161. člen ZZK-1

Ne SPZ in tudi ne ZZK-1 ne nalagata zemljiškoknjižnemu sodišču, da po uradni dolžnosti, v primeru, ko skupni del stavb pridobi z vpisom – vpis novih osnovnih pravnih položajev, drug status, prenese izvedeno pravico, hipoteko, ki je bila vpisana kot omejitev le pri posameznih delih stavb.

Ker so bili predlagatelji šele z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjeni z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil niso mogli predložiti v ugovornem postopku, kot jim to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Zato so pritožbi priložene listine pravočasno predložene.

Sklicevanje sodišča na načelo dispozitivnosti je v predmetni zadevi napačno, saj gre za vpis po uradni dolžnosti na podlagi listine iz tretje alineje 8. točke 40.člena ZZK-1 v zvezi z določbo 117. a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2. FURS torej ni predlagatelj tega postopka, ampak je organ, ki je zemljiškoknjižnemu sodišču poslal listino, na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče odloča po uradni dolžnosti (prvi odstavek 133. člena ZZK-1).

Predlagateljica je bila šele z izpodbijanim sklepom seznanjena, katere listine bi morala priložiti sovjemu predlogu. Te listine je priložila pritožbi, torej pravočasno.

Vloge v zemljiškoknjižnem postopku so lahko pisne (ob pogojih iz 125.c člena ZZK-1, nakar jih glede na četrti odstavek 125.d člena v elektronsko obliko pretvori centralno vložišče), sicer pa elektronske (glej 3.a in 125.a člen ZZK-1). Vloge v elektronski obliki morajo biti poslane preko ustreznega informacijskega sistema sodišča in podpisane z varnim elektronskim podpisom. Konkretna po elektronski pošti poslana vloga stečajnega upravitelja ni v nobeni od navedenih oblik, posledično pa tudi ne vsebuje ustreznega podpisa. Odločitev o dovolitvi izbrisa stavbne pravice je pravilna. Stavbna pravica je bila pridobljena po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni sodnik je zato pri odločanju o vpisu na podlagi sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnin kupcu pravilno uporabil določbo prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Določba prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP ne daje podlage za izbris stvarnih služnosti, pač pa le osebnih služnosti, stvarnih bremen ali stavbne pravice.

Sodišče je predlog pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil omenjeni spor pri v predlogu navedenih parcelah že zaznamovan, in sicer že ob vložitvi prvotne tožbe in je odločitev o zaznambi spora postala pravnomočna. Ker dvakratna zaznamba spora v isti zadevi ni dopustna, predlog predlagateljice ni utemeljen.

Ker udeleženec, ki ni vložil ugovora, s pritožbo ne more izpodbijati sklepa v tistem delu, ki ni bil bil izpodbijan z ugovorom, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrglo.

Ker je bil predlagatelj šele z zadnjim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjen z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil ni mogel predložiti v ugovornem postopku, kot mu to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Le-te je zato predložil šele v pritožbenem postopku in ker je bila pritožba vročena tudi nasprotni stranki, ki je tako pridobila možnost vplivati na presojo pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.

S pritožbeno trditvijo, da predlagatelj ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč ni sprejel, pritožnik ne more uspeti. To vprašanje, ki ga je nasprotni udeleženec izpostavil šele v pritožbenem postopku, ne spada v pristojnost zemljiškoknjižnega sodišča, sicer pa je nanj že odgovoril upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe, ki je v tem primeru podlaga za predlagani vpis.

Po določbi 245. člena ZZK-1 se za zaznambo izbrisne tožbe smiselno uporabljajo določbe zakona o zaznambi spora, kar pomeni, da se v zemljiški knjigi izvede zaznamba na enak način in da so pravni učinki zaznambe izbrisne tožbe enaki kot pravni učinki zaznambe spora. Ne pomeni pa ta določba, da je zaznamba izbrisne tožbe dopustna samo takrat, kadar se tožnik v tožbi sklicuje na originarno pridobitev lastninske pravice. Izbrisna tožba je namreč širša, saj so zanjo aktivno legitimirane osebe, katerih stvarne ali obligacijske pravice so bile kršene (in torej ni omejena na originarno pridobitev lastninske pravice).

Nepremičnina mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Istovetnost nepremičnine ni podana, kadar se zemljiškoknjižno dovolilo nanaša na zemljiške parcele, zemljiškoknjižni predlog pa na posamezne dele stavbe. Preizkus, ki ga zemljiškoknjižno sodišče opravi v formaliziranem postopku odločanja o dovoljenosti vpisa v zemljiško knjigo, namreč ne more iti tako daleč, da bi sodišče preizkušalo, ali je na posameznem delu stavbe upravičen vpis hipoteke, ki je bila z zemljiškoknjižnim dovolilom dana za vpis na zemljiško parcelo.

Ob ugotovitvi, da je nasprotni udeleženec zaradi pomote sodišča dvakrat plačal sodno takso po istem plačilnem nalogu, zato je napačna ugotovitev, da sodne takse za pritožbo ni plačal in se tudi odločitev, da se posledično pritožba šteje za umaknjeno.

Zemljiškoknjižni postopek je bil začet 23.11.2011. Drži tudi, da je bil začet pred postopkom insolventnosti nad nasprotno udeleženko - dolžnico v postopku zavarovanja, saj je glede na vsebino sklepa o prekinitvi postopka o zavarovanju z dne 28.11.2011, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, postopek prisilne poravnave začet dne 25.11.2011. Sodišče prve stopnje je menilo, da glede na omenjeni sklep, ki je bil izdan zaradi začetka prisilne poravnave nad dolžnico še pred izdajo sklepa o vpisu v tej zadevi, vpis predznambe hipoteke s sklepom z dne 3.1.2011 ne bi smel biti dovoljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je odločitev napačna.

Iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da je bil v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga lastnik nepremičnin, glede katerih teče ta postopek, nasprotni udeleženec. Morebitne kasnejše spremembe lastništva (ki jih pritožnik niti ni izkazal) na zaključek o pravilnosti izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

Zemljiškoknjižno sodišče je pri vpisu po 86. in 88. členu ZZK-1 (pomotoma) navedlo nižji znesek zavarovane terjatve, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pomanjkljivost samo odpravilo.

Glede na naravo zemljiškoknjižnega postopka pomotnega vpisa ni mogoče odpraviti drugače, kot le s soglasjem vseh prizadetih oseb. V primeru nesoglasja je glede odprave pomote le-to mogoče odpraviti le na podlagi pravnomočne sodbe, ki bo predstavljala ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoče opraviti ustrezen zemljiškoknjižni vpis.

Ker je bil zadnji dan petnajstdnevnega roka za dvig sklepa zemljiškoknjižnega sodišča petek, dne 4.3.2011, in v tem času naslovnica ni dvignila sodne pošiljke, se z iztekom tega dneva vročitev šteje za opravljeno.

Določila 117 do 122. člena SZ v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš je novim lastnikom prej družbenih stanovanj določil obveznost sklenitve prodajne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, hkrati pa določil vsebino take prodajne pogodbe, med drugim s prepovedjo kupčeve možnost, da bi še pred končnim plačilom pogodbene cene stanovanja, le-to odtujil, kar se vknjiži v zemljiško knjigo (122. člen SZ). Nastanek te prepovedi se veže na sklenitev prodajne pogodbe. Tako je taka prepoved odtujitve in obremenitve obligacijska pravica, nastanek katere je pogojen s sklenitvijo prodajne pogodbe med pogodbenima strankama. Zato je vpis v zemljiško knjigo te prepovedi mogoč le v primeru, če je prepoved pogodbeno dogovorjena in vsebuje overjen podpis kupca na pogodbi (41. člena ZZK-1).

Določba prvega odstavka 98. člena ZZK-1, pa določa, da se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi začasne odredbe opravi proti zemljiškoknjižnemu lastniku. Ker zemljiškoknjižno sodišče odloča zgolj o formalnih in materialnih pogojih za vpis v zemljiško knjigo, kot je bilo že obrazloženo, zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve ne more vpisati, če se ta ne glasi v breme zemljiškoknjižnega lastnika. Sklicevanje pritožbe na določila ZIZ so zato neutemeljena, ker mora sodišče v zemljiškoknjižnem postopku odločati v postopku in po pravilih, ki veljajo za ta postopek, torej po določilih ZZK-1.

Iz zgoraj povzete vsebine sodne poravnave, ki jo predlagatelj navaja kot podlago za predlagano vknjižbo, izhaja, da ta v obravnavanem primeru ne predstavlja primerne podlage predlaganemu vpisu (ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 40. člena ZZK -1, da bi se štela za ustrezno pravnomočno sodbo). Po vsebini gre v enem delu za sporazumno dogovorjena dejstva in pravice, ki spadajo v vsebino sklepa o dedovanju .