36. člen ZDavP-2

Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.

Dolžnik s predloženim potrdilom družbe B. z dne 13. 1 2014 ni uspel dokazati, da bi bili v obdobju od januarja 2007 do decembra 2013 zneski v višini po 1.000,00 EUR mesečno (skupaj 84.000,00 EUR) dejansko nakazani upnici v poplačilo njene terjatve iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu, saj je bila družba B. iz sodnega registra izbrisana že dne 22. 1. 2009.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani.

Blokada transakcijskega računa izkazuje le določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost toženke, pri čemer slednja niti ne navede, do katerega zneska je njen račun blokiran. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej.

ZUS-1 glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa. V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je davčni organ vezan na ZVOP-1. Na davčnemu organu je dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca. Ob tem je davčni organ pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih (povezanih) oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. To zakonsko in ustavno načelo je davčni organ dolžan upoštevati tako pri izbiri oseb, v o

Za navedeno kaznivo dejanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen do enega leta zapora, tako, da nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let od storitve kaznivega dejanja (člen 90/5 KZ-1). Ker iz izreka napadene sodbe izhaja, da navedeni prispevki niso bili plačani od meseca junija 2011 do meseca marca 2012, je tako nastopilo zaradi neplačila prispevkov v izreku napadene sodbe navedenim delavcem, zastaranje kazenskega pregona, ko je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, tako, da je večina zastarala že v letu 2017, oziroma marca 2018.

Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za odlog, delno oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

Res je, da se za službeno potovanje šteje potovanje na podlagi naloga za službeno potovanje, vendar pod predpostavko, da gre za opravljanje delovnih nalog izven kraja, kjer zaposleni opravlja delo. Tudi iz ekonomske vsebine obračunanih zneskov dnevnic mora biti namreč razvidno, da gre za dejansko povračilo stroškov na službenem potovanju in ne za kaj drugega. Iz dejanskih ugotovitev obravnavane zadeve pa izhaja, da gre v vseh primerih za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini za določen čas oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža delodajalca v tujini. Dejstvo tudi je, da tožeča stranka v tujini ni imela nobenih svojih enot ali obratov, kjer bi delavci lahko opravljali delo po pogodbi. Delovno mesto teh delavcev je bilo tako v tujini glede na delovišče pogodbenega naročnika tožeče stranke.

Glede na podatke in izjave o premoženjskem stanju po drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1 in podatki letnega poročila za leto 2014 tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev v celoti. Tako premoženjsko, finančno (bilančni dobiček in čisti poslovni izid) kot likvidnostno stanje namreč kaže na to, da je sposobna zagotoviti sredstva za plačilo znižane takse (40,00 EUR) ter da njena dejavnost ne bo ogrožena, če bo ta sredstva zagotovila takoj, v celotnem znesku. Čeprav ima tožena stranka blokiran TRR, kar pomeni, da se bo kakršenkoli prihodek v času blokade avtomatsko porabil za plačilo že evidentiranih obveznosti, pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, da posamično izplačilo s strani pravne osebe ne bo preseglo 420,00 EUR, tega izplačevalec dohodka ni dolžan nakazati na TRR pravne ali fizične osebe (skladno s 36. členom ZDavP-2 in 23. a členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku).

Okoliščina, da ima pravna oseba blokiran račun, za plačilo sodne takse ni nepremagljiva ovira, saj lahko pravne osebe, če gre za plačila v manjših zneskih, za kar gre tudi v konkretnem primeru (631,00 EUR), opravljajo posle tudi gotovinsko. Na enak način (torej z gotovino) pa je možno tudi plačilo sodne takse.

Dolžnikova blokada računa v konkretnem primeru ni pravno nepomembno dejstvo, ki bi ga bilo mogoče zanemariti, temveč utemeljuje odlog plačila sodne takse do odločitve o dolžnikovem ugovoru. Sodišče je bilo dolžno dolžnika pozvati le k predložitvi izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ZST-1, po predložitvi izjave na obrazcu pa mu dolžnika ni bilo treba pozvati še k dopolnitvi izjave.

V primeru, da posamično izplačilo s strani pravne osebe ne bo presegalo 420,00 EUR, izplačevalec dohodka ni dolžan nakazati na transakcijski račun pravne ali fizične osebe, zato pravna oseba zgolj zaradi dejstva, da ima blokiran TRR ne more biti delno oproščena plačila sodne takse.

Sodišče je dolžno pozvati stranko na dopolnitev vloge le, če je vloga nerazumljiva, ali če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (t. i. formalno pomanjkljiva vloga) oziroma, glede na specialno določbo 3 odstavka 12. člena ZST-1, če izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge. Samo dejstvo, da tožena stranka (kljub pozivu sodišča prve stopnje z dne 22. 10. 2014 naj dopolni tudi trditveno podlago) v vlogi oziroma dopolnitvi predloga ni zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 3. odstavku 11. člena ZST-1 (tožena stranka bi moral najmanj zatrjevati in nato še dokazati, da premoženja ne more unovčiti in zakaj ne) se nanaša na vsebinsko pomanjkljivost (t. i. nesklepčnost) predloga, za katero vračanje v dopolnitev ni predpisano. Okoliščina, da ima blokiran račun, za plačilo sodne takse ni nepremagljiva ovira, saj lahko pravne osebe, če gre za plačila v manjših zneskih (kar pa 210,00 EUR vsekakor je), opravljajo posle (npr. prodajo zaloge) tudi gotovinsko, na enak način (torej z gotovino) pa je možno tudi plačilo sodne takse.

Preveč plačane zamudne obresti za prepozno plačan davek se vračajo skupaj s pripadajočimi obrestmi.

Če je po pogodbi tožnik upravičen do bruto zneska, tožena stranka pa je v skladu z ZDavP-2 plačnik davka, ki mora obračunati, odšteti in nakazati davčni odtegljaj, sodišče tožniku lahko prisodi le neto znesek.