229. člen KZ-1

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.

V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abst

V obravnavani zadevi so preiskovalno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi preiskovalna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga ODT. V tem primeru ni utemeljena trditev, da gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Podlago za zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, najdeni pa so bili ob opravljanju hišne preiskave in kažejo na drugo kaznivo dejanje, predstavlja določba 217. člena ZKP. Res je, da ta določba določa le način ravnanja s takimi dokazi, ne pa kriterijev, kdaj so taki dokazi dovoljeni. V zvezi s tem vprašanjem je v slovenski sodni praksi ustaljena uporaba ameriške doktrine plain view. Uporaba takih dokazov je dopustna ob pogojih: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) na

Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva. Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da list

Kaznivo dejanje je storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga je storilec izvršil zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist. Samostalnik koristoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot težnja po pridobitvi premoženjske koristi. Iz običajnega besednega pomena besedne zveze „iz koristoljubnosti“ ni mogoče razbrati, ali se težnja po pridobitvi premoženjske koristi nanaša le na povečanje oziroma ohranitev vrednosti lastnega premoženja, ali pa tudi na povečanje premoženja koga drugega. Jezikovna razlaga besedne zveze „iz koristoljubnosti“ torej ne izključuje razlage, da je stransko denarno kazen mogoče izreči tudi v primeru, kadar storilec premoženjske koristi ne pridobi neposredno za sebe, temveč tudi za koga drugega. Možnost izreka stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1 je treba primerjati z ureditvijo instituta odvzema premoženjske koristi, ki je v sistematiki KZ-1 urejen v 74. in 75. členu. Čeprav je namen odvzema premoženjske koristi (da nihče ne sme biti obogaten s kaznivim dejanjem) drugačen od namena izreka stranske denarne kazni, ni videti v naravi stvari utemeljenega razloga za razlikovanje, po katerem

S tem, ko so bila sredstva po t.i. sistemu zalaganja izplačana iz proračuna Republike Slovenije, niso izgubila narave sredstev Evropske skupnosti. Potrebno je izhajati iz tega, v katerem proračunu so sredstva zagotovljena, kar je bil v konkretnem primeru proračun Evropskega socialnega sklada. Enako velja glede vprašanja, ali je proračun Republike Slovenije za sredstva podal zahtevo za refundacijo Evropskem proračunu, ter ali so bila sredstva našem proračunu izplačana. Bistvo kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1 je nakazilo javnih sredstev po pravilih in iz proračuna Evropske skupnosti.

Kršitev dolžnostnega ravnanja razkritja podatkov je kot izvršitvena oblika obravnavanega dejanja predpisana v prvem odstavku 229. člena KZ-1, zato gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje. V navedenih zakonskih določilih je zajet celoten opis kaznivega dejanja, ki se ne sklicuje na dopolnilno pravno pravilo z drugega pravnega področja, zato zakonski opis kaznivega dejanja tudi glede razkritja podatkov ne predstavlja blanketnega opisa kaznivega dejanja. V obravnavanem abstraktnem zakonskem določilu prvega odstavka 229. člena KZ-1 podatki, ki jih storilec ne razkrije, niso natančneje opredeljeni. Podatki, ki jih storilci zamolčijo, se razlikujejo od primera do primera, pri čemer jih je treba specificirati v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. Obsojenca sta z aktivnim ravnanjem v smeri prikrivanja izpolnila vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Že iz izraza precenjene oziroma napihnjene ponudbe izhaja, da gre za ponudbe, ki ne izkazujejo realnih vrednosti oziroma cen gospodarskih strojev. V obravnavanem primeru so cene, navedene v predloženih ponudbah, višje, kar izkazujejo v izreku sodbe navedeni odstotki, po katerih se cene iz teh ponudb razlikujejo

Subvencijo v letu 2012 pa je bilo mogoče pridobiti zgolj za opremo, ki še ni bila vgrajena in za dela, ki še niso bila opravljena, zaradi česar so nenazadnje obdolženci v prijavi tudi lažno prikazovali, da gre za novo opremo in je bilo (točka 17 izpodbijane sodbe) tudi prikazano kot da je bil celotni cevovod zgrajen na novo, v času po izdaji odločbe o upravičenosti do sredstev.

Za navedeno kaznivo dejanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen do enega leta zapora, tako, da nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let od storitve kaznivega dejanja (člen 90/5 KZ-1). Ker iz izreka napadene sodbe izhaja, da navedeni prispevki niso bili plačani od meseca junija 2011 do meseca marca 2012, je tako nastopilo zaradi neplačila prispevkov v izreku napadene sodbe navedenim delavcem, zastaranje kazenskega pregona, ko je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, tako, da je večina zastarala že v letu 2017, oziroma marca 2018.

V času storitve dejanja je kazenski zakon inkriminiral le nenamensko porabo subvencije, pridobljene s preslepitvijo, kar se obdolžencu ne očita, očita se mu namreč nenamenska poraba sicer zakonito pridobljene subvencije. Uporaba zakonito pridobljene subvencije oziroma posojila v druge namene, kot so bili dogovorjeni, je bila inkriminirana šele s spremembo drugega odstavka 230. člena v noveli KZ-1B, uveljavljeni 15. 5. 2012. Medtem ko je KZ-1 (že po poimenovanju člena sodeč) inkriminiral zgolj preslepitev pri "pridobitvi" posojila ali ugodnosti, je novela KZ-1B uzakonila tudi podlago za kazenski pregon protagonistov preslepitev pri pridobivanju "in uporabi" posojila ali ugodnosti.

Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da je bila tožeča stranka 20. 12. 2012 seznanjena tudi z domnevnima povzročiteljema škode, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno Tožeča stranka je podala konkretne navedbe in dokazne predloge v zvezi s tem, kdaj je zvedela za povzročitelja škode, vendar sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri ni ugotavljalo in predlaganih dokazov ni izvedlo. Glede na to, da objektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel, je pravilnost končne odločitve v tem sporu odvisna od presoja teka subjektivnega zastaralnega roka.