196. člen KZ-1

Pritožba spregleda, da prvi odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno določa, da gre za zaposlovanje na črno tudi v primeru, če delodajalec posameznika ne prijavi v (vsa) obvezna socialna zavarovanja, zaradi česar se izkazuje kot pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je kaznivo dejanje po členu 199 KZ-1 lahko podano tudi v primeru, ko je posameznik prijavljen s strani delodajalca v osnovno pokojninsko, ne pa v dodatno obvezno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje, če so sicer izpolnjeni tudi drugi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona.

Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).

Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.

Trajajoča kazniva dejanja so tista, pri katerih storilec vzpostavi protipravno stanje in ga nato določen čas voljno vzdržuje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se je namreč vzpostavilo protipravno stanje, ki pa je nato v nadaljevanju obstajalo brez voljnega vzdrževanja obdolženke in obdolžene pravne osebe.

Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski p

S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 z

Kadar bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega in utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka preveč zavleklo kazenski postopek, je utemeljena odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, ne pa v novo sojenje le glede premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo v izraziti kontradikciji z določbama 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Objekt kazenskopravnega varstva po 196. členu KZ-1 so namreč temeljne pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, med njih spada tudi pravica do regresa za letni dopust, ki v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zapade v plačilo vsako leto 1. 7. oziroma izjemoma najkasneje 1. 11. Storilec kaznivega dejanja tako krši pravico delavca v skladu z delovnopravnimi predpisi, kar glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja pomeni, da jo je v tem času kršil v obdobju najmanj dveh let.

Glede na sprejeta stališča v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako neobračun kot tudi neplačilo prispevkov ter s tem neupoštevanje določena obdobja v pokojninski dobi in osnovi pomeni prikrajšanje pravice in ne njeno izgubo.

Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona. Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.

Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 v razmerju do področnih prekrškov v svoji dispoziciji odraža dodatno vsebino in meritorni presežek. Razlaga, da bi bilo storilcu v primeru neplačevanja prispevkov za ZPIZ kaznivo dejanje mogoče očitati šele z nastopom pogojev za upokojitev delavca, nasprotuje namenu kazensko pravnega varstva delavčeve socialne varnosti. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 lahko izvrši vsaka oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev. Poslovanje družbe ni dopustno ohranjati na račun nespoštovanja temeljnih pravic delavcev.

V primeru odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ne gre za tehtanje med samim kaznivim dejanjem in posegom v osebno svobodo obdolženca, saj drži, da ZKP ne omejuje pripora po drugem odstavku 307. člena le na postopke, ki se zoper obdolžence vodijo zaradi hudih kaznivih dejanj. Pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP varuje interes oziroma dolžnost države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in je po presoji zakonodajalca poseg v osebno svobodo posameznika upravičen tudi zaradi zaščite takega interesa.

Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na "ustaljeno sodno prakso" pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.