25. člen KZ-1

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je <

Pritožbeno polemiziranje o konfliktni in čustveni reakciji ter neobstoju "določene stopnje načrtovanja ali vsaj nadaljnjega ravnanja" se glede na že obrazloženo izkaže za odvečno. In to še zlasti zato, ker pri presoji resnosti grožnje ni pomembno, ali je obdolženka grožnje tudi nameravala uresničiti, saj je (kaznivo) dejanje dokončano že, ko storilec izreče resno grožnjo in se drugi (posredno ali neposredno) z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem pa se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu oziroma tretji osebi, kot v obravnavani zadevi, prikazovala obdolženka in ne glede na obdolženkino dejansko zmožnost (oziroma realno namero) njene uresničitve.

V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico. Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).

Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.

Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti. Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa. Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.

O skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga korporacijska zakonodaja opredeljuje v prvem odstavku člena 263 ZGD-1, se je izrekla že sodna praksa, iz katere izhaja, da je sklicevanje na to določbo in s tem povezano vsebinsko opredelitev obsojenčevega pričakovanega, vendar pa v posledici storitve kaznivega dejanja neizpolnjenega ravnanja dopustno, če je za tem tudi sam pomen te določbe glede protipravnosti ravnanja odločevalca ustrezno obrazložen. Iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature namreč jasno izhaja, da je premoženje družbe v pravnem smislu zbirni pojem premoženjskih pravic, vrednostnih papirjev in pravic intelektualne lastnine. Navedeno pomeni, da je v primeru zlorabe položaja vedno oškodovana družba, kot gospodarski subjekt. Iz teh razlogov je potrebno ločiti premoženje družbe in družbenikov (lastnikov) in da je premoženje družbe, ne glede na razmerje družbenikov do družbe, torej njihovo lastništvo (celo v enoosebnih družbah) tuje premoženje, ki terja od poslovodje poslovno zvestobo ne glede na morebitni lastniški delež poslovodje v tej isti družbi. Pranje denarja je tisto ravnanje storilca, ki omogoči, da prejemnik nezakonite koristi p

Dejstvo, da je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, ker je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, na presojo o tem, da je ravnal z direktnim naklepom, ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da KZ-1 govori o "grozovitem načinu" odvzema življenja, torej o grozovitem izvršitvenem ravnanju in ne o izvršitvenem ravnanju z grozljivimi posledicami. Kar pomeni, da mora biti grozovito samo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja. Z vidika povprečnega opazovalca mora biti način odvzema v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna kvaliteta mora biti take narave, da vzbuja občutek srhljivosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej pri klasičnih načinih odvzema življenja (zabodenje, strelne rane, zadušitev ipd.) za doseganje standarda grozovitosti v opisu kaznivega dejanja potrebno opredeliti okoliščine, ki po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri klasičnem odvzemu življenja. V obravnavanem primeru pa izvršitveni način "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal" sam po sebi presega klasični način odvzema življenja, saj gre za tehniko usmerjeno v telesno izničenje žrtve, ki v povprečnemu opazovalcu vzbuja občutek srhljivosti. Zažig človeka pri živem telesu že v občečloveškem dojemanju navdaja z grozo zaradi psihičnega in fizičnega trpljenja žrtve. Ker že sam način storitv

Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki je ocenjevalo krivdo obdolženke v povezavi z njenimi osebnimi lastnostmi in sposobnostmi, posebej ob upoštevanju njene lastne vzgojne in družbene zanemarjenosti in ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke zaključilo, da obdolžena ni bila zmožna ustrezno poskrbeti za mladoletne otroke in jim nuditi primernih bivanjskih razmer, vzgoje, skrbi za higieno, zdravje in normalnega razvoja ter da se obdolženka zaradi neizobraženosti, specifične življenjske situacije in splošno poznanega načina življenja, ni bila sposobna v celoti zavedati posledic svojih ravnanj in opustitev na zdravje, počutje in razvoj otrok. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in njene dopolnitve ter ostalih zbranih dokaznih virov, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolžena kaznivo dejanje storila, bodisi z eventualnim ali z direktnim naklepom.

Z vidika zakonskega opisa je obravnavano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 storjeno s samim spolnim občevanjem ali drugim spolnim dejanjem, ne glede na širše, osebne ali socialne okoliščine, ki so takšna ravnanja spremljale. Povzeta pritožbena obrazložitev nedvomno kaže na pritožnikovo splošno oceno v smeri tako imenovane medvrstniške spolnosti, ki je po sodišču prve stopnje izvedeni dokazi niso potrdili. Že zaradi razlike v kronološki starosti med obdolženim in oškodovanko, ki ni bila majhna in zaradi ugotovitev izvedenke psihiatrinje, ki v pritožbeni obrazložitvi niso celovito ocenjene.

Pravilnost dokazne ocene in način, kako je ta ocena v obrazložitvi sodbe posredovana, sta dve različni stvari. Prvo se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in je predmet samostojnega izpodbojnega razloga po 3. točki 370. člena ZKP, medtem ko je dokazna ocena v obrazložitvi napadene sodbe posredovana na način, ki v celoti ustreza zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja. Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazova

Teleološka, pa tudi edina smiselna razlaga 34. člena ZFPPIPP v kontekstu preostalih določb ZFPPIPP, zlasti določbe 21. člena, terja ugotovitev, da je gospodarska družba dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja.

Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše l

Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni

Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Zlasti je opozoriti na opis dejanja, v katerem so določno navedeni predpisi, ki bi jih naj obdolžena kršila, kot tudi posledice, ki bi jih naj s temi kršitvami povzročila. To je pomembno, kajti obdolžena je v zagovoru med drugim zatrjevala, da je vsaj v delu obravnavanega obdobja ravnala skladno s temi predpisi, v preostalem delu pa tako zaradi novo nastalih objektivnih okoliščin ni mogla več ravnati. Posredi so odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja protipravnosti obdolženkinega ravnanja, ki v primeru objektivne nemožnosti ravnati po predpisih, ne more biti podana. Po takšnih razlogih sta zavestna sestavina naklepa iz 25. člena KZ-1 in pogojno imenovana zavestna sestavina pri nezavestni malomarnosti iz 26. člena KZ-1 izenačeni. To ne gre že zaradi razlike v krivdnih oblikah, hkrati pa so razlogi zaradi združevanja, znova pogojno imenovane zavestne sestavine pri nezavestni malomarnosti z voljno sestavino direktnega naklepa v nadaljevanju v precejšnji meri med seboj v nasprotju.

Pritožba se v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 ne strinja z obstojem zakonskega znaka "zadolženega premoženja". Meni, da zgolj dolžnikova insolventnost ne pomeni tudi njegove zadolženosti. Prezadolženost, ki jo kot ključno poskuša predstaviti pritožba, je skrajna in v tem smislu najbolj izrazita oblika insloventnosti. Sicer pa je insolventnost in s tem tudi stanje nezmožnosti plačila lahko podana že prej oziroma ko dolžnik, ne glede na stanje aktive in pasive, postane trajno nelikviden. Že v povezavi z navedeno razlago, ko je torej mogoče obravnavano kaznivo dejanje storiti tudi v stanju dolžnikove trajne nelikvidnosti, je jasno, da z vidika izpolnjenosti zakonskega znaka zadolženosti premoženja ni potrebna tudi prezadolženost slednjega. Zgolj pritrditi gre tudi razlagi izpodbijane sodbe, da je prezadolženost več od zadolženosti oziroma, kakor nazorno opiše izpodbijana sodba, za zadolženost preko zmožnosti zadolžitve. Da je ta razlaga edina pravilna, izhaja že iz osnovnega razumevanja predpone "pre...", ki v razmerju do osnovne besede, torej zadolženosti, poudarja preseganje tega stanja oziroma pove, da gre za nekaj več. Ok

Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri obdolžencu ni podanega subjektivnega zakonskega znaka, to je direktnega naklepa za očitano mu kaznivo dejanje.