49. člen KZ

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Očitek obtoženčevega delovanja v sostorilstvu je zadostno konkretiziran, ravno tako njegova sostorilska vloga in vloga neidentificiranih sostorilcev, med katerimi je tudi oseba z imenom FA. Kot je razvidno iz opisa očitanega kaznivega dejanja in razlogov izpodbijane sodbe, je bil cilj vseh sostorilcev, vključno z obtožencem, pripeljati 18 državljanov P, od katerih nihče ni imel dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nezakonito in proti plačilu v Republiko Italijo, pri čemer je bilo potrebno organizirati pot iz Bosne in Hercegovine preko Hrvaške in Slovenije. V obravnavanem primeru je pomembno, da je šlo za organizacijo in spravilo 18 državljanov P čez državno mejo Republike Slovenije in prevoz po njenem ozemlju. Okoliščina, da obtoženec tujce še ni sprejel v vozilo, ker so se pred tem razbežali, ne pomeni, da očitanega kaznivega dejanja ni storil ali pa, da bi kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Očitano kaznivo dejanje je bilo dokončano, saj bi obtoženec, v kolikor bi uspel prevzeti skupino tujcev in jih odpeljati po ozemlju Republike Slovenije v Republiko Italijo, zgolj nadaljeval predhodno dogovorjeno dejavnost v okviru sostorilske udeležbe, po tem, ko so tujci s pomočjo s

Obtoženčev zagovornik meni še, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki kot tak ne predstavlja le komunikacijsko sredstvo, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij, kot na primer spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno. Vendar se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj obtoženec svojega mobilnega telefona ni uporabljal zgolj za komunikacijo, temveč tudi kot pripomoček za izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz njegovega zagovora.

Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke (nevrologa in toksikologa). Zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da se amnezija, na katero se pritožnik sklicuje, nanaša na izgubo spomina (nekdo, ki izgubi spomin ne more izpovedovati o tem, kaj se je pripetilo), obdolženka pa je natančno naznanila domnevno kaznivo dejanje, to je ponovila tudi v svojem zagovoru, se izkaže, da je dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj amnezije obdolženke po tem dogodku, materialnopravno nerelevanten (ni potreben).

Postopek predaje obsojenca Republiki Madžarski s strani pravosodnih organov Republike Poljske zaradi kaznivih dejanj, za katere je bil obsojenec kasneje obsojen na Madžarskem, ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ je storjeno tedaj, ko storilec brez pooblastila, izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, material ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil. Razen določenega izvršitvenega ravnanja mora biti storilcu tega dejanja posebej dokazana njegova protipravnost in zavest o proizvodnji mamil, ki so ji oprema, material ali predhodne sestavine namenjene. V procesno pravnem smislu to pomeni, da morajo biti v opisu dejanja zajete okoliščine, s katerimi je posamezno izvršitveno dejanje konkretizirano, potem pravne podlage, ki utemeljujejo obstoj pooblastila in končno še okoliščine, ki omogočajo ugotovitev, da je storilec vedel za zgornje namene.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni nač

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženemu, ob glavni izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države, v času ko je ta podal prošnjo za azil ni prekoračilo nobenega zakonskega pooblastila (5. točka 372. člena ZKP).

Za opredelitev tuje hiše po 226. členu KZ ni odločilno, ali je že dokončana, ampak je odločilen namen njene uporabe, ki je vsekakor vezan z bivanjem (hiša je stavba za bivanje). Čeprav KZ namen bivanja zahteva v zvezi z "drugo stavbo" in ne za hišo.

Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da se je obsojenec s sostorilcem, ki je organiziral ilegalni prehod tujcev iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo vnaprej dogovoril, da bo poskrbel za njihov prevzem, kar je tudi storil s tem, da se je za nadaljnjo pot in ilegalni prehod v Italijo dogovoril z drugim sostorilcem, je določno opredeljena obsojenčeva udeležba kot člana hudodelske združbe pri izvršitvi enega od več kaznivih dejanj po 311. členu KZ, storjenega v okviru združbe, in podrobnejše opredeljevanje organizacijske strukture hudodelske združbe ni potrebno. Obsojenčev prispevek je bil odločilen pri uresničevanju načrta spravljanja tujcev čez mejo in torej ni šlo zgolj za pomoč, ne glede na to, ali je pri tem neposredno sodeloval in ali je s tujci prišel v stik.

Kazen (globa) za prekršek se všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje: 1. če imajo znaki kaznivega dejanja tudi znake prekrška in 2. če je storilec pred obsodbo za kaznivo dejanje globo za prekršek plačal. Kazenski postopek in postopek o prekršku ne smeta teči hkrati in bi postopek o prekršku moral biti prekinjen do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku; take kršitve zakona o prekrških pa v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče obravnavati.

Le če bi obsojenec za prekršek, za katerega naj bi bil domnevno obravnavan, kazen (globo) tudi plačal, bi šlo za kršitev tretjega odstavka 49. člena KZ o vštevanju prejšnje kazni.

Čas hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice neposredno po dejanju pa do odreditve pripora mora sodišče všteti v izrečeno kazen.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

Za branje zapisnika o prisluhih telefonskih pogovorov na glavni obravnavi ni potrebno soglasje strank.