj pridobitev premoženjske koristi. Sodbi se zato očita, da zaradi vsega navedenega nima razlogov o odločilnih dejstvih, prvostopenjska in drugostopenjska sodba sta si med seboj nasprotni in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP. Po oceni Vrhovnega sodišča se v zahtevi na ta način izraža le pavšalno nestrinjanje s stališči sodišča glede presoje opcijskih pogodb, zato v tem delu ni podana očitana kršitev; poleg tega je na vsebinsko enak pritožbeni očitek odgovorilo že sodišče druge stopnje (točki 106 in 107 obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je sicer prav zaradi razjasnitve določenih vprašanj s področja vzajemnih opcijskih pogodb (in kolikor je za namene tega kazenskega postopka to bilo potrebno) odredilo izvedenstvo, ki ga je za Fakulteto za management Univerze v Kopru opravil dr. I. S. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo, ga ocenilo kot strokovno korektno in navedlo, da je pri dokaznih zaključkih „izhajalo tudi iz njegovih ugotovitev in stališč“ (strani 93 do 96). Že navedeno dovolj določno pove, da je sodišče poleg stališč izvedenca upoštevalo tudi druge dokaze, ki so bili relevantni za presojo okoliščin, pomena in namena sklenitve opcijskih pogodb v tej obravnavani zadevi, kar je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (strani 96 do 106).

69Ugotovitev drugostopenjske sodbe, da gre pri opcijski pogodbi za terminsko pogodbo, je po mnenju vložnikov zahteve „neresnična in v nasprotju z listinami v spisu“, kar naj bi pomenilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki zahteve za utemeljitev svojega stališča ne ponudijo nobenih vsebinskih razlogov, niti ne pojasnijo, zakaj naj bi bila taka opredelitev opcijske pogodbe bistvena okoliščina za presojo ravnanj obsojenega A. A. Zaradi navedenih razlogov se Vrhovno sodišče do teh navedb zahteve niti ni opredelilo.

70V zvezi s problematiziranim sklicevanjem na 263. člen ZGD-1 pri kaznivem dejanju zlorabe položaja obsojenega A. A. zahteva navaja, da je bilo sklepanje tovrstnih opcijskih pogodb v tistem obdobju običajna poslovna praksa. Za potrditev takega stališča se citira del obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 80/2010, iz katere naj bi izhajalo, da so odločitve uprave vedno zvezane tudi z določeno stopnjo tveganja, kar lahko omejuje podjetnost in je zato treba omogočiti upravi sprejemanje odločitev brez strahu in zadostuje, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji. Posameznih ravnanj poslovodstva pa tudi sicer ni mogoče ocenjevati za nazaj z današnjega stališča, ko so znani vsi podatki in okoliščine. Zaradi navedenih razlogov naj bi izpodbijana sodba prišla do povsem napačnih zaključkov. Tako naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da je premija bistvena sestavina opcijske pogodbe.

71Glede ustreznosti in vsebine sklicevanja v izpodbijani sodbi na 263. člen ZGD-1, se Vrhovno sodišče sklicuje na točko 81 v povezavi s točkama 9 in 10 zgoraj. Po vsebini pa gre tudi v tem delu za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tako glede ocene ravnanja obsojenega A. A. v primeru kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ kot tudi glede pavšalnega ocenjevanja pravilnosti ravnanja poslovodstva oziroma uprave družb (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP); pri izpostavljanju vprašanja bistvenosti premije pri opcijskih pogodbah pa vložniki zahteve niti ne konkretizirajo kršitve, ki naj bi bila storjena v tem primeru in tudi ne opredelijo, kako je ali bi moglo to vprašanje (če bi pri tem šlo za kršitev določb kazenskega postopka) vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

72S stališči uveljavljanimi v zahtevi, da:

1) je izpodbijana sodba štela za nepomemben podatek, ko je obramba vložila v spis primere opcijskih pogodb med Slovensko odškodninsko družbo in Gorenjem ter podatke o takih pogodbah, ki jih je sklepala, družbe CIMOS d. d.,

2) je v nasprotju z ekonomsko logiko stališče sodbe, da bi obsojeni A. A. moral izkoristiti prodajno opcijo proti M., ker se to ne naredi v pogojih naraščanja cen delnic (priče P. G., H., I. S.) in tudi ni nobenih dokazov, da B. B. ali M. ne bi mogla takrat pridobiti kredita za nakup delnic (izpoved T. J.), na kar kaže tudi dejstvo, da je S. pridobila bianco kredit brez težav,

3) je napačno stališče drugostopenjske sodbe, da BDO ni bil znan namen ustanovitve P1 in vključitve S. in da to nima nobenega pomena na končne ugotovitve, da za P. ni nastala škoda (upoštevaje ugotovitve revizije BDO), temveč je P. realizirala iz teh poslov 3 milijone EUR dobička,

4) niso revizije Deloitte in Revizijskega centra v zvezi s knjiženjem pogodb ugotovile nepravilnosti, niti pri P. niti pri S.,

se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP).

73Prav tako se v zahtevi ponuja drugačno oceno subjektivnega dejanskega stanja obsojenega D. D. s stališčem, da ni imel podlage za dvom v „pravilnost in zakonitost posla“, ker tudi P. ni zaznala pri tem nobenih nezakonitosti. Glede opisa dejanja – izrabitve položaja, ki se očita obsojenemu A. A. pa naj ne bi bilo razbrati, zakaj njegovo ravnanje ne bi bilo v interesu P. Protipravnost ravnanja pri izrabi položaja pa mora biti v opisu dejanja navedena, saj sicer ni mogoče zaključiti o (ne)zakonitosti storilčevega ravnanja. V zvezi s slednjo navedbo se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge pojasnjene zgoraj v točki 10, kjer je odgovorjeno na istovrstne razloge uveljavljane v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

74V zahtevi za varstvo zakonitosti se problematizira uporabo pojmov „tržna vrednost delnic“, „borzna cena“, „poštena vrednost delnic“ v izpodbijani sodbi, kar naj bi bilo istopomensko, a naj to ne bi držalo. Podobno naj bi sodišče mešalo pojme pri uporabi podatkov o „zaključnem, enotnem, odpiralnem in najvišjem tečaju delnice X“, kar naj bi kazalo na nepoznavanje teh vrednosti in izrazov. Vendar pa iz zahteve ni razvidno, kako in v čem naj bi te navedbe vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

75Za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja gre tudi pri naslednjih sklopih iz zahteve:

1) Vložniki zahteve se ne strinjajo z očitkom sodbe, da je A. A. izvedel prodajo M. in s tem pridobil B. B. premoženjsko korist, saj P. delnic ni nikoli prodala M. Dve opcijski pogodbi sta bili sicer sklenjeni z M., vendar nista bili nikoli izvršeni, zato D. D. ni mogel pomagati A. A. pri zlorabi položaja. M. ni imel v končni odsvojitvi delnic s P. nikakršne vloge in bi jo slednja izpeljala tudi, če M. sploh ne bi obstajal.

2) Očitek, da je A. A. skrival pogodbe ni potrdil noben dokaz; pogodbe so bile ves čas v P., zanje je vedel R. Š., to dejstvo je potrdil tudi priča G. Š.

3) Očitki A. A., da bi moral prekiniti opcijsko razmerje z M. oziroma po stališču drugostopenjskega sodišča pozvati M. k nakupu delnic (vedoč, da M. nakupa ne bo zmožen), nakar bi bila P. prosta obveznosti, so neutemeljeni, ker prekinitev po določbah pogodb ni bila predvidena, imela bi za posledico odškodninsko odgovornost P. (kar potrjujeta mnenji dr. M. J. in dr. L. U.). Sicer pa se pri prodajni opciji delnic ne prodaja, ko tečaj delnic raste, pač pa ko pada (kar izhaja tudi iz stališč dr. P. G. in dr. I. S.). Ravnanje A. A. je bilo torej pravilno in skladno z 263. členom ZGD-1.

4) Ni dokazano stališče izpodbijane sodbe, da je bil namen sklenitve opcijskih pogodb prikritje dejanskega pridobitelja delnic. Po mnenju vložnikov zahteve, ta namen, četudi bi obstajal, ni bil nič protipravnega ali kaznivega; poleg tega tudi vstop S. ni bil zaradi prikritja M., saj je vstopila po zahtevi P. (izhaja iz izpovedi A. A. in R. Š.), zaradi pomislekov R. Š. glede M., ker je hotel dodatno zavarovanje ali poroka ali zamenjavo sopogodbenika.

5) Vprašanje bonitete M. je torej izpostavil R. Š. in ne A. A. Slednji tudi ni zahteval vstopa S. v posel; R. Š. pa tega ni mogel storiti prej, ker do marca 2007 sploh ni delal za P. Drugačni razlogi, ki gredo v očitek A. A., pomenijo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6) Očitku izpodbijane sodbe, da družba M. ni pisno pozvala P. k prodaji delnic, se oporeka s tem, da je v 2. točki opcijske pogodbe zapisan poziv na sklenitev glavne pogodbe in ne na direktno prodajo ter da se je ta obveznost prenesla na S., ki pa je pozvala P. na prodajo. Sicer pa je po mnenju vložnikov zahteve, glede na 51. člen Obligacijskega zakonika, možno opcijske pogodbe izvrševati tudi ustno, ne le pisno.

7) Nobenega dokaza ni, da bi bila napoved ovadbe Z. J. v kakršnikoli zvezi s podpisom Dopolnitve k opcijskim pogodbam in izjave z dne 29. 5. 2008 in reševanjem zagate obsojencev po že „sklenjenih poslih in po napovedi ovadbe s strani Z. J.“. Podpis navedenega dogovora je namreč le pojasnjeval nekatere okoliščine sklenitve posla, da bi bil tako bolj transparenten in v pojasnilo, „da je bil B. B. tisti, ki si je želel pridobiti delnice X“, kar pa ne predstavlja znakov nobenega kaznivega dejanja.

8) Izvedenskega mnenja dr. I. S. ni mogoče upoštevati, ker ni imel praktičnih izkušenj s tovrstnimi posli. Zato tudi ni mogoče pritrditi ugotovitvi v izpodbijani sodbi, ko se sklicuje na izvedensko mnenje, da „opustitev premije in prilagojenost vsebine pogodb kaže na to, da je bil edini namen pri sklepanju opcijskih pogodb B. B. pridobiti premoženjsko korist“, saj za to ni nobene podlage v izvedenih dokazih.

9) P. delnic X ni prodala M.; te pogodbi sklenjeni med tema pravnima osebama se sploh nista izvršili in jih zato ni bilo treba knjižiti. P. je kasneje knjižila izvršene pogodbe med njo in S. (ko je bila izvršena prodajna pogodba), pri čemer je družba Deloitte d.d. potrdila pravilnost knjiženja in pravilen obračun davka od dohodka pravnih oseb za leto 2007 (kar je potrdilo tudi mnenje revizorja za leto 2007).

10) Temeljni očitek izpodbijane sodbe, ki je v tem, da so obsojenci že na začetku vedeli, da bo tečaj delnic X rasel in hoteli pridobiti B. B. veliko premoženjska korist je „popoln nesmisel in v nasprotju z ekonomsko teorijo“. Ta očitek je državno tožilstvo izpeljalo iz teze, ki jo je navajal v svoji ovadbi že Z. J. (da so bile vse pogodbe dejansko sestavljene septembra 2007 in napisane za nazaj, ko se je že vedelo, kakšen je tečaj teh delnic in da je zrasel glede na januar in maj 2007) in skladno s tem se je v obtožnici prvotno očitalo, da sta bili tudi pogodbi z M. sklenjeni septembra 2007 za nazaj (antidatirani), kar pa se je izkazalo za neresnično. Zato se je ta zapis v novi obtožbi izpustil, ostal pa je zapis, da so obsojenci vedeli, kako bo s tečajem za naprej, kar pa je bilo nemogoče vedeti in je to v „nasprotju z osnovnimi principi delovanja delniških trgov“ (kar da potrjuje tudi stališče dr. I. S.).

76Prav tako gre po vsebini za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega (subjektivnega) dejanskega stanja, ko se v zahtevi v zvezi z direktnim naklepom, ki je potreben za storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pomoči k temu kaznivemu dejanju, navaja, da bi moralo biti tako ravnanje A. A. motivirano in v sodbi na ta način opredeljeno, kar pa ni bilo. Bilo je celo ocenjeno, da je motiv nepomemben. Očitek direktnega naklepa A. A. bi bil možen le tedaj, če bi vedel, kakšno bo gibanje tečaja delnic v celotnem obdobju sklepanja obravnavanih opcijskih pogodb in če bi hkrati vedel, da bo B. B. realiziral svoje opcijsko upravičenje na tak način, kot je to kasneje res storil. Sicer se je v zvezi z istovrstnimi navedbami v zgoraj, predhodno obravnavanih zahtevah za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče že opredelilo (točki 16 in 35).

77V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 240. člena KZ vložniki zahteve navajajo, da je neutemeljen očitek o dolžnosti M. voditi opcijske pogodbe skladno z določili 21 SRS, ki naj bi predstavljali podlago za vpis v poslovne knjige. Opcijski pogodbi namreč nista listini v smislu SRS 21, zato obsojenemu D. D. očitano dejanje sploh ni kaznivo. Tako stališče je neutemeljeno, in sicer iz enakih razlogov kot so pojasnjeni v točki 25 zgoraj (v zvezi z navedbami zagovornika obsojenega A. A.) in se zato napotuje vložnike zahteve na te zavrnitvene razloge.

78Nesporno naj bi bilo ugotovljeno, da sta bili opcijski pogodbi, sklenjeni med M. in S. dne 5. 9. 2007 (zapisano tudi v Dopolnitvah pogodb z dne 16. in 18. 8. 2008), zato ni jasno, zakaj naj bi bilo to inkriminirano. Datum na teh pogodbah ni imel nobenega vpliva na posledice, na prodajno vrednost obeh paketov delnic; tudi nima vpliva na vpisovanje v poslovne knjige po prvem odstavku 54. člena ZGD-1, ker se ti podatki vpišejo šele ob izvršitvi ali „sklenitvi glavne pogodbe“. Tudi iz dopisa P. (15. 10. 2010) izhaja, da bi bili pogodbi knjiženi šele ob njuni realizaciji. Same opcijske pogodbe namreč ne predstavljajo računovodske listine ali temeljnice za knjiženje poslovnega dogodka. SRS 21 je le splošno navodilo na štirih straneh, ki nikjer ne omenja opcijskih pogodb. Lahko bi se sicer smiselno uporabila Mednarodna računovodska standarda 32 in 39, ki konkretno govorita o računovodski obravnavi izvedenih finančnih dokumentov, tudi opcij. Šele Zakon o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) je konec l. 2007 vnesel „neko definicijo opcijskih pogodb“, zato je glede na ta datum uveljavitve tega zakona neutemeljen očitek sodišča, da bi morala po ZTFI P. knjižiti opcijske pogodbe že januarja in maja 2007. V tem delu vložniki zahteve predvsem ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tako glede dejstva in pomena vpisovanja resničnih podatkov v poslovne listine kot tudi glede zaključka ali sploh gre pri opcijskih pogodbah za poslovne listine. Kolikor pa se na ta način skuša izpostaviti pomanjkljiv oziroma napačen zapis zakonskega znaka s sklicevanjem na blanketni predpis, je bilo na to vprašanje že odgovorjeno v točki 25 zgoraj.

79V nadaljnjih navedbah, da:

1) je bila M. mikro družba, ki je bila dolžna pripravljati letne sintetične prikaze in je to tudi storila, ko je prikazala učinek transakcije v izkazu poslovnega izida in je pravilno in skladno s tedanjimi predpisi pripravila in oddala računovodsko poročilo. V primeru dvoma bi lahko sodišče zaslišalo računovodkinjo M. in tako izvedelo, kako se je transakcija z delnicami X knjižila v izkazih te družbe,

2) je bil „avtor teh pogodb B. L.,“ ki je tudi vnesel tekst in datume njihove sklenitve. D. D. ni bil pri tem nikoli prisoten ali udeležen na razgovorih v zvezi s temi pogodbami, pač pa je vse prepustil B. L. Ta je trdil, da je pogodbe sestavil kot dober strokovnjak, v skladu z veljavno zakonodajo in pravno ter poslovno prakso v Republiki Sloveniji. Zagotavljal je tudi, da datumi niso bistvena sestavina opcijskih pogodb, D. D. pa kot pravni laik ni imel razloga, da bi dvomil v obrazložitev B. L. in je ravnal v opravičljivi zmoti,

3) je zaključek o direktnem naklepu D. D. popolnoma neutemeljen in v tej zvezi obrambi ni jasno „kakšno zvezo ima posredna izpeljava posla z domnevno lažnivim datumom na pogodbah“,

4) pravilnost vodenja računovodskih izkazov izhaja iz pričanja D. Č., iz vseh poročil revizorja P., iz mnenja Deloitte Svetovanje d.o.o., kar pomeni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja “napačno tolmačenje prava“,

5) ni dokazano, da bi D. D. vedel „o tem, kaj so resnični podatki o datumu sklenitve pogodb...“ ali mogel vedeti, da A. A., kot zastopnik P., zlorablja pooblastila, ni mogel vedeti za njegove namene, domnevno zlorabo, saj z njim ni bil v stiku, se sestajal ipd. D. D. tudi ni bil dolžan raziskovati notranja razmerja v družbi P. in tudi ne, kaj sam posel pomeni za to družbo,

se vsebinsko izpodbija dejansko stanje kot je ugotovljeno glede teh okoliščin in razmerij v izpodbijani sodbi (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP) in se hkrati ponavlja nekatere razloge, o katerih so navedena ustrezna pojasnila in odgovori v predhodnih točkah. Zato je neutemeljeno tudi zaključno stališče zahteve, ki sledi povzetim navedbam, da dejanje očitano D. D. sploh ni kaznivo dejanje, kar naj bi pomenilo, da je podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

80Glede kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, vložniki zahteve navajajo, da:

1) „zastrtje neposrednega opcijskega upravičenja“ med P. in B. B. v izpodbijani sodbi, ne pomeni nič kaznivega; nakup vrednostnih papirjev je povsem običajen posel; D. D. kot direktor M. je v posel vstopil s povsem evidentnim namenom, da kot posrednik uresniči interese B. B.; v ta posel sploh ne bi vstopil, če ne bi imel sklenjenih opcijskih pogodb z B. B., na katerega je lahko prenesel vse tveganje; ne drži da M. ni bil sposoben plačati kupnine za delnice, niti ta trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom, saj bilance M. za leto 2006 in leto 2007 govorijo drugače (noben drug akter v tem poslu ni deloval z lastnimi sredstvi, tudi S. je v ta namen dobila bianco kredit pri NLB, enako je delno dobil kredit pri NLB tudi R.); ker navedenih trditev sodbe ni mogoče preveriti gre za kršitev pravice do obrambe, kar pomeni kršitev 20. člena ZKP,

2) D. D. pri vseh pogodbah s P. ni imel nobenega vpliva; „M. ni bil gospodar posla“; vse obveznosti so bile prenesene na končnega upravičenca B. B.; da bi posli potekali pravilno in zakonito je bil najet odvetnik B. L.; poleg M. sta bila posrednika tudi S. in R., a za vsemi je stal B. B., kar izhaja tudi iz izpovedi I. V., zastopnika R.,

3) očitek, da je bil M. le navidezno vključen v posel ne drži, saj je deloval kot fiduciar in kot tak pridobival delnice za drugega in ne zase; nobene realne bojazni ni bilo, da tudi B. B. in C. C. ne bi mogla financirati izvršenih sklenjenih opcijskih pogodb,

4) očitek D. D., da je s sklenitvijo opcijskih pogodb pomagal A. A. pri zlorabi položaja, ker naj bi vedel oziroma moral vedeti, da jih A. A. ne bo predložil v poslovne evidence je neutemeljen, ker noben predpis ali običaj ne nalaga, da bi moral preveriti, kaj sopogodbenik s pogodbo počne; poleg tega predložitev pogodb računovodstvu ni bila potrebna, saj niso predstavljale podlage za knjiženje,

5) s samim podpisom pogodb A. A. ni zlorabil položaja, zato mu pri tem kaznivem dejanju D. D. ni mogel pomagati; nikoli se z A. A. ni sestajal ali dogovarjal, da bi bil M. uporabljen za ustvarjenje končnega finančnega učinka tega posla z delnicami,

kar vsebinsko pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP), čeprav vložniki zahteve navajajo, da v tem primeru sploh ne gre za kaznivo dejanje, ker naj bi šlo za kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

81V zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja po 252. členu KZ vložniki zahteve med drugim izpostavljajo, da ni niti enega dokaza, ki bi dokazoval naklep D. D.; denarni tok od priliva kupnine od družbe R. na M. za prodane delnice X in vse nadaljnje transakcije tega denarja so bile izvedene transparentno, preko TRR v Sloveniji, zato naj bi bila absurdna trditev, da je obsojeni D. D. skupaj s soobsojenim B. B. zasledoval cilj zakritja izvora tega denarja. Družba R. je kupnino za navedene delnice poplačala delno tudi na podlagi, za ta namen pridobljenega kredita od NLB d.d., ki je vedela za namen odobrenega kredita, v njem ni videla nič spornega, saj ga sicer ne bi na ta način pomagala financirati. NLB d.d. je v tem pogledu odigrala celo ključno vlogo, saj brez odobritve navedenega kredita družba R. sploh ne bi zmogla kupiti delnic X. Te navedbe zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko temeljijo na ugotovljenem objektivnem dejanskem stanju glede navedenih denarnih transakcij po R. nakupu delnic X, pri čemer pa obrazložitev izpodbijane sodbe glede subjektivnega zakonskega znaka – naklepnega ravnanja obsojenca, da bi prikril (ali poskusil prikriti) izvora tega denarja, nima nikakršnih razlogov. Obrazložitev izpodbijane sodbe se v tej zvezi (strani 153 do 156) opredeljuje le do obsojenčevega razmerja oziroma njegovega vedenja, da je denar pridobljen od R. za delnice X izviral iz predhodno izvršenega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ temelječega na negospodarnem in za P. škodljivem ravnanju A. A. in vednosti, da sta B. B. in C. C. brez „realne podlage“ udeležena v poslu preprodaje delnic. Obenem sodba sodišča prve stopnje navaja tudi zavest obsojenega D. D. o protipravnosti posla preprodaje delnic X z namenom, da B. B. pridobi premoženjsko korist. Obsojeni D. D. naj bi storil kaznivo dejanje pranja denarja že s sprejemom kupnine za prodani paket 378.327 delnic X, v višini ostanka od celotne kupnine, torej zneska 25.210.000,00 EUR nezakonito pridobljene premoženjske koristi namenjenega v pretežnem delu B. B., delno pa tudi C. C., in naj bi ta sprejem denarja že pomenil prikritje nezakonitega posla iz katerega izvira. Ob teh navedbah pa se sodišče z ničemer ni opredelilo do zavestne in voljne sestavine obsojenčevega ravnanja v razmerju do posledice njegovega dejanja, ki mora biti v primeru kaznivega dejanja pranja denarja v tem, da se s pranjem zakrije (ali poskusi zakriti) izvor tega denarja (kot obrazloženo že v točkah 53 in 64 zgoraj). Tega ni storilo niti glede nadaljnjega obsojenčevega razpolaganja, ko je odredil nakazila na račun B. B. in C. C. Zgolj objektivno dejstvo odrejenih in izvršenih nakazil ne more zadoščati za celovito obrazložitev navedenega zakonskega znaka oziroma storilčevega subjektivnega odnosa do te posledice kaznivega dejanja. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je bilo treba sodbo tudi v tem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi navedenih razlogov se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih razlogov, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem kaznivim dejanjem uveljavljajo vložniki zahteve.

F.

82Upoštevaje navedene razloge je bilo odločeno, da se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. zavrne kot neutemeljena; zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. in zagovornikov obsojenega C. C. se ugodi in se sodbi višjega sodišča ter sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje; zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. pa se delno ugodi in se v delu glede kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (točka IV/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 27. KZ (točka IV/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrne kot neutemeljena, v delu glede kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (točka IV/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa se sodba višjega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Glede na delno razveljavitev sodbe obsojenemu D. D., je Vrhovno sodišče odločilo, da se ob upoštevanju določenih mu kazni za kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (točka IV/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) v višini sedem mesecev zapora in pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka IV/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) v višini enega leta in šest mesecev zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen enega leta in deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je bilo odločeno, da se obsojenemu D. D. v tako izrečeno kazen zapora všteje čas že prestane kazni na podlagi izpodbijane sodbe.

83Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojeni A. A. dolžan plačati na 2.000,00 EUR odmerjeno sodno takso. Glede obsojenega D. D. je bilo odločeno, da se odločba o stroških v tem delu spremeni tako, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka v obsodilnem delu sodbe, o čemer bo v celoti odločeno po ponovljenem sojenju na prvi stopnji.

----

(1) Tako na primer Matjaž Ambrož v „Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu“, GV Založba, Ljubljana 2014, na str. 175, glede konkretizacije napeljevanja navaja: „Naklep napeljevalca mora zajeti tako napeljevanje samo kot tudi dejanje glavnega storilca (t. i. dvojni naklep napeljevalca). Napeljevalec mora torej vedeti, da storilca napeljuje, in to hoteti ali v to vsaj privoliti, prav tako pa sta potrebni vsaj eventualnemu naklepu ustrezajoči zavest in volja glede samega dejanja glavnega storilca.“, in na str. 175: „...pri naklepu napeljevalca, mogoče reči, da zanj ne zadoščata opredelitev vrste kaznivega dejanja in generična opredelitev objekta napada, temveč so potrebne še dodatne okoliščine, ki dejanje konkretizirajo.“

(2) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014 izrecno navaja, da je treba pri kaznivem dejanju pranja denarja „ugotavljati dodaten subjektivni element. Ta element je storilčev odnos do učinkov oziroma posledic njegovega ravnanja. Poleg tega, da se mora storilec zavedati, da premoženje izvira iz kriminalne dejavnosti, se mora hkrati zavedati, da bo s tem, kar bo naredil, prikril izvor oziroma otežil odkrivanje izvora takega premoženja, in na takšno posledico pristane.“

(3) Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik dr. Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 238, 239.