256. člen SPZ

Iz same definicije stavbne pravice, opredeljene v prvem odstavku 256. člena SPZ, ni moč izpeljati ugotovitve, da bi se stavbna pravica, ki pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali tujo nepremičnino (pojem zgradbe lahko med drugim predstavljajo tudi parkirna mesta) raztezala tudi na drugo zgradbo, ki že stoji na isti nepremičnini.

Domneve glede skupnih delov stavbe ZVEtL-1 predpisuje v 23. členu. Namen teh domnev je, da se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine čim manj ukvarja s spori o tem, kateri deli so skupni deli ter kakšne vrste skupnih delov so, to ugotovi le toliko, kolikor je nujno potrebno za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, in s stopnjo verjetnosti. Stavbna pravica upravičencu omogoča, da ima na površini zemljišča ali pod njo v svoji lasti stavbo ali drugo zgradbo, trajno spojeno z zemljiščem, ter to zemljišče uporablja za te namene, lastnika zemljišča pa zavezuje, da mora to trpeti. Dejanski stanovi, v katerih lahko pride do ugotovitve stavbne pravice, so primeri, ko lastnik stavbe na presečni dan uveljavitve SPZ ni imel lastninske pravice na nepremičnini, na kateri oziroma nad (sem spadajo tudi nadzemno izbočeni deli stavb) ali pod katero se stavba nahaja, ker ni šlo za njeno pripadajoče zemljišče. Ključno je torej stanje na dan 1. 1. 2003.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica. Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.

Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki

Vpis stavbne pravice kot nepremičnine sam zase ne predstavlja vpisa (realne) nepremičnine z vidika stvarnega prava. Gre za vpis tehnične narave, na podlagi posebnega pravila prvega odstavka 20.a člena ZZK-1 o vpisovanju stavbne pravice v zemljiško knjigo. Namenjen je preglednejšemu prikazu stvarnopravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi s stavbno pravico. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno pojasnila, da je treba izbrisati tudi vpis stavbne pravice kot nepremičnine, ki v postopku Dn 127320/2017 ni bila izbrisana (bi pa morala biti).

Pravdni stranki sta se dogovorili v pogodbi, kako bo tožena stranka uporabljala stavbno pravico na parceli last tožeče stranke. To ne pomeni, da ima tožena stranka pravico izbire uporabe, s tem da je po njenih trditvah zgradila nekaj temeljev za bodoči lesno predelovalni center. Kakšen naj bo lesno predelovalni center je vpisano v zemljiško knjigo oziroma določena je stavbna pravica po gradbeni dokumentaciji, ki je bila sestavni del te pogodbe. To pomeni, da lahko tožena stranka res odlaša z izgradnjo lesno predelovalnega centra, vendar ne more uporabljati sporne parcele v druge namene.

Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču. Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu. Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi. Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.

Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Pri presoji pogojev dovoljenosti prodaje mora zato sodišče upoštevati tudi posebna pravila stvarnega prava nepremičnin, ki jih ureja ZZK-1. To pomeni, da je prodaja v stečajnem postopku dovoljena, če je stečajni dolžnik vknjiženi in resnični imetnik stavbne pravice in so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da kupec pridobi stavbno pravico brez pravnih napak.

Stavbna pravica je imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Obvezna sestavina stavbne pravice je zgradba, ki je v času obstoja stavbne pravice v lasti imetnika stavbne pravice in ne v lasti lastnika zemljišča, na katerem stoji zgradba. Sestavina stavbne pravice je zgradba in ne zemljišče.

V položaju prezadolženosti bi ravnanje dolžnika, ki bi razpolagal s stavbno pravico oziroma bi jo obremenil, predstavljalo kršitev 34. člena ZFPPIPP. Dolžniku se zato z začasno odredbo prepoveduje ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, torej protipravno. V takem primeru omejitev razpolagalnega upravičenja imetniku upravičenja ne more povzročati (pravno priznane) škode.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Predčasno prenehanje stavbne pravice zaradi kršitve imetnika stavbne pravice na podlagi 262. člena SPZ lastnik zemljišča lahko zahteva ne glede na obstoj izvedenih pravic pri stavbni pravici in v takem primeru stavbna pravica na podlagi sodbe sodišča preneha ne glede na soglasje zastavnega upnika.

Sodba o prenehanju stavbne pravice je oblikovalna, učinkuje s pravnomočnostjo in nujno vpliva tudi na obstoj izvedenih pravic pri stavbni pravici, saj te brez stavbne pravice, ki jo obremenjujejo, ne morejo obstajati. To torej velja tudi za zemljiški dolg, ki je bil ustanovljen pri stavbni pravici.

Dejstvo, da v postopku, v katerem je bila zamudna sodba izdana, ni sodelovala oziroma o njem ni bila obveščena pritožnica, ki ima na stavbni pravici zastavno pravico, ne vpliva na dovoljenost predlaganega vpisa. Gre za predčasno prenehanje stavbne pravice zaradi kršitve imetnika stavbne pravice na podlagi 262. člena SPZ, ki ga lastnik zemljišča lahko zahteva ne glede na obstoj izvedenih pravic pri stavbni pravici in v takem primeru stavbna pravica na podlagi sodbe sodišča preneha ne glede na soglasje zastavnega upnika. Prav tako na dovoljenost vpisa ne vpliva okoliščina, da v sodbi ni določeno nadomestilo, ki ga je lastnica nepremičnine dolžna plačati imetniku stavbne pravice.

Čas trajanja stavbne pravice je ena od obveznih sestavin pogodbe o ustanovitvi te pravice. Stranki se sicer v času trajanja pravice lahko dogovorita za drugačno vsebino pravice, vendar morata skleniti novo pogodbo. Za sklenitev nove pogodbe veljajo enaka pravila kot za prvo pogodbo. To velja za vse spremembe, tudi če se dogovorita o daljšem trajanju stavbne pravice. Spremembo v zemljiški knjigi lahko dosežeta na tak način, kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče (z izbrisom obstoječe pravice in vpisom nove).

Postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik stavbe, torej dokazovanju dejstev in razreševanju sporov. Spori se rešujejo sporazumno ali v postopku pred rednimi sodišči. V geodetskem postopku pa geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi, površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih. Geodet v tem postopku ne ugotavlja in tudi ne sme ugotavljati, ali stanje v zemljiški knjigi ustreza dejanskemu in kdo naj bi bil dejanski lastnik (poleg zemljiškoknjižnega), ampak lahko izhaja le iz stanja iz zemljiške knjige. Kajti zakon določa, da se domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Glede na uveljavljani tožbeni zahtevek in glede na dejstvo, da ga tožeča stranka utemeljuje s stavbno pravico, je za presojo pravilnosti sprejete odločitve potrebno odgovoriti na vprašanje, ali stavbna pravica imetniku le-te daje upravičenje uveljavljati izločitveno pravico, ki je v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pridržana le lastniku premičnine oziroma osebi, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Po stališču sodišča druge stopnje je odgovor na navedeno vprašanje nikalen.

Zavezanec za plačilo davka na premoženje po 15. členu ZDO je v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.

Sklad kmetijskih zemljišč je na podlagi 3. člena ZSKZ samostojna pravna oseba, na katero je RS prenesla vsa pooblastila v zvezi z gospodarjenjem in upravljanjem s premoženjem, kakor tudi sredstva, ki jih s tem pridobi. Upravljanje z zemljišči po tretjem odstavku 2. člena ZSKZ zajema tudi obremenjevanje s stavbnimi pravicami. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na pravno usodo pogodbe, ki jo je Sklad sklenil v okviru upravljanja s premoženjem, le-ta kot samostojna pravna oseba v postopku nastopa povsem samostojno.