20. člen ZKP
Državni tožilec je dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kolikor zakon ne določa drugače.
- VSRS Sodba I Ips 20909/2015Vrhovno sodišče RS · 2020
Obsojenec je kaznivo dejanje storil z izrabljanjem in vodenjem ravnanj sodelavke, ki ni vedela, da so listine ponarejene.
- VSRS Sodba I Ips 15930/2017Vrhovno sodišče RS · 2018
Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum. Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hram
- VSRS Sodba I Ips 25224/2012-104Vrhovno sodišče RS · 2016
Do absolutno bistvene kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali predlog oškodovanca) v zvezi z oškodovancem lahko pride le, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 2. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Ips 20909/2015Vrhovno sodišče RS · 5. 2. 2020
Obsojenec je kaznivo dejanje storil z izrabljanjem in vodenjem ravnanj sodelavke, ki ni vedela, da so listine ponarejene.
- VSRS Sodba I Ips 15930/2017Vrhovno sodišče RS · 31. 5. 2018
Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum. Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hram
- VSRS Sodba I Ips 25224/2012-104Vrhovno sodišče RS · 12. 5. 2016
Do absolutno bistvene kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali predlog oškodovanca) v zvezi z oškodovancem lahko pride le, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona.
- VSRS Sodba in sklep I Ips 181/2002, I Ips 182/2002, I Ips 183/2002, I Ips 184/2002, I Ips 185/2002Vrhovno sodišče RS · 28. 6. 2002besedilo 1994–2011
Z navedbami, da so dokazi, na katere se opira obtožba, le izpovedbi T.K. in K.K., ki pa sta jih tekom obravnav spremenili, skuša zahteva za varstvo zakonitosti izpodbiti ugotovitve sodišča o utemeljenosti suma, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zoper sklepe, s katerimi se zavrne predlog za odpravo pripora, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.