230. člen KZ-1

Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.

Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.

Opis je v celoti sklepčen, druga ugodnost, ki jo je pridobila obdolženka za opravljanje gospodarske dejavnosti, je glede na opis dejanja denar, ki je bil nakazan s strani leasingodajalca dobavitelju za namen pisarniške opreme, ta denar pa je bil nato uporabljen za reševanje finančnih težav družbe F. d. o. o. in za plačilo obveznosti te družbe (kar je bilo potrjeno tudi z izvedenim dokaznim postopkom, saj je družba F. d. o. o. takoj po sklenitvi in realizaciji leasing pogodbe s strani dobavitelja na svoj TRR od slednjega prejela 30.000 EUR). Bistvo obdolženki očitanega kaznivega dejanja je, da storitlec pridobi zakonito posojilo ali ugodnost, vendar s preslepitvijo glede namena, za katerega je bil odobren in prav slednje je jasno konkretizirano v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Razlikovanje med pridobitvijo in prenavljanjem obstoječega kredita je z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantno, saj je zakonski znak tudi pridobitev kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu s kriteriji, razvidnimi iz določbe prvega odstavka 230. člena KZ-1, je po analogiji intra legem treba odobrena revolving kredita razlagati, kot ugodnost kot jo ima v mislih ta zakonska določba.

Omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev).

Drugače je pri pritožbeni obrazložitvi na osmi strani, ko pritožnik zatrjuje, da sodba sploh nima razlogov, vendar zaradi neizvedenega dokaznega postopka. To ni mogoče, ker je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, medtem ko je predmet konkretno uveljavljenega izpodbojnega razloga nepopolno izdelana pisna sodba. Posredi sta torej dva različna predmeta, ki sta zato zajeta v dveh ločenih izpodbojnih razlogih, znotraj katerih se potem tudi ločeno preizkušata. Ker sta po razumljivem izreku sodbe zavezanca za plačilo zneska po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku pritožnik ter obdolženi A.A. in ne gospodarska družba B.B., okoliščina, da oškodovana pravna oseba ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper navedeno gospodarsko družbo, na pravico pravne osebe do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva. Res je sicer, da je posredi isti izpodbojni razlog, vendar je po že obrazloženem pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predmet nepopolno izdelana sodba, medtem ko je pri bistveni

Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenem v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, obravnavana zadeva pa ni nujna. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v obravnavani in ostalih nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 zavzelo jasno stališče, da določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ (kot dopolnilna norma k določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1) predstavlja pravno podlago za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v nenujnih sodnih zadevah, pa tudi, da kazenske zadeve, v katerih se obravnava kazniva dejanja zoper gospodarstvo (t. i. gospodarske kazenske zadeve), ne spadajo med nujne zadeve v smislu tretjega odstavka 83. člena ZS, v katerih so zastaralni roki tudi v času ukrepov po ZZUSUDJZ neprekinjeno tekli dalje. Zastaranje kazenskega pregona bi v obravnavani gospodarski kazenski zadevi nastopilo dne 16. 12. 2020. Ker pa zastaralni rok na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 - skupaj 64 dni - ni tekel, je zastaranje nastopilo dne 18. 2. 2021.

Na podlagi načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi, tako kot je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Na straneh 8 in 9 obrazložitve sodbe je navedlo, da je v zvezi z avtentičnostjo in vrednostjo obravnavane slike, kakor tudi glede delovanja trga umetniških del zaslišalo F. F., G. G. ter H. H. in se zadovoljilo z njihovimi izpovedbami, dodatno zaslišanje D. D. in E. E. pa se je tako pokazalo za nepotrebno. Na straneh 32 do 34 obrazložitve sodbe pa je navedlo, da bi predlagane dokaze izvedlo, če ga navedeni strokovnjaki G. G., F. F. in H. H. ne bi prepričali, da obravnavana slika ne sodi v kategorijo velikanov svetovne umetnosti kot je Velazquez ter da so mojstri Velazquezovega kova svet in razred zase, ki se mu obravnavana slika ne približa niti toliko, da bi jo lahko uvrstili vsaj med izdelke njegovih posnemovalcev. Iz obraz

Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva. Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da list

V 3. točki 4. člena ZOPOKD delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov ni posebej opisano, navedeno je le, da pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje tudi, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja. Tudi tretje točke ni mogoče razlagati drugače kot v povezavi s 1., 2. in 4. točko, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj če gre le za pridobitev protipravne premoženjske koristi to lahko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe. Na podlagi ravnanja storilca v imenu in na račun pravne osebe lahko pravni osebi pripišemo prispevek k kaznivemu dejanju oziroma subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri čemer pa ugotovitev o prispevku vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi, ne more izostati

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in drž

Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, saj predlagatelji niso v ničemer pojasnili njihovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.

Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo (popolna in resnična) pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijskopravno gledano je šlo, kot pravilno navajata nižji sodišči, za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da (glede na določbo drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika) preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kot je bilo pravno pravilno opredeljeno v izreku pravnomočne sodbe.

Prepoved reformatio in peius se ne nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, zato kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku v novem sojenju, ni podana, čeprav je do razveljavitve prvotne sodbe prišlo na podlagi pritožbe, vložene v obdolženčevo korist.

Subvencijo v letu 2012 pa je bilo mogoče pridobiti zgolj za opremo, ki še ni bila vgrajena in za dela, ki še niso bila opravljena, zaradi česar so nenazadnje obdolženci v prijavi tudi lažno prikazovali, da gre za novo opremo in je bilo (točka 17 izpodbijane sodbe) tudi prikazano kot da je bil celotni cevovod zgrajen na novo, v času po izdaji odločbe o upravičenosti do sredstev.

Za navedeno kaznivo dejanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen do enega leta zapora, tako, da nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let od storitve kaznivega dejanja (člen 90/5 KZ-1). Ker iz izreka napadene sodbe izhaja, da navedeni prispevki niso bili plačani od meseca junija 2011 do meseca marca 2012, je tako nastopilo zaradi neplačila prispevkov v izreku napadene sodbe navedenim delavcem, zastaranje kazenskega pregona, ko je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, tako, da je večina zastarala že v letu 2017, oziroma marca 2018.

Iz 2. člena Zakona o delnem povračilu nadomestila plač (ZDPNP) izhaja, da pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo lahko uveljavlja gospodarska družba. Da je to pravica delodajalca je izrecno navedeno v „naslovu“ 8. člena zakona (uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestil plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja) in samega teksta tega člena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem tudi že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 9824/2010 z dne 12.9.2013, ko je med drugim navedlo, da sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe (subvencija za nadomestitev dela plače za delavce) spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobitve finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje). Po KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obdolže