VSM Sodba II Kp 53725/2012

I. Ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženih B.K. in B.K. ter po uradni dolžnosti za obdolženega B.K. se sodba sodišča prve stopnje spremeni v krivdi in odločbah o določenih posameznih kaznih obdolženima B.K. in B.K. za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika opisano v točki II. izreka napadene sodbe in odločbah o enotno izrečenih kaznih navedenima obdolženima tako, da se iz opisa kaznivega dejanja pod točko II. izreka napadene sodbe izpusti točka II/1 in točka II/2 razen očitek pod točko II/2 na škodo delavca D.B. tako, da izrek pravilno glasi:

Obdolžena B.K. in B.K.r v sostorilstvu, kot direktorja družbe D. d.o.o., S.G., zavestno nista ravnala po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov, s čimer sta delavcu D.B., ki je bil zaposlen v družbi D. d.o.o. v nasprotju z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z 126. in 134. členom ZDR, nista izplačala neto plač ter je imelo dejanje za delavca D.B. za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač in sicer celotne neto plače za mesec oktober 2011 v višini 923,87 EUR, dela neto plače za mesec november 2011 v višini 850,00 EUR (plačano le 27,84 EUR) in celotne neto plače za mesec december 2011 v višini 800,00 EUR. Kvalifikacija kaznivega dejanja po členu 196/II-I KZ-1 ostane nespremenjena;

iz opisa obdolženemu B.K. očitanega kaznivega dejanja pod točko IV/1 izreka napadene sodbe se iz opisa izpusti „prav tako pa družba D. d.o.o. v času od junija 2011 do marca 2012 za zaposlene delavce ni plačala z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost - prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti, iz njihovih bruto plač v skupni višini 183.913,44 EUR, pri čemer kvalifikacija kaznivega dejanja iz člena 227/II KZ-1 ostane nespremenjena;

ter se obdolženima B.K. in B.K. za kaznivo dejanje iz člena 196/II-I v zvezi s členom 20/II Kazenskega zakonika določita kazni vsakemu 1 mesec zapora, obdolženemu B.K. pa za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov iz člena 227/II KZ-1 določi kazen 6 mesecev zapora, nato pa se jima ob upoštevanju s prvostopno sodbo nespremenjenih določenih posameznih kazni, na novo izrečeta po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika enotni zaporni kazni in sicer obdolženemu B.K. 3 (tri) leta zapora in obdolženemu B.K. 3 (tri) leta zapora.

II. V ostalem se pritožbe zagovornice obdolženega B.K., zagovornika obdolženega B.K., obdolžene M.K. ter višje državne tožilke pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženo M.K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene B.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj in sicer pod točko II. izreka napadene sodbe kršitev temeljih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, pod točko III/1 poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto zapora, pod točko III/2 overitev lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, pod točko IV/1 oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto zapora in pod točko V goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 4 leta zapora; B.K. pod točko I/1 ponareditev ali uničenje poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 za katerega mu je določilo kazen 7 mesecev zapora, pod točko I/2 preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, pod točko II kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, pot točko III/1 poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto zapora, pod točko III/2 overitev lažne vsebine, po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 6 mesecev zapora in pod točko V goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 4 leta in 6 mesecev zapora in obdolženo M.K. pod točko IV/2 pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 za katero ji je po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen 7 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper tako sodbo so se pritožili:

- zagovornica obdolženega B.K. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožb oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obdolženca oprosti plačila vseh stroškov postopka;

- zagovornik obdolženega B.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti vseh obtožb oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter obdolženca oprosti plačila stroškov;

- obdolžena M.K. smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in jo oprosti obtožbe, ter jo oprosti vseh stroškov postopka;

- višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženima B.K. in B.K. ob izrečenih enotnih zapornih kaznih določi tudi stranske denarne kazni in sicer vsakemu v skupnem znesku 18.750,00 EUR, ki jo morata plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, oziroma jima določi nižje posamezne stranske denarne kazni od predlaganih;

- na pritožbo višje državne tožilke je podala odgovor zagovornica obdolženega B.K., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornica obdolženega B.K. glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz člena 196/II-I v zvezi s členom 20/II KZ-1 uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, ker obstajajo okoliščine, zaradi katerih je kazenski pregon zastaran, s čimer uveljavlja kršitve iz člena 372/3 ZKP.

5Uveljavljana kršitev kazenskega zakona je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana, saj ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja navedenega v točkah II/1 in II/2 izreka napadene sodbe navedena dejanja, ki ne dosegajo kvalificirane oblike navedenega kaznivega dejanja, ampak gre za dejanja, ki jih je potrebno pravno kvalificirati po členu 196/I KZ-1. Iz opisa navedenega kaznivega dejanja namreč izhaja, da delavcem niso bile izplačane plače, vendar ne tri zaporedne plače, kar je bilo samo v primeru delavca D.B., plačani pa jim tudi niso bili prispevki za pokojninsko, socialno in zdravstveno zavarovanje, kar pa obsega opis kaznivega dejanja iz člena 196/I KZ-1. Za navedeno kaznivo dejanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen do enega leta zapora, tako, da nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let od storitve kaznivega dejanja (člen 90/5 KZ-1). Ker iz izreka napadene sodbe izhaja, da navedeni prispevki niso bili plačani od meseca junija 2011 do meseca marca 2012, je tako nastopilo zaradi neplačila prispevkov v izreku napadene sodbe navedenim delavcem, zastaranje kazenskega pregona, ko je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, tako, da je večina zastarala že v letu 2017, oziroma marca 2018. Glede na navedeno in ker kazenski pregon zoper obdolženca po 3. točki 372. člena ZKP ni več dopusten, če je prišlo do zastaranja kazenskega pregona je pritožbeno sodišče iz opisa dejanja navedenega v točkah II/1 in II/2 izreka napadene sodbe izpustilo opis obtožbenega očitka, ki zadeva zastaranje kazenskega pregona tako, kot to izhaja iz točke I izreka te sodbe. Tako, da opis kaznivega dejanja obsega le neplačilo treh zaporednih plač delavcu D.B., kar predstavlja kaznivo dejanje po členu 196/II-I KZ-1 (tako sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II K 52349/2011 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 52349/2011 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 52349/2011). Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že tožilstvo imelo težave pri opisu navedenega kaznivega dejanja, ko je očitek, da delavcu D.B. niso bile izplačane tri zaporedne plače navedlo tako pod točko II/1, kot pod točko II/2 obtožbe, očitno zato, da bi dejanje lahko kvalificiralo po drugem odstavku 196. člena KZ-1, kar pa je nepravilno. Pritožbeno sodišče pa je glede na zgornjo odločitev iz opisa obdolženemu B.K. pri kaznivem dejanju opisanem pod točko IV/1 izreka napadene sodbe izpustilo očitek glede neplačevanja prispevkov delavcem in s tem njihovo oškodovanje v višini 183.913,44 EUR. Ker je prišlo do spremembe obtožbenega očitka je pritožbeno sodišče spremenilo določeni kazni za kaznivo dejanje iz člena 196/II-I KZ-1 in sicer je obdolžencema določilo vsakemu po en mesec zapora, obdolženemu B.K. pa znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje iz člena 227/II KZ-1 opisano v točki IV/1 izreka napadene sodbe na 6 mesecev zapora, nato pa obdolžencema skladno z določilom člena 53/II-3 KZ-1 izreklo enotne zaporne kazni in sicer vsakemu po 3 leta zapora, kar bo podrobneje obrazloženo pri odločbi o kazenski sankciji.

6Ker je kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP, ki ga utemeljeno uveljavlja zagovornica obdolženega B.K. tudi v korist obdolženemu B.K., katerega zagovornik se ni pritožil v tej smeri, je bilo potrebno ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil zagovornik tudi v tej smeri. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po načelu beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja, po katerem mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist drugega obdolženca). S tem se preprečuje, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobdolžencev, ko gre za soobdolžence, za katere je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.

7Zagovornica obdolženega B.K. v nadaljevanju pritožbe tudi meni, da neizplačilo treh zaporednih plač D.B., ne izpolnjuje kvalificirane oblike kaznivega dejanja iz člena 196/II-I KZ-1, zato, ker je navedenemu delavcu bila plača za mesec november delno izplačana, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima opis kaznivega dejanja na škodo D.B. vse zakonite znake iz člena 196/II-I KZ-1. Očitno pa je, da zagovornica s takšnimi pritožbenimi navedbami, graja dejansko stanje, ki ga je glede kaznivega dejanja na škodo D.B. ugotovilo sodišče prve stopnje, ko trdi, da obdolženemu ni dokazano naklepno ravnanje. Takšna kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Zato bo pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe zagovornice obdolženega B.K. v tej smeri odgovorilo pri obrazložitvi pritožbe zoper zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

8Zagovornica obdolženega B.K. z navedbo, da je v obtožbi nepravilno naveden čas storitve kaznivega dejanja iz člena 196/II-I KZ-1, ko se navaja obdobje od junija 2011 do marca 2012, čeprav iz nadaljevanja pot točkama I/1 in I/2 izhaja, da je bilo kaznivo dejanje zaključeno že decembra 2011, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, saj je iz takšnih pritožbenih navedb razbrati, da meni, da je izrek napadene sodbe glede navedenega kaznivega dejanja sam s seboj v nasprotju. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj pritožnica prezre, da se obdolžencu tako v točki II izreka očita, da je dejanje storil v času od junija 2011 do marca 2012, to isto pa izhaja tudi iz nadaljevanja izreka v točkah II/1 in II/2. Zato ne gre za nejasnost izreka in se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

9Uspešna tudi ne more biti zagovornica, ko navaja, da je opis kaznivega dejanja poslovne goljufije, iz člena 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 20/II KZ-1, ki je naveden v izreku III/1 napadene sodbe pomanjkljiv, ker so v opisu navedenega kaznivega dejanja premalo konkretizirane premičnine in se tako sploh ne ve za katere premičnine sploh gre, saj ni naveden proizvajalec in leto izdelave. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko III/1 jasen in vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Izrek pa je z navedbo, da je za zavarovanje kredita pri NLB družba D. d.o.o. zastavila premičnine - opremo, ki ni bila last družbe D. d.o.o. temveč last družbe E., ki jo je družba D. d.o.o. uporabljala na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, zadosti konkretiziran, z razlogi napadene sodbe v tej smeri pa navedeno kaznivo dejanje jasno obrazloženo, saj je potrebno izrek napadene sodbe in njeno obrazložitev gledati kot celoto. Sicer pa zagovornica v pritožbi navaja okoliščine, glede navedenega kaznivega dejanja, ki so predmet dejanske presoje, s čimer graja dejansko stanje, predvsem, ko navaja, da je družba D. d.o.o. bila lastnica zastavljene opreme in ji zato ni moč dokazati preslepitvenega namena in da bi morala banka preveriti lastništvo zastavljene opreme dano v zavarovanje.

10Uspešna tudi ne more biti zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo zakaj ni sledilo izpovedbi priče Č. in da nima razlogov o goljufivem namenu, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in sicer o izpovedbah tekom postopka zaslišanih prič, tudi o izpovedbi priče Č., je pa očitno, da se zagovornica z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej smeri ne strinja, s čimer graja dejansko stanje. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge o krivdi obdolženca glede dejanja na škodo NLB, kot to izhaja iz njene obrazložitve iz katere izhaja, da sta obdolžena očitano jima kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

11Prav tako ni pritrditi zagovornici obdolženega B.K., ko navaja, da opis dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko IV/1 ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, torej meni, da dejanje, ki se obdolžencu očita ni kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Navedeno kršitev zagovornica vidi v tem, ker v izreku ni konkretizirana posledica kaznivega dejanja, to je samo dejansko oškodovanje upnikov in njihova višina oziroma višina oškodovanja posameznega upnika, o tem pa napadena sodba tudi nima ustreznih razlogov, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti dejansko oškodovanje posameznih upnikov in njihovo višino, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj tudi meni, da so razlogi napadene sodbe glede tega sami s seboj v nasprotju oziroma so nejasni, podano pa je tudi nasprotje med izrekom in razlogi, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je nakazila na račun M.K. izvrševal B.K. in ne B.K.

12Glede kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, je povedati, da ima kaznivo dejanje iz člena 227/II-I KZ-1, ki je opisano v točki IV/1 izreka napadene sodbe vse njegove zakonske znake iz katerih jasno izhaja na kak način je obdolženi izigral in oškodoval upnike, ko je kupce družbe D. d.o.o. preslepil tako, da so ti plačila namenjena navedeni družbi nakazovali družbi D. E., nato pa nakazal na svoj TRR in račun matere M.K., ki sta jih kasneje z M.K. dvignila ter kot gotovinske pologe položila v blagajno družbe D. d.o.o. Prav na podlagi tega pa je obdolženi nato prednostno poplačal posamezne upnike družbe D. d.o.o., čeprav ti do plačila niso bili upravičeni, ker je imela družba D. d.o.o. v kritičnem času blokirane vse TRR, takšna plačila preko blagajne pa so v nasprotju z zakonom. S tem pa je prišlo tudi do oškodovanja upnikov, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena. Ostale pritožbene navedbe na katere posebej opozarja zagovornica, pa ne zadevajo konkretizacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ampak gredo v smeri graje dejanskega stanja, ki ga je glede navedenega kaznivega dejanja ugotovilo sodišče prve stopnje.

13Sicer je res sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navedlo, da je razen obdolženega B.K. dejanje opisano pod točko IV/1 izreka napadene sodbe storil tudi obdolženi B.K., vendar gre po oceni pritožbenega sodišča zgolj za napačen zapis, ki razlogov napadene sodbe ne dela nejasnih, saj iz izreka napadene sodbe določno izhaja, da je za kaznivo dejanje opisano v točki IV/1 bil spoznan za krivega obdolženi B.K., kar jasno izhaja tudi iz razlogov napadene sodbe (tč. 231 in 232 napadene sodbe), zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/1-11 ZKP.

14Zagovornica obdolženega navaja, da tudi pri očitku kaznivega dejanja overitve lažne vsebine niso podani znaki tega kaznivega dejanja, vendar ne more biti uspešna. Kot izhaja iz izreka napadene sodbe ima opis dejanja iz točke III/2 vse zakonite znake kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Okoliščine na katere v pritožbi opozarja zagovornica, pa so predmet dejanske presoje in ocene izvedenih dokazov, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje, s katerimi pritožnica očitno ne soglaša, s čimer graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko se sklicuje na to, da ne gre za goljufivo ravnanje in da obdolžencu oškodovanje upnikov ni dokazano. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljena.

15Zagovornica nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP in iz člena 371/I-11 ZKP tudi glede kaznivega dejanja goljufije na škodo EU, ko sodišču prve stopnje očita, da je napadeno sodbo oprlo na listino, ki je v tujem jeziku, tega dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo in ga zato ne bi smelo upoštevati. Razen tega pa so razlogi napadene sodbe v nasprotju z izpovedbo priče B.V., sodišče pa tudi ni izvajalo nobenih dokazov v smeri katera dokumentacija je bila predložena S.P.S., ter tudi ni zaslišalo kontrolorjev tega sklada. Ni pritrditi zagovornici, ki sodišču prve stopnje očita, da je izpovedbo priče B.V. povzelo v nasprotju z njegovo izpovedbo, saj to ne izhaja iz razlogov napadene sodbe, zagovornica pa si očitno po svoje razlaga njegovo izpovedbo, s čimer graja dejansko stanje.

16Kar zadeva pritožbene navedbe, da napadena sodba temelji na listini, na kateri sodba ne bi smela temeljiti, pa je povedati, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 14. 4. 2017 pri izvajanju dokazov izvedlo dokaz z branjem elektronskega sporočila z dne 22. 4. 2010, ki je res v srbohrvaškem jeziku, vendar nobena od strank tekom izvajanja tega dokaza ni zahtevala prevoda, niti se ni sklicevala, da vsebine e-maila ne razume, kar ne trdi niti pritožnica. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v elektronsko sporočilo z dne 22. 4. 2010 ugotovilo, da ga je sestavil obdolženi B.K., zato ne more biti nobenega dvoma, da je vsebino le tega dobro razumel, zato ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, prav tako pa ne gre za listino, na kateri sodba ne bi smela temeljiti. Sicer pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo ne le na podlagi navedene listine, pač pa tudi na podlagi drugih dokazov, iz katerih je razvidno, da je obdolženi storil kaznivo dejanje goljufije na škodo EU. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni. Pri tem pritožbeno sodišče navaja, da mora pritožnik v primeru uveljavljanja kršitve pravice do obrambe le to konkretizirati in tudi obrazložiti kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, čemur pa pritožnica v pritožbi ni zadostila.

17Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ki uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka iz člena 371/1-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z ugotovitvami izvedenca P. glede finančnega leasinga. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o pogodbenem razmerju med družbo D. d.o.o. in E., kakor tudi o pogodbi in finančnem leasingu med navedenima družbama z dne 26. 2. 2010, s katerimi pa zagovornica ne soglaša, kot to izhaja iz vsebine njene pritožbe, ko skuša prepričati, da je šlo zgolj za pogodbo o prodaji na obroke in ne za finančni leasing, s čimer graja dejansko stanje.

18Pritožbeno sodišče ugotavlja glede na pritožbene navedbe obeh zagovornikov, da imajo kazniva dejanja kot so opisana in izhajajo iz izreka napadene sodbe, vse njihove zakonite znake, napadena sodba pa ima razloge glede očitanih kaznivih dejanj o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih dejstvih in okoliščinah, ki so znaki kaznivega dejanja, kakor tudi tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter se tako kršitev mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navedlo razloge za vsako posamezno točko sodbe (šesti odstavek 364. člena ZKP), določno in popolnoma navedlo dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP). V kazenskem postopku se ugotavljajo materialnopravna dejstva, to je tista, na katere materialno kazensko pravo veže določene pravne posledice. Za obstoj kaznivega dejanja in odgovornost storilca morajo biti ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje (člen 269 ZKP). Odločilna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Načelo proste presoje dokazov (člen 18 ZKP) sodišču dopušča, da šteje posamezno pravno relevantno dejstvo za dokazano, ne da bi ga pri ugotovitvi obstoja ali neobstoja takšnega dejstva vezala posebna formalna dokazna pravila. Zakon pa sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi tehtno presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne, temeljiti mora na kritični, logični in življenjski izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo, kot to izhaja iz tehtnih in prepričljivih razlogov napadene sodbe.

19Zagovornik obdolženega B.K. v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem določno navedel in konkretiziral katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. V nadaljevanju pritožbe pa trdi, da iz izpovedb prič M.Š., J.L. in A.L., kakor tudi iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi obdolženi storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede navedenega kaznivega dejanja ugotovilo sodišče prve stopnje, ko sodišču prve stopnje očita, da izpovedbe navedenih prič niso prepričljive in so neverodostojne ter so obdolžencu želele zgolj škodovati. Trdi tudi, da obdolženemu naklep ni dokazan in da je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v napadeni sodbi ni ocenilo, da je obdolženi takoj popravil oziroma odpravil ugotovljeno napako v bilanci stanja družbe D. d.o.o. in da se mu lahko očita le malomarnost. Tudi s temi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba glede navedenega kaznivega dejanja ustrezne in tehtne razloge tako glede njegovega objektivnega kot subjektivnega elementa, kar velja tudi za ostala obdolžencu očitana kazniva dejanja. Zagovornik namreč tudi v nadaljevanju pritožbe graja zgolj dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ko trdi, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in da obdolžencu naklepno ravnanje ni dokazano, prav tako pa mu ni dokazan preslepitveni namen.

20Prav ima sicer zagovornik, ko navaja, da je zgolj dejanje na škodo D.B., ko se obdolžencu očita, da ta ni dobil izplačanih treh zaporednih plač, kvalificirano kaznivo dejanje iz člena 196/II-I KZ-1, ker pa so navedenemu delavcu bile delno izplačane plače v očitanem časovnem obdobju je potrebno tudi dejanje na njegovo škodo okvalificirati po členu 196/I KZ-1. Vendar pritožba zagovornika v tem delu ne more biti uspešna, saj je pritožbeno sodišče že zgoraj ugotovilo, da je prav dejanje na škodo D.B., ko mu niso bile izplačane tri zaporedne plače in sicer za mesec oktober, november in december, v višini in delu, kot to izhaja iz izreka, potrebno okvalificirati po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Zato se pritožbene navedbe, da obdolžencu za navedeno kaznivo dejanje ni moč očitati ne objektivnih ne subjektivnih znakov kaznivega dejanja, pokažejo kot neuspešne. Dikcija kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 namreč izrecno navaja med drugim, da če ima dejanje iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, kar je primer v obravnavani zadevi, ni nobenega dvoma glede kvalifikacije po členu 196/II-I KZ-1 in so tako vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, tudi ko skuša prepričati, da iz izreka napadene sodbe ne izhaja obdobje od oktobra do decembra 2011, saj je to v nasprotju z izrekom glede dejanja na škodo D.B.

21V nasprotju s podatki kazenskega spisa so navedbe zagovornika, da elektronsko sporočilo B.K., ki se nahaja v tujem jeziku (srbohrvaškem), obdolženemu sploh ni znano in ga ne razume, niti mu tekom dokaznega postopka ni bilo predočeno. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da je dokaz z branjem elektronskega sporočila, katerega pritožnik niti ne konkretizira, očitno pa gre za sporočilo z dne 22. 4. 2010, sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka prebralo na glavni obravnavi dne 14. 4. 2017, pa nobena od strank ni zahtevala njegovega prevoda, niti ni trdila, da njegove vsebine ne razume. Sicer pritožbeno sodišče navaja, da ima obdolženec pravico spremljati potek postopka v slovenskem jeziku (8. člen ZKP), vendar pa dejstvo, da posamezna listina v spisu ni bila prevedena, ne pomeni kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini, ker pa obdolženi ob izvajanju navedenega dokaza z branjem elektronskega sporočila, ni navajal, da njegove vsebine ne razume, ne more biti govora niti o kršenju pravice do obrambe, saj tega ne trdi niti pritožnik, ko ne pove, kako naj bi nakazana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost napadene sodbe, zato pritožbe v tej smeri ni mogoče niti presoditi.

22Zagovornik v pritožbi navaja, da je izrek napadene sodbe v točki III/1 pomanjkljiv v delu konkretizacije očitka, komu naj bi obdolžena B.K. in B.K. zamolčala, dejstvo, da oprema ni zastavljena, ter da iz izreka napadene sodbe pod točko V sploh ni razvidno katere premičnine naj bi zastavljala obdolžena. Sicer zagovornik v pritožbi ne konkretizira katere kršitve z navedenim uveljavlja, očitno pa meri na kršitev iz člena 372/1 ZKP, saj meni, da je potrebno zaradi nekonkretiziranega izreka obtožbo v tem delu zoper obdolženca zavrniti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima opis kaznivega dejanja navedenega v točki III/1 izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj iz dopisa jasno izhaja, da sta obdolžena pri sklenitvi pogodbe preslepila odgovorni osebi družbe NLB, ko sta lažno zagotavljala, da bo družba D. d.o.o. prejeta kredita v dogovorjeni višini in roku vrnila, za zavarovanje terjatve pa je družba D. d.o.o. zastavila premičnine - opremo, pri čemer sta zamolčala, da zastavljena oprema ni last družbe D. d.o.o. zato zagovornik, ki prav navedeno v izreku napadene sodbe pogreša, ne more biti uspešen. Sicer pa je izrek napadene sodbe, ki je po oceni pritožbenega sodišča jasen in zadosti konkretiziran potrebno gledati skupaj z obrazložitvijo napadene sodbe. Prav tako ni pritrditi zagovorniku, ki pogreša v izreku napadene sodbe pod točko V, katere premičnine naj bi zastavljala obdolžena, saj so podatki o premičninah pomanjkljivi. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja pod točko V izreka napadene sodbe izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja goljufije iz člena 229/II-I v zvezi s členom 20/II KZ-1 na škodo EU, saj iz izreka jasno izhaja za katere predmete ob podaji zahtevka za sofinanciranje dne 21. 6. 2010 S.P.S. obdolžena, nista razkrila, da družba D. d.o.o. ni lastnica teh, temveč so predmeti last družbe E. Zato v pritožbi navedene pomanjkljivosti izreka napadene sodbe niso podane, je pa iz pritožbe razbrati, da zagovornik z navedbo, da obdolženi ni vedel, da družba D. d.o.o. ni lastnica premičnin, graja dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj.

23Tako zagovornika obdolženih, kot obdolžena M.K. v svojih pritožbah uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovore obdolženih in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolžence utemeljeno spoznalo za krive očitanih jim kaznivih dejanj, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe, ter le še glede pritožbenih navedb zagovornikov obdolženih in obdolžene M.K. dodaja:

24Bistvo pritožbe zagovornice obdolženega B.K. je v trditvi, da je obdolženi bil prepričan, da je dejanski lastnik strojev, saj je E.u bila plačana celotna kupnina, pri najemanju kredita pa bi morala banka preveriti lastništvo stvari, ki so bile dane v zavarovanje in resničnost podatkov, ki sta jih banki predložila obdolžena, zato je družba D. d.o.o. lahko sklenila zastavo pravico v korist banke in tako ni mogoče govoriti o preslepitvenem namenu obdolženega, pri tem se sklicuje na izpovedbo prič M.L. in J. Č. ter izvedenca P., ter da obdolženi ni z ničemer spravljal notarja v zmoto, saj je narok pred notarjem zgolj formalnega značaja. Sodišče tudi ni ugotavljalo kateri posamezni upniki so bili oškodovani, prav tako pa zmotno ugotovilo, da je bil obdolženi B.K. tisti, ki je nakazoval denar na svoj in račun M.K., saj je to izvrševal obdolženi B.K., pri čemer se sklicuje tudi na ugotovitve izvedenke O.K. in navaja, da so delavci s svojimi terjatvami bili poplačani v stečajnem postopku, ter ni nobenih dokazov, da bi družba D. d.o.o. v očitanem obdobju namensko odvajala denarna sredstva, saj je šlo le do obvoda finančnega toka in vrnitev sredstev nazaj na matično družbo, zato mu kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni dokazano, prav tako navaja, da S.P.S. ni bil oškodovan in tudi zoper družbo ni podal ovadbe, sodišče pa tudi ni ugotavljalo katera dokumentacija je bila predložena skladu, sodišče pa bi moralo pogodbo z E. obravnavati kot pogodbo o prodaji na obroke in ne pogodbo na leasing;

zagovornik obdolženega B.K. navaja, da pri sestavljanju bilance prišlo do pomote, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi priče M.Š., ter da za bilanco stanja, ki bi jo naj predložil v vlogah za podaljšanje kredita dne 18. 2. 2011 sploh še ni razpolagal, saj je priča J.L. neresnično navedel, da je obdolženi predložil poslovno dokumentacijo dne 18. 2. 2011, dne 30. 7. 2011 pa te dokumentacije sploh ni potreboval, trdi tudi, da je družba D. d.o.o. imela vse zastavljene predmete družbe E. v svoji lasti, saj je družba D. d.o.o. plačala celotno opremo, pri čemer se sklicuje na izpovedbo priče Č. in priče W., ki sta potrdila obdolženčev zagovor, zaradi tega tudi ni mogel obdolženi nikogar preslepiti, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo veljavne sodne prakse na področju leasing pogodbe in se neutemeljeno oprlo na sodbo v gospodarsko pravdni zadevi;

obdolžena M.K. v pritožbi navaja, da je s tem, ko je dala na razpolago svoj TRR obdolženemu B.K. želela le pomagati podjetju D. d.o.o., ki je družinsko podjetje in da ni res, da bi sama ta denarna sredstva nato položila v blagajno družbe D. d.o.o., v kateri aktivno ni sodelovala, po njenem mnenju ni prišlo do nobenega oškodovanja upnikov, zato so zaključki sodišča prve stopnje o njeni krivdi napačni.

25Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. členom v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, razloge napadene sodbe pravilno oprlo na izpovedbo priče M.Š., ki je bila v družbi D. d.o.o. zaposlena kot računovodkinja in je navedeno kaznivo dejanje priznala, v svoji izpovedbi, ko je bila zaslišana kot priča pa je obdolženega B.K. v celoti obremenila, ko je povedala, da prvotno narejene bilance niso bile primerne za predložitev bankam, saj so izkazovale za okoli 400.000,00 EUR izgube. Zato ji je obdolženi rekel, da naj popravijo zalogo, tako da bodo bilance pozitivne in da jih bodo lahko predložili banki za odobritev kredita, kar je tudi naredila ter določno povedala, da pri sestavi bilance ni prišlo do napake. S takšno izpovedbo pa je Š. ovrgla zagovor obdolženca, sodišče prve stopnje pa ni našlo nobenih utemeljenih razlogov, da njeni izpovedbi ne bi sledilo. Izpovedbo Š. je namreč potrdila tudi revizorka A.L., ki je v podjetju D. d.o.o. opravljala revizijo, pri kateri je ugotovila, da so bile zaloge previsoko ovrednotene, kratkoročne finančne obveznosti pa prenizko ovrednotene, v knjigah pa so bile hkrati izkazane tudi zaloge v previsoki vrednosti. Ugotovitve revizorke je ugotovila tudi v postopek pritegnjena izvedenka M.B., ki je za obdobje 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, v stolpcu za preteklo leto, to je leto 2010 ugotovila razliko v nabavni vrednosti prodanega blaga in materiala ter stroški porabljenega materiala. Izvedenka je tudi na podlagi pregleda listin ugotovila, da bilanca stanja in izkaz poslovnega izida družbe D. d.o.o. za poslovno leto 2010 ne izkazuje resničnega položaja družbe in njegovega poslovnega izida in da letno poročilo za družbo D. d.o.o. za leto 2010 ni bilo sestavljeno v skladu z Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) in Slovenskimi računovodskimi standardi. Vse to tudi sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadene sodbe in navedenim ugotovitvam sledi, saj ni nobenih razlogov, da bi v te ugotovitve podvomilo, z njimi pa je v celoti ovržen zagovor obdolženega, s katerim je kaznivo dejanje zanikal in navajal, da je pri sestavljanju bilance prišlo le do napake. Zato pritožba zagovornika, ki se na tak zagovor ponovno sklicuje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v preostalem v celoti sklicuje. Ker je obdolženi B.K. kot direktor družbe D. d.o.o. za to družbo pridobil posojilo, čeprav družba ni izpolnjevala zahtevanih kreditnih pogojev s tem, da je posojilodajalcu A.V. d.d. predložil neresnične podatke o bilancah in dobičku za družbo ob podaji vloge za podaljšanje kratkoročnega kredita v višini 200.000,00 EUR in ob podaji vloge za podaljšanje kratkoročnega kredita v višini 40.000,00 EUR, tako predložil lažen izkaz poslovnega izida družbe D. d.o.o. za leto 2010, na podlagi tega pa je banka odobrila navedena kredita. Nobenega dvoma ni namreč kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je obdolženi pri podaji vlog za podaljšanje kreditov dobro vedel, da sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida družbe D. d.o.o. za leto 2010 lažna, saj to potrjuje obdolžencu dokazano dejanje iz člena 235/II-I v zvezi s členom 20/II KZ-1, kot je to zgoraj že obrazloženo, saj v primeru, da A. obdolženi ne bi predložil lažne bilance in izkaza poslovnega izida, ta kreditov ne bi odobrila. Takšen zaključek sodišče prve stopnje opira tudi na izpovedbo priče J.L., ki je povedal, da so se za kazensko ovadbo zoper odgovorne odločili zaradi dejstva, ker so bili finančni izidi družbe močno prirejeni in bilance niso odražale dejanskega stanja, v katerem se je družba nahajala, saj če bi jim bilo dejansko stanje družbe znano, jim kredita ne bi odobrili oziroma podaljšali, kreditov pa niso dobili vrnjenih, saj je družba D. d.o.o. od leta 2012 v stečaju. Kaznivo dejanje pa je obdolženemu dokazano tudi na podlagi dveh kreditnih pogodb, ki jih je družba D. d.o.o. sklenila z A., pri katerih je obdolženi B.K. predložil banki neresnične podatke o finančnem stanju družbe D. d.o.o. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženega, češ da on ni predložil banki lažnih podatkov, saj izvedeni dokazni postopek pri dejanju, ki se obdolženemu B.K. očita, da ga je storil skupaj z M.Š., brez vsakega dvoma pokazal, da sta lažne podatke o finančnem stanju družbe ponaredila skupaj, obdolženi pa je te podatke uporabil kot prave pri poslovanju z A. in jih tudi predložil Ajpes-u, ki ga je nato javno objavil, prav na tej podlagi pa se je A. odločila za podaljšanje kreditnih pogodb v višini 200.000,00 EUR in 40.000,00 EUR. Prav na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, s tem, da je posojilodajalcu torej A., ki je pristojen za dodelitev ali odobritev ugodnosti, predložil neresnične podatke o premoženjskem stanju družbe D. d.o.o., ki so bili pomembni za odobritev posojila, pravilno pa je ugotovilo tudi kazensko odgovornost obdolženega in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, na te razloge pa se v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Vsebina pritožbe zagovornika obdolženega po prepričanju sodišča glede navedenega kaznivega dejanja, ne more biti uspešna, saj ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje tako o objektivnih kot subjektivnih znakih navedenega kaznivega dejanja. Zgolj sklicevanje na zagovor obdolženega, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastne dokazne ocene izvedenih dokazov, ne prepriča. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje v tistem delu, ko je obdolžena B. in B.K. spoznalo za kriva, ko v sostorilstvu kot direktorja družbe D. d.o.o., zavestno nista ravnala po predpisih o plači, s tem pa z neplačilom neto plače omejila pravico do plače po 42. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ko delavcu D.B. nista izplačala treh zaporednih plač in sicer za čas in v višini kot to izhaja iz izreka te sodbe pod točko I. Okoliščina na katero opozarjajo pritožbe in sicer, da za to, ker so B. bile plače delno plačane niso podani znaki kaznivega dejanja iz člena 196/II KZ-1, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolžencev za očitano kaznivo dejanje, saj ni nobenega dvoma, da delavcu D.B. obdolženca neupravičeno nista izplačala treh zaporednih plač in sicer celotne neto plače za mesec oktober 2011, dela neto plače za mesec november 2011 in celotne neto plače za december 2011. S takšnim ravnanjem pa sta obdolžena izpolnila vse zakonite znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ki je med drugim podano tudi zaradi tega, če delavcu neupravičeno niso izplačane tri zaporedne plače. Da navedenemu delavcu niso bile izplačane tri zaporedne plače je ugotovila tudi izvedenka mag. O.K., ki je te podatke pridobila iz računovodskih evidenc družbe D. d.o.o. in sicer na kontni kartici 282008-plača za mesec, razvidne obveznosti za neizplačane neto plače zaposlenih v družbi D. d.o.o., za posamezni mesec, pri čemer so obveznosti za D.B. izhajale tudi iz ročnega zapisa, ki ji ga je posredovala M.Š., takratna računovodkinja družbe D. d.o.o., saj se je ročni zapis za posamezni mesec v celoti ujemal z seštevkom obveznosti po zaposlenih v posameznem mesecu, torej tudi s podatki za delavca D.B., ki je neizplačane plače prijavil tudi v stečajno maso in sicer v znesku 2.573,78 EUR, kar mu je bilo v celoti priznano. Svoje ugotovitve je izvedenka prikazala tudi v svojem izvedenskem mnenju, na katere se tudi pravilno sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da obdolžena v nasprotju z členom 42 ZDR v zvezi s členim 126 in 134 ZDR nista izplačala neto plač, kar je imelo za posledico za delavcaD.B. neizplačilo treh zaporednih mesečnih plač in sicer v posameznih zneskih, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe in kar je ugotovila tudi izvedenka mag. O.K. Glede na spremembo opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja pod točko II/1 in II/2 izreka napadene sodbe, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo izpuščeni del očitka, glede dejanja na škodo D.B., pa razlogom napadene sodbe nima kaj dodati in v celoti z njimi soglaša. Na podlagi takih razlogov, pa pritožbi, ki menita, da obdolženca nista storila dejanja na škodo D.B., ker so mu plače bile delno izplačane, ne moreta biti uspešni, kot že navedeno, saj mu je bila kršena pravica do celotne plače po 42 členu ZDR, saj ima značaj plače celotna bruto plača, te pa v času kot se očita obdolžencema, delavcu D.B. niso bile izplačane, čeprav sta k izplačilu bila zavezana s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Izveden dokazni postopek je tudi potrdil, da je družba D. d.o.o. v obravnavanem obdobju poslovala ter je za opravljeno delo dobivala plačila, pri čemer ni spregledati, da sta poslovanje družbe D. d.o.o. preusmerila na povezano družbo D. E. d.o.o. V kritičnem obdobju pa je družba D. d.o.o. preko TRR družbe ter iz blagajne družbe tudi poravnavala obveznosti do posameznih dobaviteljev ter tudi vrnila posojilo obdolženemu B.K., torej sta obdolžena bila objektivno zmožna plačati delavcu D.B. celotne plače, pa tega nista storila, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato pritožbi, ki se sklicujeta na recesijo in upad prometa ter slabo finančno stanje družbe D. d.o.o., ne moreta omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da sta obdolžena s tem, ko delavcu D.B. nista izplačala treh zaporednih plač, kar izhaja tudi iz ugotovitev DURS in izvedenke, čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovorom obdolžencev, ko sta trdila, da ne drži, da delavcu D.B. nista izplačala treh zaporednih plač, saj je njun zagovor v tem delu ocenilo kot nesprejemljiv, saj sta v svojih zagovorih prihajala tudi v nasprotje glede navedb o višini neizplačanih plač B., tak zagovor pa je tudi z ugotovitvami izvedenke mag. O.K. in njenimi ugotovitvami v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, saj je ustrezno pojasnila vse svoje ugotovitve v zvezi z neizplačilom treh zaporednih plač D.B. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da sta za očitano kaznivo dejanje kriva oba obdolženca, ki sta ga storila s sostorilstvu z direktnim naklepom, saj sta bila v kritičnem času oba zakonita zastopnika družbe D.. d.o.o., to je oba direktorja, ki sta bila dolžna skrbeti za zakonito poslovanje in delovanje družbe in tudi oba sprejemala odločitve o neplačevanju obveznosti, kot to sicer izhaja tudi iz njunih zagovorov. Zato okoliščina kateri od obdolžencev je računovodkinji direktno dajal navodila o neizplačilu, ni odločilna in so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni. Glede na to, da je bil tudi obdolženi B.K. direktor družbe, ki bi navedeno odločitev drugega direktorja in sicer obdolženega B.K. lahko preprečil, ter odločil drugače, pa tega ni storil in je s takšnim svojim ravnanjem obdolženega B.K. pri njegovih odločitvah v celoti podpiral ter z njimi soglašal ter se z njimi strinjal. Zato ni nobenega dvoma, da je tudi obdolženi B.K. subjektivno odgovoren za storitev očitanega kaznivega dejanja, saj kot direktor sprejema odločitve in odgovarja za zakonitost poslovanja družbe. Prav tako je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki se očita obdolžencema B.K. in B.K., da sta ga storila v sostorilstvu in je podrobneje opisano v točki III/1 izreka napadene sodbe, obdolžencema v celoti dokazano, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič B.B., ki je povedal, da je zoper družbo D. d.o.o. bil junija 2012 uveden stečajni postopek, v katerega sta bili med drugim prijavljeni tudi terjatvi Nove Ljubljanske banke po sklenjenih pogodbah z dne 21. 4. 2011 v višini 55.000,00 EUR in z dne 20. 7. 2011 v višini 70.000,00 EUR. Navedena kredita sta bila namreč zavarovana, prvi z neposredno zastavno pravico na štirih premičninah - strojih, drugi pa z neposredno zastavno pravico na 11 premičninah, kar vse je bilo sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zato so ob prijavi terjatev, zahtevali tudi priznanje ločitvene pravice na premičninah, opisanih v notarskih zapisih. Izločitvena pravica jim ni bila priznana, saj je prišel na banko dopis družbe E. GmbH, v katerem so zatrjevali, da so premičnine njihova last in da obdolžena nista imela razpolagalne pravice, ko so sklepali notarski zapis. Družba E. je tudi dokazovala, da je lastni zastavljenih premičnin, kar je dokazovala s pogodbo o financiranju iz katere je izhajalo, da so bile premičnine dane družbi D. d.o.o. na leasing z obročnim plačevanjem, in da D. d.o.o. ni lastnica navedenih premičnin, saj bo to postala šele po tem, ko bo plačan zadnji obrok najema. Zato so družbi E. pripoznali njihovo pravico na navedenih premičninah, zaradi česar so bili oškodovani za okoli 130.000,00 EUR. Tudi priča J.V. je povedala, da je družba D. d.o.o. zastavila premičnine, za katere se je kasneje izvedelo, da ni njihova lastnica, čeprav je bil sklenjen notarski sporazum, pri katerem je zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. pred notarjem tudi podpisal, da je lastnik vseh nepremičnin. Notarka S.K., ki je notarske zapise sestavljala je povedala, da je pri podpisu notarskega zapisa glede dokazil, ki se k njemu predložijo dolžnost banke, da preveri katere premične stvari se zastavljajo, dolžnik pa mora v notarskem zapisu potrditi, da so njegova last. Tako je na rok pred notarjem v bistvu končna faza, kjer je med pogodbenikoma bolj ali manj vse znano, dolžnik pa je absolutno dolžan dati resnične podatke. Ker je izveden dokazni postopek pokazal, da podatki v notarskem zapisu niso bili resnični, sta tako obdolžena B.K. in B.K. ravnala v sostorilstvu, ko sta spravila notarko v zmoto in s tem dosegla, da je v ta v javni listini in sicer v notarskih zapisih z dne 21. 4. 2011 in 22. 7. 2011 potrdila, da so premične stvari last družbe D. d.o.o., katere direktorja sta v kritičnem času bila. Prav na podlagi navedenih notarskih zapisov pa je NLB družbi D. d.o.o. na podlagi navedenih kreditnih pogodb dala kredita v skupni višini 125.000,00 EUR, prejetih kreditov pa kljub zapadlosti v celoti nista povrnila. Banka in sicer NLB pa se tudi ni mogla poplačati na podlagi izvršbe s prodajo zastavljenih pravic, ker družba D. d.o.o. ni bila lastnica premičnin določno navedenih v izreku napadene sodbe pod točko III/1 in III/2, temveč so te premičnine bile last družbe E. GmbH, na podlagi pogodbe o financiranju z dne 26. 2. 2010. Premičnine je namreč po navedeni pogodbi imela družba D. d.o.o. le v finančnem najemu ter z njimi ni mogla prosto razpolagati, torej jih ni mogla zastavljati pri najemanju kreditov ali pri pridobivanju kakršnihkoli drugih sredstev in sicer tudi tistih, ki sta jih obdolžena B.K. in B.K., ko sta v sostorilstvu družbi D. d.o.o. neupravičeno pridobila sredstva iz proračunov, ki jih upravlja Evropska unija, s tem da nista razkrila podatkov, pa je bila z dejanjem pridobljena velika premoženjska korist. Ob podaji zahtevka za sofinanciranje S.P.S. nista razkrila, da družba D. d.o.o. ni lastnica predmeta pogodbe in sicer premičnin, kot sta to lažno zatrjevala, temveč so te last družbe E. GmbH. S tem pa nista razkrila podatkov, da družba D. d.o.o. ne izpolnjuje pogojev za izplačilo nepovratne subvencije in sicer je S.P.S. družbi D. d.o.o. 30. 7. 2010 nakazal nepovratne subvencije v višini 200.000,00 EUR, kljub temu, da družba D. d.o.o. ni izpolnjevala pogojev za njihovo pridobitev, kot to vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka v tej smeri, kar je očitno menil tudi zagovornik obdolženega, ki dopolnitve dokaznega postopka ni predlagal, ampak se za njegovo dopolnitev zavzema šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, kot že navedeno, da je dejansko stanje glede kaznivega dejanja v zvezi s S.P.S. ugotovljeno popolnoma in pravilno in ni nobene potrebe po izvedbi dodatnih dokazov, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba. Obdolžena sta tekom postopka zatrjevala, da je družba D. d.o.o. bila lastnica premičnin in da zato nista storila nobenega kaznivega dejanja. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da premičnine, ki jih je družba D. d.o.o. pridobila od E. GmbH na podlagi pogodbe o finančnem najemu dne 26. 2. 2010, družba D. d.o.o., E. GmbH ni v celoti plačala. Da je šlo za finančni najem je ugotovil tudi izvedenec Prelogar, katerega ugotovitve sodišče prve stopnje podrobno povzema v razlogih napadene sodbe in iz katerih ugotovitev izhaja, da se pogodba o finančnem najemu sklene med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri čemer leasingojemalec nosi vse rizike iz te pogodbe, ki se odplačuje na obroke. Njena glavna značilnost pa je, da leasingojemalec oziroma finančni najemnik na koncu obdobja v primeru, da plača vse obroke, postane tudi lastnik premičnin. Gre za neke vrste pridržek lastninske pravice, saj ima lastninsko pravico ves čas trajanja najema najemodajalec. Iz ugotovitev izvedenca tako izhaja, da bi prišlo do prenosa lastninske pravice iz družbe E. GmbH na družbo D. d.o.o. v primeru, če bi bil plačan celoten znesek po pogodbi, saj je bistveni element pogodbe celotno plačilo. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil končni dogovor med družbo D. d.o.o. in družbo E. GmbH, da jim od zneska, ki je bil že dogovorjen za plačilo strojev, vrnejo znesek cca 120.000,00 EUR s prošnjo, da bi družba D. d.o.o. preostanek družbi E. GmbH plačevala obročno in sicer vsak mesec okoli 5.000,00 EUR, kar je znašalo mesečno nadomestilo za uporabnino strojev in so stroji tako ostali v lasti E. GmbH. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je družba E. ostala lastnica spornih strojev, saj družba D. d.o.o. ni poravnala svojih pogodbenih obveznosti. Pritožbi zagovornikov, ki trdita, da ni šlo za leasing pogodbo ampak je bila lastnica strojev družba D. d.o.o., ne moreta omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da prav preostanek plačila 130.000,00 EUR predstavlja nadomestilo za uporabo, kar potrjuje, da je šlo za leasing pogodbo, kot je to jasno razvidno iz same pogodbe in ne za prodajno pogodbo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Da so ti zaključki sodišča prve stopnje pravilni pa potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Pg 24/2012 z dne 12. 3. 2014, ki je bila izdana v gospodarski zadevi tožeče stranke E. GmbH zoper toženo stranko D., d.o.o. zaradi izročitve strojev in s katero je sodišče tožbenemu zahtevku družbe E. GmbH ugodilo. Nenazadnje pa se je kot lastnik spornih strojev izkazala družba E., s katero je bila priznana izločitvena pravica v stečajnem postopku stečajnega dolžnika D. d.o.o., za ločitveno pravico, ki jo je na spornih strojih uveljavljala NLB, pa je bilo ugotovljeno, da ta ne obstaja. Sicer pa je priča N. W. povedal, da je imela družba D. d.o.o. dve možnosti plačila strojev in je najprej izbrala prvo možnost, nato pa se je odločila za preostanek zneska za dvoletni finančni najem in mesečno plačilo okoli 5.000,00 EUR, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca P. Zato sodišče prve stopnje kot že navedeno, ni sledilo zagovorom obdolžencev, da je bila družba D. d.o.o. lastnica spornih strojev, kar je sicer skušala potrditi priča J. Č., hkrati pa navajal, da družba D. d.o.o. ni v celoti plačala strojev in je ostala družbi E., zaradi likvidnostinih težav, dolžna še okoli 100.000,00 EUR, pri čemer ni spregledati, da je prav Č. zoper družbo D. d.o.o. vložil kazensko ovadbo zaradi poslovne goljufije, prav na podlagi pogodbe z dne 26. 2. 2010 iz katere nedvomno izhaja, kot že navedeno, da je šlo za finančni najem strojev. Okoliščina, da je družba D. d.o.o. prvotno preplačala družbi E. kupnino za sporne stroje, ob tem, pa dobila vrnjen znesek preplačila, hkrati pa tudi zaprosila za obročno plačevanje za preostali znesek okoli 120.000,00 EUR, ki ga je družba E. prav tako nakazala nazaj družbi D. d.o.o., predstavljal pa je neplačan znesek za sporne stroje, nikakor ne potrjuje celotnega plačila strojev, ampak navedeni znesek predstavlja znesek, za katerega sta družbi že dne 26. 2. 2010 sklenili leasing pogodbo na strojih, kot to vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Dejstvo, da družba D. d.o.o. ni bila lastnica spornih strojev, ampak jih je imela v finančnem leasingu, kar je bilo obdolžencema zelo dobro znano, pa sta kljub temu pri sklenitvi pogodbe z NLB, to okoliščino zamolčala, navedeno pa tudi zatrjevala ob sklenitvi notarskih zapisov in pri pridobitvi sredstev iz proračunov, ki jih upravlja Evropska unija, na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe in ki je obdolžencema dokazan tudi z drugimi dokazi, ki jih pravilno ocenjuje in navaja v razlogih napadene sodbe sodišče prve stopnje. Zato pritožbi, ki se s temi razlogi ne strinjata in ponavljata zagovor obdolženih, ne moreta biti uspešni, saj ju izveden dokazni postopek ni potrdil. Dokazni postopek pa je potrdil, da sta obdolžena B.K. in M.K. storila kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Navedeno dejanje je obdolžencema dokazano z izpovedbo V.L., ki je opravljala davčni inšpekcijski nadzor in ugotovila, da je družba D. E. d.o.o. poslovala s povezano družbo D. d.o.o., ki je bila v likvidnostnih težavah in je zato svoje poslovanje prenesla na družbo D. E. d.o.o., ki pred tem ni poslovala. V tem času je bil ugotovljen velik promet na TRR družbe D. E. d.o.o., ki je preusmerjala plačila, ki so se nanašala na družbo D. d.o.o., katera je družbi D. E. d.o.o. prodala osnovna sredstva, v najem dala poslovne prostore, delavce in ostalo, družba D. E. d.o.o. pa je bila solidarno odgovorna za plačilo obveznosti iz naslova DDV družbe D. d.o.o., za kar je bila izdana tudi ustrezna odločba. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da je družba D. E. d.o.o. nepravilno poslovala z denarnimi sredstvi, saj je izplačevala denarna sredstva v gotovini nad dovoljenim zneskom, zaradi česar je bila izdana prekrškovna odločba in družbi ter odgovornim osebam izrečena globa. Šlo je za nepravilne odvode sredstev, saj bi se denar moral iztekati na račun D. d.o.o., ta pa je bil blokiran, zato bi se denar moral stekati na davčno upravo za poravnavo obveznosti družbe. Ker pa je denar bil nakazan na družbo D. E. d.o.o. ni prišlo do poplačila. Inšpekcijski nadzor je tudi pokazal, da je bil denar iz računa družbe D. E. d.o.o. prenakazan na račune fizičnih oseb in sicer M.K. in B.K., ki sta denar iz računov dvignila in ga vrnila na blagajno družbe D. d.o.o. ter v gotovini poplačala nekatere upnike ali delavce. Do tega pa ne bi moglo priti, če ne bi prišlo do obvoda sredstev, tako da država ni mogla biti poplačana. Družba D. E. d.o.o. pa v letih 2010 in 2011 sploh ni opravljala gospodarske dejavnosti in je sredstva pridobivala na podlagi preusmerjanja plačila terjatev iz D. d.o.o. na njen račun. Sam postopek pa je potekal tako, da je družba D. d.o.o. vsem izdanim računom po 15. 9. 2011 priložila obvestilo, s katerimi je kupce obvestila, da naj kupnino nakažejo na nov bančni račun, to je račun D. E. d.o.o., kar potrjujejo tudi obvestila kupcem. Tako je bilo ugotovljeno, da listine na podlagi katerih so evidentirani poslovni dogodki družbe D. d.o.o., ki je imela blokiran račun in je bila v stečaju, ne izkazujejo dejanskega stanja in da so se sredstva, ki so bila nakazana na račun družbe D. E. d.o.o. prenakazana na račune obdolženih M. in B.K., nato pa dvignjena in dana v blagajno družbe D. d.o.o. Izpis prometa od 16. 9. 2010 do 29. 2. 2012 na računu družbe D. E. d.o.o. pri P. izhaja, da je bilo na naveden račun nakazanih skupaj 386.826,21 EUR. Na naveden način s preusmeritvijo plačil na družbo D. E. d.o.o. pa je obdolženi B.K. preslepil kupce družbe D. d.o.o. da so ti sredstva nakazali družbi D. E. d.o.o., s tem pa izigral in oškodoval upnike, saj je sredstva nakazana družbi D. E. d.o.o. nakazal na svoj in TRR račun matere M.K., nato pa ta denar z materjo dvigoval ter kot gotovinske pologe polagal v blagajno družbe D. d.o.o. nato pa poprednostno poplačal posamezne upnike družbe D. d.o.o. s čimer je upnikom povzročil veliko premoženjsko škodo. Nobenega dvoma ni, da je obdolžena M.K. naklepoma pomagala B.K. pri prej navedenem kaznivem dejanju oškodovanja upnikov, saj mu je dala na razpolago svoja TRR ter nakazila v skupnem znesku okoli 67.000,00 EUR, ki jih je na njena računa nakazala družba D. E. d.o.o., nato gotovino dvignila in položila v blagajno družbe D. d.o.o. S takšnim svojim ravnanjem pa je omogočila obdolženemu B.K. da je denarni tok družbe D. d.o.o. prišel v blagajno družbe ter je nato prednostno poplačal nekatere upnike. Vse navedeno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, ko se sklicuje tudi na izpovedbo priče M.Š., računovodkinje v družbi D. d.o.o., ki je povedala, da so računi družbe bili blokirani, zato so imeli račun pri družbi D. E. d.o.o., kamor so stranke nakazovale denar, pred tem pa so bile obveščene, da naj plačila izvršijo na ta račun, denar pa se je nato prenakazoval na osebne račune in nato denar prinašal njej, od koder so se vršila izplačila. S tem pa je tudi ovržen zagovor obdolženca, da je preusmeritev finančnih sredstev na družbo D. E. d.o.o. bila zakonita, saj je takšno poslovanje izrecno prepovedano in v nasprotju z Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in sicer členom 34. Poslovanje družbe, ki ima blokirane račune, kot je to bilo v primeru družbe D. d.o.o., je onemogočeno, zato mora ravnati po določbah ZFPPIPP in bi morala izvesti aktivnosti finančnega prestrukturiranja, kar pa obdolženi B.K. ni storil ampak je poslovanje družbe D. d.o.o. prenesel na družbo D. E. d.o.o., katere direktor je bil. Na tak način pa je obdolženi izigraval upnike, ki so dosegli blokado TRR, saj kljub pravnomočnim izvršilnim naslovom niso dosegli plačila svojih terjatev, sam pa je z zagotovitvijo denarnih sredstev preko obvoda izbiral, katere upnike in kdaj jih bo poplačal. Že iz zagovora obdolženca izhaja, da je dobro vedel, da je družba nelikvidna in da so zato preigravali različne zmožnosti rešitve finančnih težav, ter so se zato odločili za že navedeno dejanje, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, na podlagi česar pravilno zaključuje, da je nedvomno šlo za premišljeno ravnanje obdolženca in da je dejanje storil z direktnim naklepom. Poslovanje družbe, ki ima blokirane vse TRR je onemogočeno in so potrebni takojšni ukrepi za deblokado računov ter mora v primeru insolventnosti sprejeti vse aktivnosti, kot jih določa ZFPPIPP. Plačila računov v gotovini so v skladu s členom 36 Zakona o davčnem postopku možna le do višine 420,00 EUR, zneski, ki so se pa dajali iz blagajne družbe D. d.o.o. pa so večkrat presegali to dovoljeno višino. Ker obdolženi ni ravnal tako kot prej navedeno, temveč je poslovanje družbe D. d.o.o. v celoti prenesel na povezano družbo D. E., katere direktor je bil sam, pri tem pa je vsekakor vedel, da so takšna njegova ravnanja prepovedana, saj je sam povedal, če se ne bi odločil za takšno poslovanje, bi družba v nekaj tednih prenehala s poslovanjem in bi šla v stečaj, je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo tudi njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Kdor pa naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, kot je to storila obdolžena M.K., ko je pomagala obdolženemu B.K. pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov, saj mu je dala na razpolago sredstva za storitev kaznivega dejanja in sicer svoja dva TRR na katera so bila izvršena nakazila družbe D. E. d.o.o. v skupnem znesku 67.151,79 EUR, nato pa ta sredstva dvignila in položila v blagajno družbe D. d.o.o. S takšnim svojim ravnanjem pa je omogočila obdolženemu B.K., da je denarni tok družbe D. d.o.o. preusmeril preko družbe D. E. d.o.o. nazaj v blagajno družbe D. d.o.o. ter nato prednostno poplačal nekatere upnike, tako kot je to opisano pod točko IV/1 izreka napadene sodbe. Obdolžena M.K. je namreč v svojem zagovoru potrdila, da je dala obdolženemu B.K. na razpolago svoj TRR račun ter povedala, da je želela s tem pomagati pri reševanju družinskega podjetja, saj če bi denarna sredstva bila položena na račun družbe D. d.o.o., bi ostala v blokadi. Glede na tak zagovor obdolženke sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njenim navedbam, da ni vedela, da tega ne sme storiti, saj je vedela, da je družba plačilno nesposobna in da s takšnim svojim ravnanjem pomaga obdolženemu B.K. pri obvodu denarnih tokov, kot je to sicer sama povedala v svojem zagovoru. Zato pritožba obdolžene, ki trdi, da ji kaznivo dejanje ni dokazano, ker sama ni položila sredstev nazaj v blagajno družbe D. d.o.o., ne more biti uspešna, saj je izveden dokazni postopek potrdil, da je na že opisan način pomagala obdolženemu B.K. pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov, pri čemer se je zagotovo zavedala protipravnosti svojega dejanja in ga hotela storiti, zato da bi pomagala pri reševanju družbe, kot je sama povedala. Niti okoliščina, da sama aktivno ni sodelovala v družbi D. d.o.o., ne izključuje obdolženkine krivde za storjeno kaznivo dejanje. Pritožbene navedbe, da zato, ker so bila denarna sredstva v končni fazi dana nazaj družbi D. d.o.o., in zato ni moglo priti do oškodovanja upnikov, ne morejo biti upoštevne, saj se je prav na ta način, z obvodom sredstev oškodovalo upnike. Sicer pa so ostale pritožbene navedbe obdolžene, da je s takšnim ravnanjem skušala pomagati sinu, ki je reševal podjetje, v nasprotju z njeno pritožbeno trditvijo, da ni vedela za slabo finančno stanje podjetja D. d.o.o. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženo M.K. utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo tudi njeno krivdo, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo.

26Iz navedenih razlogov, in ker pritožbe zagovornikov obdolženih in obdolžene niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njihovih pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

27Glede na spremembo napadene sodbe v točkah II/1 in II/2 ter IV/1 njenega izreka, tako kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko I, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi določeno kazen obdolžencema za kaznivo dejanje iz člena 196/II-I v zvezi s členom 20/II KZ-1 in sicer je vsakemu obdolžencu določilo en mesec zapora, spremenilo pa je tudi z napadeno sodbo določeno kazen za kaznivo dejanje iz člena 227/II KZ-1, ter obdolženemu B.K. določilo kazen 6 mesecev zapora. Pritožbeno sodišče pa je pri tem, ko je izrekalo obdolžencema enotne zaporne kazni, razen skrčenja kriminalnega očitka upoštevalo tudi v pritožbah zagovornikov obdolženih uveljavljane okoliščine za znižanje izrečene zaporne kazni. Zagovornik obdolženega B.K. v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obdolženčevo starost, njegove zdravstvene težave in nekaznovanost obdolženca in bi mu bilo zato potrebno izreči pogojno obsodbo. Po oceni pritožbenega sodišča zavzemanje zagovornika za izrek pogojne obsodbe ne more biti uspešno, pritrditi pa je pritožbi, da je potrebno obdolžencu ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin izreči nižjo enotno zaporno kazen. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju skrčenja kriminalnega očitka obdolžencu glede na spremenjen opis dejanj kot izhaja iz izreka napadene sodbe, določilo nižji zaporni kazni in ob upoštevanju okoliščin, na katere se sklicuje zagovornik, predvsem pa tudi dejstvo, da je od storitve kaznivih dejanj že preteklo dalj časa, obdolžencu izreklo znižano enotno zaporno kazen v trajanju treh let. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo znižana enotna zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj in da bo z njenim izrekom, v celoti dosežen namen kaznovanja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni moglo pritrditi zavzemanjem zagovornika za izrek pogojne obsodbe, saj zato niso podani na strani obdolženca pogoji. Zagovornica obdolženega B.K., ki se tudi pritožuje tudi zaradi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek pogojne obsodbe, kot to izhaja iz vsebine njene pritožbe, ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da na strani obdolženega B.K. ni pogojev za izrek pogojne obsodbe. Strinja pa se z zagovornico iz katere pritožbe je razbrati, da ne soglaša z izrečeno zaporno kaznijo, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrek enotne zaporne kazni previsok glede na odmaknjenost dejanj in dejstvo, da je obdolženi nekaznovan, kar je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo, vendar je tej okoliščini dalo premalo težo. Zato je pritožbeno sodišče, ki je obdolžencu znižalo s prvostopno sodbo določeno kazen za kaznivo dejanje iz člena 196/II-I v zvezi s členom 20/II KZ-1 na en mesec zapora, ter znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje iz člena 227/II KZ-1 na šest mesecev zapora, ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin izreklo znižano enotno zaporno kazen tri leta zapora, saj je prepričano, da bo z njo v celoti dosežen namen, predvsem pri obdolžencu, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Po oceni pritožbenega sodišča sta izrečeni enotni zaporni kazni, glede na njuno višino rezultat posameznih določenih kazni in sta hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, tudi sintezo okoliščin vseh kaznivih dejanj, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni in končno tudi od presoje, kolikšna enotna kazen ustreza teži teh dejanj, stopnji obdolženčeve krivde in vseh drugih že navedenih okoliščinah, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo pri izrekanju enotnih kazni. V konkretnem primeru temelji izrek enotnih zapornih kazni obdolženima na načelu asperacije, po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni. Sodišče prve stopnje pa je obdolženi M.K. pravilno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave glede na očitano ji kaznivo dejanje, v okviru katere ji je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo ob pravilnem upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, saj bo izrečena pogojna obsodba tudi po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženo, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj. Preizkus izrečene pogojne obsodbe obdolženi M.K. je pritožbeno sodišče opravilo skladno z določilom člena 386 ZKP, saj obdolžena odločbo o kazenski sankciji ne graja. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženo, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj in da je z njenim izrekom v celoti dosežen namen kaznovanja. Zoper odločbo o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obdolženima B.K. in B.K., se pritožuje višja državna tožilka, ko se zavzema za izrek stranskih denarnih kazni obdolženima, pri posameznih kaznivih dejanjih, ki so bila storjena iz koristoljubnosti in ob upoštevanju drugega odstavka 45. člena KZ-1 in sicer, da se določijo posamezne stranske denarne kazni in tudi enotna stranska kazen. Pritožnica se sklicuje na to, da je predlog za izrek stranskih denarnih kazni podala že v zaključni besedi, pa sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Pritožbeno sodišče pa navaja, da sodišče prve stopnje ni dolžno slediti predlogu tožilstva glede izreka kazenske sankcije in tako tudi ne glede izreka stranske denarne kazni in v napadeni sodbi zato tudi ni potrebno obrazlagati zakaj ni sledilo tožilskemu predlogu. Sicer pa sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 45. člena KZ-1 denarno kazen kot stransko kazen izreka fakultativno, torej samo odloča ali jo bo izreklo ali ne, kot to pravilno ugotavlja pritožnica sama. Sodišče prve stopnje se za izrek stranskih denarnih kazni ni odločilo, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ne glede na znižanje izrečenih enotnih zapornih kazni obdolžencema, pa se tudi pritožbeno sodišče ni odločilo za izrek stranskih denarnih kazni, saj je prepričano, da je že z izrekom enotnih zapornih kazni pri obdolženih v celoti dosežen namen kaznovanja, pri čemer ni prezreti, da je obdolženčeva družba D. d.o.o., šla v stečaj in da sta obdolženca ostala brez vsakršnega premoženja. Materialne razmere obdolžencev sicer ne morejo imeti nobenega vpliva na izrek stranskih denarnih kazni, vendar pritožbeno sodišče zaključuje, da je izrek zapornih kazni obdolžencema zadosten in bo s tem v celoti dosežen namen kaznovanja. Izrek znižanih enotnih zapornih kazni obdolžencema je po oceni pritožbenega sodišča pravičen, zato ni sledilo tožilski pritožbi, ki se zavzema za izrek stranskih denarnih kazni.

28Iz navedenih razlogov in ker v pritožbah uveljavljane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa jih tudi ni zasledilo po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbah zagovornikov obdolženih, obdolžene M.K. in tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

29Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženo M.K. po četrtem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse. Ker je bila napadena sodba z odločbo višjega sodišča spremenjena v korist obdolženih B.K. in B.K., pritožbeno sodišče sodne takse ni določilo (člen 98/II ZKP).