1. člen KZ

Glede na zgodovinsko in namensko razlago določbe 243. člena KZ ter naravo kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije je zloraba notranje informacije podana takrat, ko je storilcu mogoče očitati, da je notranjo informacijo naklepno uporabil tako, da je sebi ali tretji osebi zagotovil privilegiran položaj nasproti drugim vlagateljem na trgu, z namenom, da bi sebi ali tretji osebi zagotovil korist. Če bi imel obdolženec namen vzpostaviti svoj privilegiran položaj na trgu nasproti drugim udeležencem, da bi si zagotovil korist, bi informacije o odličnem poslovanju zadržal zase, dokler ne bi sam kupil delnic, oziroma bi delnice kupil takoj ali čim prej po izjavi za medije, saj bi tako pridobil korist v kar se da najvišji vrednosti.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila. Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačil

Določbe o zastaranju kazenskega pregona so materialnopravne narave, zato zanje velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, v katerem so bili ti roki podaljšani, je za storilca milejši.

Tudi če bi sodišče ugotovilo (pa ni), da so tajni policijski delavci izzvali obsojenca v kaznivo dejanje, uporaba dokazov, ki so jih ti pridobili, ne bi bila kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi bil v takem primeru izključen kazenski pregon obsojenca. Abstraktni opis kaznivega dejanja ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku odločbe. Zakonski znak ˝druge osebe˝, s katerimi je obsojenec sodeloval pri prostituciji, je v sodbah zadostno opredeljen s tem, da je v izreku opredeljeno njihovo državljanstvo, v obrazložitvi pa tudi imena nekaterih od teh oseb.

V zakonskem obsegu lahko stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika v skladu z namenom in potrebami stečajnega postopka (oziroma pod posebnimi pogoji, ki jih določa ZPPSL) opravlja gospodarsko dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ. Zato stališču zagovornika, da oddajanja poslovnih zmogljivosti stečajnega dolžnika v najem ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost, ker je do tega prišlo v okviru stečajnega postopka, katerega namen ni pridobivanje dobička, ni mogoče pritrditi.