8. člen ZKP

Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka. Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.

Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje. Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku. Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli. Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne

S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel. Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik. Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.<

Obdolženec je ob oklicu glavne obravnave izrecno zahteval tolmačenje v svoj jezik. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo, torej je pravnomočno ugotovilo, da obdolženčevo znanje slovenskega jezika ne zadošča za polno uresničevanje njegove pravice do obrambe. Kljub temu je, že po odločitvi o preložitvi naroka za glavno obravnavo, da se zagotovi tolmačenje v bosanski jezik, sodišče dopustilo podajo državno tožilskega predloga za odreditev pripora v slovenskem jeziku. S takšnim postopanjem je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega jezika. V trenutku, ko je obdolženec zahteval tolmačenje v njegov jezik in je sodišče takšno zahtevo prepoznalo kot utemeljeno, bi moralo namreč sodišče ukreniti vse potrebno, da se obdolžencu zagotovi pravica spremljati postopek v svojem jeziku.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma zapisnika o naroku izhaja, da je obdolženec na zaslišanju prekršek priznal ter obrazložil, zakaj je odklonil oziroma zavrnil nadaljnje preizkuse, ki so mu jih odredili policisti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so policisti z obdolženim komunicirali v jeziku, ki ga ni razumel, saj kaj takega iz zagovora obdolženca, ki je razlagal zakaj v postopku s policisti ni hotel na nadaljnje preiskave in celo priznal prekršek, ni mogoče niti smiselno razbrati. Vsled temu je tako kršitev 19. člena ZNPPol, kot posledično kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 očitana neutemeljeno.

Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.

ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze. Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.

Obdolženec je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico navedel, da je njegov materini jezik tagalonk, vendar soglaša, da se zaslišanje opravi s tolmačenjem v italijanski jezik, katerega govori in razume. Čeprav sodišče druge stopnje nima razlogov, da ne bi verjelo zagovorniku glede kvalitete obdolženčevega obvladovanja italijanskega jezika, pa je iz zapisnika vendar razvidno, da je ta razumel pomen očitkov, ki se nanj naslavljajo, saj je v zvezi s tem podal jasen zagovor. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da sodišče obema obdolžencema sodna pisanja prevaja v filipinski jezik. Morebitna kršitev pravice do uporabe lastnega jezika bi zato lahko prišla do izraza le glede njegovega zagovora pred preiskovalno sodnico oz. glede vprašanja ali je bila obdolžencu omogočena pravica, da se izjasni o očitkih zoper njega.

V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je na podlagi uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma dopustno poseči v pravnomočen sklep o odreditvi pripora, če se ta opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi navedenega vložnik v tej fazi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, saj je odločitev ESČP v teh zadevah sledila zanesljivi ugotovitvi, da pritožnika nista v zadostni meri razumela jezika, v katerem so potekala relevantna procesna dejanja.

Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na intenzivnost posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja še toliko bolj. Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24 urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz določbe 29. člena Ustave. Če je obdolžencu, ki je v priporu, vročeno pisanje v jeziku, ki ga ne razume, ima to zanj enake posledice, kot če mu to pisanje ne bi bilo vročeno.

Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata. Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in