253. člen KZ-1

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.

Pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine je zakonski znak spraviti v zmoto (uslužbence pristojnega organa) podan le, kadar organ ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja oziroma ni mogel preveriti ali oceniti (ne)resničnosti storilčevih navedb, upravni akt pa je sledil izključno navedbam storilca.

Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila. Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pom

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedv

Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP. Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov. Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobit

Spravljanje v zmoto pristojnega organa (AJPES, notar) je v obeh dejanjih opisano in v zadostni meri konkretizirano, medtem ko nadaljnje spravljanje v zmoto pristojnega registrskega sodišča ter prepovedana posledica nista z ničemer opisana in konkretizirana.

Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1. Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine. Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje

Izdaja javne listine v predpisani obliki je eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine. Tega pogoja smrtovnica v delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb s katerimi je pokojnik živel (drugi odstavek 182. člena ZD, med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanaša na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana. V tem delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Gre (le) za uradno listino (kot taka ima v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP), ki pa ni znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku konkretno presoditi, ali je bilo ravnanje obdolženca v nasprotju s koristmi oziroma interesi družbe A. d.o.o. in torej motivirano z njegovimi osebnimi interesi po pridobitvi premoženjske koristi na račun oškodovanja družbe A. d.o.o. Ravno ta namen obdolženca je tisto dejstvo, ki lahko njegovo ravnanje prevesi v sfero protipravnosti. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri kateri storilec spravi v zmoto pristojni organ s tem, da mu navaja lažne okoliščine ali določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi.

Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom I Ks 50673/2018 z dne 16. 3. 2022 postopek zoper obdolženega A. A. izločilo ravno iz razloga, ker kaznivo dejanje, ki se očita obdolženemu A. A. ni ne časovno, ne vsebinsko povezano s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, ki se očita B. B. Ob upoštevanju navedenega se zato odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, za katero je sicer predpisana kazen do treh let zapora, pristojno okrajno sodišče, pokaže kot pravilna, izpodbijani sklep pa zakonit.

Kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. V konkretnem primeru iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 26460/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26460/2018, pravnomočno dne 1. 4. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v obdobju od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017. Torej je obdolženi A. A. v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja obsežena v izreku izpodbijane sodbe, storil enako hudo kaznivo dejanje, za katerega je bil dne 1. 4. 2021 pravnomočno obsojen. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pretrgano dne 31. 12. 2017 in je tega dne začelo teči znova ter desetletni zastaralni rok še ni iztekel.

Po stališču kazensko materialnopravne teorije je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine izvršeno v primerih, ko je oseba dolžna pred organom podati resnično izjavo, torej podati resnična dejstva ter je funkcija resničnosti vsebine listine neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred organom navaja resnična dejstva. Obdolženca kot potencialnega kršitelja cestnoprometnih predpisov ni zavezovala dolžnost navajanja resničnih dejstev.

Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka. Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v ok

Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati. Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih po

Ko tožnica na več mestih v pritožbi navaja, da je toženec pri njej s prevaro povzročil zmoto glede prave vrednosti stvari, da je naknadno izvedela za pravne težave v zvezi z uveljavljanjem njihovega lastništva, legalnostjo gradnje v A., je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je to stvar izpodbijanja pogodbe, ne gre pa v takem primeru za ničnostne razloge.

Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.