VSRS Sklep II Ips 194/2006

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za vknjižbo, ki se nanaša na parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. ..., zavrne ter se hkrati odredi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi tega dela izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika.

Sodišče prve stopnje je na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 20. 4. 2004, opr. št. N 10/2001 (v nadaljevanju: sodna poravnava) opravilo različne zemljiškoknjižne vpise, med drugim: - odpis parc. št. 178/2, 177/3 in 177/2 od vl. št. ... k.o. ... ter pripis teh parcel k novi vl. št. ... iste k.o., kjer se (s prenosom dosedanjega lastninskega položaja za udeleženko J. M. ...) pri predlagateljevi solastninski polovici vknjiži lastninska pravica na ime udeleženke do celote; - odpis parc. št. 177/1 in 178/1 od vl. št. ... k.o. ... ter pripis teh parcel k novi vl. št. ... iste k.o., kjer se glede solastninskega deleža predlagatelja in udeleženke vknjiži lastninska pravica na ime udeleženca B. K., ..., do celote. Ugovor udeleženke, v katerem je navajala, da opravljeni zemljiškoknjižni vpisi niso v skladu s sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da takšna presoja ni stvar zemljiškoknjižnega sodišča. Vse ugovore, ki jih udeleženka uveljavlja v zemljiškoknjižnem postopku, bi morala uveljavljati že v postopku geodetske razmejitve.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo udeleženke in potrdilo prvostopenjski sklep; pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje.

Proti sklepoma sodišč prve in druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 1. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji, v nadaljevanju: ZZK-1) zaradi neuporabe 39. člena in drugega odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ), 43. in 45. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/2000 in naslednji, v nadaljevanju: ZENDMPE) ter zmotne uporabe 49. člena ZENDMPE. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da ugodi ugovoru udeleženke J. M. ter zavrne zemljiškoknjižni predlog glede parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. ...

V konkretnem primeru je bila podlaga za vknjižbo sodna poravnava, sklenjena v nepravdnem postopku zaradi delitve solastninskih nepremičnin v naravi. V skladu z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Odločba državnega organa je v obravnavani zadevi sodna poravnava, nikakor pa ne pravnomočna odločba Območne geodetske uprave Murska Sobota z dne 8. 11. 2004, št. 9 (v nadaljevanju: geodetska odločba); odločba geodetske uprave (49. člen ZENDMPE) ni podlaga za spremembo lastništva posamezne parcele. Materialnopravno zmotno je zato stališče, da je sodišče nanjo vezano v tem smislu, da ne sme presojati, ali je geodetska razmejitev narejena po sodni poravnavi. Kljub dejstvu, da sodna poravnava ne vsebuje skice, in zato ni možno preveriti, kje naj bi potekala razmejitev, je sodna poravnava dovolj jasna glede površine, ki jo v izključno last pridobi udeleženka J. M. Ob primerjavi sodne poravnave in geodetske odločbe se pokaže, da novonastala parcela, ki jo po sodni poravnavi pridobi udeleženka iz parc. št. 177/2, dela parc. št 177/1 in polovice parc. št. 178, meri 23,56 a, iz geodetske odločbe pa izhaja, da ta površina znaša le 14,03 a. Delitev parcel, ki je razvidna iz pravnomočne geodetske odločbe, torej ni v skladu s sodno poravnavo. Iz teh razlogov sodišče ni imelo podlage za vknjižbo omenjenih parcel v sodni poravnavi. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP), drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in naslednji, v nadaljevanju: ZNP) je bila zahteva vročena udeležencem; nanjo je odgovoril udeleženec B. K. in predlagal, naj ostane tako, kot je bilo odmerjeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zemljiškoknjižno sodišče v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZZK-1 dovoli predlagani vpis: 1. če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, 2. če listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, 3. če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, 4. če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis, in 5. če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. V 31. členu ZZK-1 so določeni pogoji glede vsebine, ki jih morajo izpolnjevati vse listine, ki so podlaga za glavni vpis; med drugim mora biti nepremičnina (ki je predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo) v tej listini označena (zgolj) z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek). Identifikacijski znak zemljiške parcele, ki jo ZZK-1 opredeljuje kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (1. točka prvega odstavka 3. člena), je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1)(1). Ni treba, da bi listina obsegala tudi druge podatke o nepremičnini (na primer katastrska raba in izmere po katastru v primeru zemljiške parcele), saj opisani identifikacijski znak v celoti zadošča za določno (enopomensko) opredelitev nepremičnine. Zemljiškoknjižno sodišče torej ne preverja površine zemljiške parcele(2), v zvezi s katero je predlagan vpis. Prav tako ne drži, da je do spremembe lastninske pravice v konkretnem primeru prišlo na podlagi geodetske odločbe; na njeni podlagi so bile zgolj poočitane spremembe podatkov o obravnavanih nepremičninah, to je delitve parcel in spremembe izmer (primerjaj 115. člen ZZK-1). Do vpisa spremembe lastninske pravice je prišlo na podlagi sodne poravnave, ki je ena izmed listin, ki so podlaga za vknjižbo (primerjaj 40. člen ZZK-1). P oudariti pa je treba, da se v zemljiško knjigo vpisujejo samo nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic (prvi odstavek 11. člena ZZK-1). Katere nepremičnine so lahko samostojen predmet stvarnih pravic določa SPZ. Nepremičnina je v skladu z 18. členom SPZ prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (glej tudi 8. in 16. člen SPZ)(3). Pojem nepremičnine je tako enak (že opisanemu) pojmu zemljiške parcele iz zemljiškoknjižnega prava. V skladu z načelom specialnosti (7. člen SPZ) je lahko predmet stvarnih pravic in s tem tudi stvarnopravnih razpolaganj samo individualno določena samostojna stvar (ne pa del stvari). Iz navedenih zakonskih določil jasno izhaja, da del zemljiške parcele oziroma več delov različnih parcel (kakršen je primer v konkretni zadevi), čeprav natančno opisno določen, brez ustreznega načrta parcelacije (primerjaj 44. člen ZENDMPE ter 21. in 26. člen Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru; Ur. l. RS, št. 1/2004 in naslednji) ne more biti predmet lastninske pravice ali njenega prenosa oziroma vknjižbe(4). Očitno je, da sporna zemljiška parcela, ki naj bi jo v izključno last pridobila udeleženka J. M., v sodni poravnavi, na podlagi katere so bili opravljeni izpodbijani vpisi, ni označena z ustreznim identifikacijskim znakom, kar pomeni, da ni zemljiškoknjižno izvedljiva, saj ne vsebuje podatkov, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis. Ta listina po vsebini in drugih lastnostih ne ustreza pogojem, ki jih določa zakon za listine, ki so podlaga za (zemljiškoknjižni) vpis (29. do 32. člen ZZK-1), posledično pa iz nje ne izhaja utemeljenost zahtevka za v konkretnem primeru predlagane (in izvedene) vpise. Kot pravilno opozarja državno tožilstvo, nižji sodišči v sodni poravnavi nista imeli podlage za izpodbijane vpise (torej vpise, ki se nanašajo na parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. ...), zaradi česar sta v tem delu zmotno uporabili materialno pravo; pri odločanju o obravnavanem predlogu za vknjižbo namreč nista upoštevali pogojev za dovolitev zemljiškoknjižnih vpisov (prvi odstavek 148. člena ZZK-1).

V skladu s 3. točko tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 v zvezi s petim odstavkom istega člena je bilo zato zahtevi treba ugoditi in sklepa sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeniti, in sicer tako, da se predlog za vknjižbo v tem delu zavrne ter hkrati dovoli izbris na tej podlagi opravljenih vpisov.

-----

Op. št. (1): Primerjaj 7. člen ZENDMPE, ki določa, da je osnovna enota zemljiškega katastra zemljiška parcela, katero definira kot strnjeno zemljišče, ki leži znotraj ene katastrske občine in je v zemljiškem katastru označena kot parcela s svojo parcelno številko.

Op. št. (2): Ta podatek se v zemljiško knjigo prevzame iz zemljiškega katastra; zanj tudi ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo (primerjaj prvi odstavek 8. člena ZZK-1).

Op. št. (3): Izenačeni z nepremičninami sta tudi etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ), ker sta podrejeni nepremičninskemu režimu - primerjaj 2. točko drugega odstavka 11. člena ZZK-1.

Op. št. (4): Primerjaj tudi prvi odstavek 8. člena sedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006 in naslednji - ZEN), ki izrecno določa, da mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke.