228. člen KZ-1

Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium). Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodiš

Zagovornik v pritožbi navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukr

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Ker je bil opis kaznivega dejanja že po vloženi obtožnici sklepčen in v njem konkretizirani vsi zakonski znaki poslovne goljufije, državno tožilstvo z modifikacijo obtožnice na podlagi 344. člena ZKP ni zlorabilo procesnega pooblastila, saj ni šlo za substanciranje prej izostalih konstitutivnih zakonskih znakov.

V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.

Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da je opis dejanja treba brati kot celoto z vsemi njenimi sestavnimi deli, vključno s sicer neobveznim abstraktnim delom. Zatrjevanje zgolj civilnopravno relevantne neizpolnitve obveznosti je v obravnavani zadevi preseženo z zatrjevanjem, da (i) naj bi obdolženec že ob sklenitvi posla vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da naj bi že ob sklenitvi pogodbe ravnal z miselnim pridržkom (mentalno rezervacijo), ki naj bi jo prikril nasprotni stranki; (ii) da naj bi prikril nezmožnost plačila zaradi slabega finančnega stanja družbe in (iii) da naj računa po njegovi izdaji skladno s prvotnim namenom niti delno ne bi plačal, prav tako pa ni poskrbel za njegovo plačilo z asignacijo.

Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse okoliščine skupaj, kot izhajajo iz obravnavanega opisa, po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna.

V izreku morajo biti navedene in konkretizirane okoliščine na podlagi katerih lahko sodišče zaključi, da je storilec ravnal s preslepitvenim namenom. V konkretnem primeru so te okoliščine navedene, in sicer predvsem s trditvijo, da storilec že od vsega začetka ni imel namena plačati, tak očitek pa je konkretiziran s spremljevalnimi okoliščinami, da je za poplačilo imel dovolj denarja, pa tega ni storil, ker je privilegiral ostale upnike in dvigoval denar v gotovini ter se izmikal plačilu tudi tedaj, ko mu je sodišče to odredilo.

Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo. Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.

Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem

V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval. Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni do

Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožniku ni mogoče očitati zavedanja o morebitni nezakonitosti poslovanja družbe A. d. o. o., zato tudi ne lažnega prikazovanja ključnih podatkov glede dovoljenj za obratovanje družbe A. d. o. o., in s tem zavajanja toženke pri sklepanju pogodbe o odkupu poslovnega deleža B. B. z namenom pridobiti premoženjsko korist.

Iz opisa očitanega dejanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso razvidna ravnanja obdolženca (ali morebitna zamolčanja dejstev) pri sklepanju pogodb s predstavniki oškodovanih družb, ki bi konkretizirala obdolženčevo preslepitveno ravnanje, ki bi pri njih ustvarila odločitev za sklenitev posla. Opisan je le goljufiv obogatitveni namen obdolženca, ki se kaže v pridobitvi protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja na račun in v korist pravne osebe A. d.o.o. in hkrati povzročitev škode oškodovanima družbama, ko je opisano, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno oziroma ni v celoti plačal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedba, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno (oziroma v celoti) ni plačal, ne predstavlja konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.

Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje pre

Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.