VSM Sodba PRp 46/2018

I. Na pritožbo zagovornika obdolženega B. H. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni tako, da se iz opisa prekrška v točki I.8 izreka izpodbijane sodbe izloči besedilo: „pod vplivom alkohola, saj je na kraju samem kazal očitne znake alkoholnih motenj in sicer močan zadah po alkoholu, težave pri gibanju in zatikanje besed pri govorjenju oziroma“, nadalje se prekrška navedena v točkah I.1 in 2 izreka izpodbijane sodbe pravno označita kot en prekršek po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se na tej podlagi zanj določi glavna sankcija globa v znesku 500,00 EUR, nadalje spremeni tako, da se postopek glede prekrška, ki je opisan v točki I.3 izreka izpodbijane sodbe, ustavi, ker dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca začet postopek, ni prekršek, v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se izrečeta enotna glavna sankcija globa v znesku 2.857,29 EUR in stranski sankciji 18 kazenskih točk ter odvzem predmeta, to je orožja puške z gladko cevjo znamke Astra, kaliber 16/16, tovarniška številka 45152, ki se izroči v uničenje MNZ, PU Maribor, v odločitvi o stroških postopka pa spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 335,73 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ormožu obdolženega B. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po devetem odstavku 27. člena, desetem odstavku 101. člena, četrtem odstavku 42. člena, petem odstavku 37. člena, petem odstavku 33. člena in dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in 6. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) ter mu je izreklo enotno sankcijo, to je glavno sankcijo globo v znesku 3.477,29 EUR ter stranski sankciji 23 kazenskih točk in odvzem orožja, in sicer puške z gladko cevjo znamke Astra, kaliber 16/16, tovarniška štev. 45152, katera se izroči v uničenje MNZ PU M., obdolžencu pa je v breme naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 397,73 EUR.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik odvetnik M. G. in v pritožbi med drugim navedel, da je obdolženec v svojem zagovoru poudaril, da ga je med vožnjo skušal nekdo ustaviti na neprimeren način in se je ugotovilo, da sta ga ustavljala policista in imela na vozilu vključene "dolge luči“, ki so obdolženca zaslepile in obdolženec tedaj ni mogel ustaviti, ker je bil že preblizu. Pravzaprav ni bilo jasno, da ga ustavljajo policisti, kar je obdolženec ugotovil šele, ko se je znašel doma na dvorišču. Pred tem policisti niso imeli vklopljenih zvočnih signalov, pač pa morebiti samo svetlobne. Navedeno pomeni, da obdolžencu ni mogoče očitati prekrškov po točki I.1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. Enako tudi ne prekrški, navedeni v točkah I.3, 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe. Obdolženec zagotovo ni vijugal po vozišču levo in desno, prav tako pa je bil pripet z varnostnim pasom. Policista sta obdolženca prijela kakšnih 10m do 15m od vozila, kar pomeni, da sta se na dvorišče pripeljala za obdolžencem in sta za njim peljala na takšni razdalji, da nista mogla z gotovostjo ugotoviti, ali je bil obdolženi med vožnjo pripet z varnostnim pasom, prav tako pa tudi ne, ali je ob spremembi smeri obdolženec le-to nakazal s smerokazi, saj nista vozila neposredno za obdolžencem. Obdolženec zanika tudi storitev prekrška iz točke I.6 izreka izpodbijane sodbe, saj je v svojem zagovoru jasno poudaril, da je ravnal v skrajni sili in se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe do tega dela njegovega zagovora ni opredelilo in tudi ni navedlo razlogov, zakaj temu delu obdolženčevega zagovora ne verjame oziroma, če mu je verjelo, zakaj obdolženčevega ravnanja ni mogoče šteti kot skrajno silo. Tudi zaslišana policista sta izpovedala, da jima je obdolženi dejal, da ga tišči na fiziološko potrebo, in da mu je bil odhod na stranišče omogočen šele, ko je bil pripeljan na policijsko postajo, zatem pa je bil odpeljan v prostore za pridržanje in tako ni mogel z nikomer več sodelovati. Obdolžencu se očita tudi, da je bil pod vplivom alkohola in da je v takšnem stanju prenašal orožje, pri čemer ni nobenega dokaza, da je bil obdolženi pod vplivom alkohola. Izpovedba policistov ne more biti verodostojen dokaz o tej okoliščini, kar pomeni, da ni podanega prekrška po 24. členu ZOro-1, saj obdolženemu ni bilo dokazano, da je vozilo vozil pod vplivom alkohola. Pri obdolženemu bi moral biti opravljen test alkoholiziranosti, da bi lahko z gotovostjo potrdili njegovo stanje, pri čemer ZOro-1 v tretjem odstavku 24. člena določa, da posameznik ne sme nositi ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv, isti zakon pa v 8. členu podaja razlago pojma nošenje in prenos orožja, obdolženi pa v obravnavanem primeru ni kršil prav nobene določbe ZOro-1. Orožje je prevažal v prtljažniku avtomobila, zanj je imel veljavno orožno listino, ki jo je tudi pokazal policistoma ter ni bil pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni bil več zanesljiv. Pritožnik v zaključku pritožbe predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh očitanih mu prekrškov.

3V zvezi s prekrškom, navedenim v točki I.8 izreka izpodbijane sodbe je pritožnik v svoji pritožbi med drugim navedel, da se z izpodbijano sodbo obdolžencu očita tudi, da je bil pod vplivom alkohola in da je v takšnem stanju prenašal orožje, vendar ni nobenega dokaza, da je bil obdolženi pod vplivom alkohola, saj zgolj izpovedbi policistov ne moreta biti edini verodostojni dokaz o tej okoliščini in obdolžencu ni bilo dokazano, da je vozilo vozil pod vplivom alkohola, saj bi za tovrstni dokaz policisti morali opraviti test alkoholiziranosti, da bi lahko z gotovostjo potrdili obdolženčevo stanje. Te pritožnikove pritožbene navedbe so utemeljene. Z obdolžilnim predlogom prekrškovnega organa Policijske postaje O. z dne 6. 11. 2017 se (med drugim) obdolžencu očita neravnanje po odredbi policista, ki mu je odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, kar pomeni prekršek iz točke I.6 izreka izpodbijane sodbe in prav zaradi tega, ker obdolženec preizkusa alkoholiziranosti ni opravil, ne obstaja dokaz, da je obdolženec v krajevnih in časovnih okoliščinah iz izreka izpodbijane sodbe svoj osebni avtomobil vozil pod vplivom alkohola. Priča policist D. L. je sicer v svoji izjavi pri sodišču prve stopnje navedel, da je bil obdolženi očitno pod vplivom alkohola, kar pa pomeni zgolj njegovo osebno mnenje oziroma vtis in ne dokaz, na podlagi katerega bi bil mogoč verodostojen zaključek, da je obdolženec svoj osebni avtomobil tedaj dejansko vozil pod vplivom alkohola. Navedeno utemeljuje izločitev besedila oziroma spremembo opisa in s tem teže prekrška iz točke I.8 izreka izpodbijane sodbe, kar pa sicer ne vpliva na pravilno odločitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil prekršek po 6. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 in ustreznost izrečenih sankcij, kar pa bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

4Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta podani kršitvi materialnih določb ZP-1 iz 5. in 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.

5Določba 5. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 predpisuje, da je kršitev materialnih določb tega zakona podana, če je kršitev podana glede vprašanja, ali je bila med drugim z odločitvijo o sankcijah prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče prve stopnje je z neustrezno uporabo materialnih določb 27. člena ZP-1, ki določajo pravila o steku, prekoračijo navedeno pravico v zvezi s prekrškoma, navedenima v točkah I.1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, saj gre pri teh dveh prekrških za navidezni idealni stek, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za odgovorna storitve dveh samostojnih prekrškov po devetem odstavku 27. člena in po desetem odstavku 101. člena ZPrCP. Obdolžencu se je z obdolžilnim predlogom prekrškovnega organa med drugim očitalo, da ga je 5. 11. 2017 ob 20:10 uri pri vožnji osebnega avtomobila po lokalni cesti v naselju P. pravilno ustavljal s pomočjo službene svetilke in nastavka rdeče barve policist, vendar obdolženec vozila ni ustavil, prav tako pa tudi, da sta zatem policista zapeljala za njim in ga ustavljala s pomočjo modrih luči in zvočnih signalov, vendar obdolženec vozila ni ustavil in je z vožnjo nadaljeval. Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov.

6Določba 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 predpisuje, da je kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana, če je kršitev podana glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek. Dejanje, kot je opisano v točki I.3 izreka izpodbijane sodbe, ni prekršek. Sodišče prve stopnje je v točki I.3 izreka izpodbijane sodbe navedlo, da obdolženec v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah potem, ko ni ustavil na svetlobne in zvočne signale policistov in je z vožnjo nadaljeval v smeri svoje vožnje, pri spremembi smeri vožnje tega ni nakazal z vklopom utripalk. Takšen opis je povsem abstrakten in nekonkretiziran, saj sodišče prve stopnje v tem opisu ni navedlo in konkretiziralo, za kakšno spremembo vožnje naj bi šlo, kar pomeni nezmožnost preizkusa teh navedb v izreku izpodbijane sodbe. Zaradi tega oziroma abstraktnega opisa dejanja v točki I.3 izreka izpodbijane sodbe, to dejanje ni prekršek.

7Na tak način sta podani kršitvi materialnih določb iz 5. in 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče v zvezi s materialno določbo 27. člena istega zakona ter na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v točki I izreka te sodbe. Posledično je tudi ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o enotni sankciji ter njegovo odločitev o stroških postopka o prekršku na prvi stopnji.

8Pritožnik je v svoji pritožbi med drugim navedel, da je obdolženec jasno poudaril, da je ravnal v skrajni sili in se sodišče do tega dela njegovega zagovora ni opredelilo ter v obrazložitvi svoje odločitve ne navaja razlogov, zakaj obdolženčevemu zagovoru ne verjame, pa tudi ne razlogov, zakaj tudi sicer, če bi sprejelo obdolženčeve navedbe o vzrokih za tako obdolženčevo ravnanje, njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot ravnanje v skrajni sili. Pritožnik na tak način v zvezi s prekrškom v točki I.8 izreka izpodbijane sodbe uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov (o odločilnih dejstvih). Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno glede prekrška v točki I.8 izreka izpodbijane sodbe navedlo v tretjem odstavku obrazložitve le-te, ko je pojasnilo, da je obdolženec glede na navedbe obeh prič policistov odločno odklonil preizkus alkoholiziranosti, kar je sicer priznal tudi obdolženec sam, pri tem pa neprepričljivo navajal, da naj bi bil razlog ta, da ga je tiščalo na stranišče, kar tudi sicer ne more biti noben opravičljiv razlog odklonitve, v teh svojih navedbah pa je bil tudi sicer neprepričljiv, saj sta oba policista povedala, da je o tem navajal potem, ko mu je bil alkotest že odrejen, zaradi česar je sodišče prve stopnje vse njegove navedbe štelo zgolj kot neprepričljiv poizkus izognitve obdolženčeve odgovornosti za njegovo ravnanje oziroma storjene prekrške. Na tak način ima obrazložitev izpodbijane sodbe dokazno oceno (tudi) o prekršku iz točke I.8 izreka izpodbijane sodbe, utemeljeno pa sodišče prve stopnje obdolženčevega ravnanja in zagovora v zvezi s tem prekrškom ni obrazlagalo oziroma ocenjevalo kot uveljavljanje skrajne sile, saj obdolženčev zagovor za takšno oceno ne daje kakršnekoli podlage oziroma obdolženčevo navajanje, da ni ravnal po odredbi policista zaradi tega, ker bi moral na WC, očitno in nedvomno ne pomeni uveljavljanje skrajne sile in ta pravni institut z obdolženčevim opisom dejanskega stanja okoliščin tega prekrška nima nikakršne zveze (kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe), zaradi česar se glede tega pravnega instituta sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ni opredelilo. Zaradi tega ni podana v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena procesna kršitev.

9Pritožnik sicer v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrškov iz izreka izpodbijane sodbe.

10V zvezi s prekrškom iz točke I.1 izreka izpodbijane sodbe je pritožnik v svoji pritožbi med drugim navedel, da je bilo vozilo policistov ustavljeno na nasprotni strani ceste in je imelo vklopljene "dolge luči“, ki so obdolženca zaslepile ter obdolženec tedaj ni mogel ustaviti, ker je bil že preblizu. Glede teh pritožbenih navedb je pritožnik prekludiran, saj gre za pritožbene novote, ki jih obdolženec v dokaznem postopku ni uveljavljal, temveč šele pritožnik prvič v svoji pritožbi, ne da bi kakorkoli pojasnil, kaj šele dokazal, da teh okoliščin v dokaznem postopku do izdaje izpodbijane sodbe ni mogel uveljaviti (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP stori udeleženec cestnega prometa, če med drugim ne ravna po predpisanem znaku, s katerim ga pooblaščena uradna oseba ustavlja. Obdolženi B. H. je v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje 28. 12. 2017 glede tega prekrška med drugim navedel, da so ga policisti ustavljali na nepravilen način, saj ga je policist s svetilko popolnoma zaslepil tako, da je bil par sekund v šoku, vendar so tovrstne obdolženčeve pritožbene navedbe neprepričljive. Priči policista G. K. in D. L. sta v svojih izjavah pri sodišču prve stopnje 22. 1. 2018 glede tega navedla, da je prvi med njima z lučjo in nastavkom ustavljal obdolženca, ki pa ni ustavil in je celo zapeljal proti njemu tako, da se je moral hitro umakniti, sicer bi ga povozil, takrat pa si je tudi zvil gleženj, pri čemer ob takšnem ustavljanju obdolženec ni mogel biti zaslepljen, s sodelavcem pa sta bila oblečena v odsevne jopiče, enako pa je navedel tudi drugi policist in pri tem še pojasnil, da je bil obdolženec ustavljan z rdečo lučjo na običajen način in s to lučjo ni mogoče nikogar zaslepiti. Da sta policista obdolženca ustavljala s svetilko, ni nobenega dvoma, saj je to v svojem zagovoru priznal tudi obdolženec, pri čemer pritožbeno sodišče ne dvomi, da s svetilko za zaustavljanje udeležencev cestnega prometa le-teh dejansko ni mogoče zaslepiti, saj je namen tovrstnih svetilk opozorilo oziroma znak cestnoprometnemu udeležencu, da mora svoje vozilo ustaviti in so zaradi tega te svetilke prirejene tako, da cestnoprometnih udeležencev ne zaslepujejo, ob tem pa je tudi nedvomno dejstvo, da je obdolženec v zvezi s tem v svojem že omenjenem zagovoru tudi navedel, da si je glede na svetilko v cestnem prometu mislil, da bi lahko bili to policisti, vendar je postal paničen, ustrašil se je in zato ni ustavil. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je obdolženec pri svoji vožnji videl policista, ki sta ga ustavljala s svetilko, vendar se je odločil, da po tem znaku pooblaščene uradne osebe ne bo ravnal ter je z vožnjo nadaljeval, kar pomeni tudi ustreznost ocene sodišča prve stopnje glede subjektivnega dela dejanskega stanja tega prekrška, to je, da ga je obdolženec storil z direktnim naklepom.

11Prekršek iz točke I.4 izreka izpodbijane sodbe po petem odstavku 37. člena ZPrCP stori s kršitvijo materialne določbe drugega odstavka istega člena tisti voznik vozila v cestnem prometu, ki le-tega ne vozi po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Pritožnik v svoji pritožbi navaja, da obdolženec vozilom po vozišču ni vijugal levo in desno, enako pa je v svojem zagovoru navedel tudi obdolženi B. H., vendar so te pritožbene oziroma zagovorne navedbe neutemeljene. Priča policist D. L. je namreč v svoji izjavi pri sodišču prve stopnje glede tega obdolženčevega prekrška prepričljivo pojasnil, da je obdolženec po cesti vijugal sem ter tja in gre za neposredno službeno ugotovitev navedenega policista, za katerega iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v točnost in resničnost te njegove navedbe, zaradi česar mu je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in verjelo, kot ustrezno pa ocenjuje tudi oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec ta prekršek storil s krivdno odgovornostjo direktnega naklepa, saj gre za očitno zavestni način obdolženčeve vožnje po vozišču in je obdolženec prav na tak način tudi želel voziti, saj sicer ni videti razloga, da je obdolženec s takšno vožnjo pričel prav tedaj, ko so za njim vozili policisti.

12Enako velja za prekršek iz točke I.5 izreka izpodbijane sodbe, ki ga po petem odstavku 33. člena ZPrCP s kršitvijo materialne določbe prvega odstavka istega člena storijo osebe v motornem vozilu, v katerem so vgrajeni varnostni pasovi, ki niso pripete na način, ki ga je predvidel proizvajalec vozila glede na konstrukcijo zadrževalnega sistema. Tudi v zvezi s tem prekrškom pritožnik v pritožbi navaja, da je bil obdolženec med vožnjo pripet z varnostnim pasom, enako pa je navedel obdolženec v svojem zagovoru, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in sledilo izjavam obeh prič - policistov G. K. in D. Li., ki sta oba skladno ter prepričljivo navedla, da obdolženec med vožnjo osebnega vozila ni bil pripet z varnostnim pasom oziroma, da sta to dobro videla (Kosi), in da se je videla nepripeta zaponka varnostnega pasu, ki je visela ob drogu (L.). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za neposredne službene ugotovitve obeh policistov, ne da bi obstajale okoliščine, ki bi v te njune skladne navedbe vnašale kakršenkoli dvom. To velja tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnika, da bi naj policista obdolženca na dvorišču prijela kakšnih 10m do 15m od vozila, kar naj bi kazalo na to, da nista pripeljala neposredno za njim oziroma, da sta vozila s službenim vozilom za vozilom obdolženca na tolikšni razdalji, da okoliščine, ali je bil obdolženec med vožnjo pripet z varnostnim pasom ali ne, nista mogla videti. Tovrstno sklepanje in domnevanje po mnenju pritožbenega sodišča nima nikakršne verodostojne teže, saj na podlagi tako posplošenih in poenostavljenih zaključkov ni mogoča ocena, kaj sta policista dejansko videla in česa ne. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta policista to zatrjevano okoliščino videla, saj sta to skladno pojasnila, ob tem pa tudi, da sta tedaj, ko obdolženec na znak policista ni ustavil, zapeljala za njim oziroma takoj zapeljala za njim (K.), kar pomeni, da sta okoliščino, ali je bil obdolženec med vožnjo osebnega vozila ustrezno pripasan, lahko videla tako tedaj, ko sta ga ustavljala na cestišču, kakor tudi za tem, ko sta s službenim vozilom vozila očitno neposredno za njim. Na tak način je bila obdolžencu tudi storitev tega prekrška dokazana tako v njegovem objektivnem, kakor tudi subjektivnem delu. Glede slednjega obdolženec v svojem zagovoru ni navedel ničesar, kar bi kazalo, da je na uporabo varnostnega pasu pozabil, zaradi česar je utemeljen zaključek, da je obdolženec za to svojo splošno znano obveznost vedel in se je odločil za vožnjo brez uporabe varnostnega pasu.

13Prekršek po točki I.6 izreka izpodbijane sodbe po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP stori s kršitvijo materialne določbe tretjega odstavka istega člena tisti udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in ne ravna po tej odredbi policista. Glede tega prekrška je obdolženec v svojem zagovoru priznal, da je v krajevnih in časovnih okoliščinah iz izreka izpodbijane sodbe v cestnem prometu vozil osebni avtomobil, prav tako pa tudi, da je odklonil preizkus alkoholiziranosti, vse te okoliščine pa sta kot priči v svojih izjavah potrdila policista G. K. in D. L., pri čemer je prvi tudi pojasnil, da obdolženec v zvezi z odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sploh ni želel sodelovati v postopku, drugi pa, da je bil obdolženemu odrejen preizkus alkoholiziranosti, katerega je odločno odklonil, te okoliščine pa so razvidne tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 5. 11. 2017. Na tak način so bili vsi zakoniti znaki obravnavanega prekrška obdolženemu B. H. dokazani v izvedenem dokaznem postopku in je ustrezna ocena sodišča prve stopnje, da je obdolžencu storitev prekrška dokazana v objektivnem in tudi subjektivnem delu, v zvezi s katerim se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženec ta prekršek storil z direktnim naklepom. Neutemeljene so pritožnikove pritožbene navedbe in zagovor obdolženca, da je preizkus alkoholiziranosti odklonil zgolj zaradi tega, ker ga policisti niso pustili, da bi šel na stranišče, saj tega v svojih izjavah nista potrdila priči policista G. K. in D. L., v točki III opombe zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pa je celo izrecno navedeno, da je obdolženec izjavil, da preizkusa ne bo opravil, ker je na pogojnem zaradi alkohola. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je obdolženec policistoma dejal, da želi na WC in mu tega nista pustila, saj je priča policist G. K. glede tega med drugim navedel, da je obdolženec navajal, da bi moral iti na WC, vendar sam med postopkom ne more iti z njim na WC, priča pa je tudi pojasnila, da je obdolženec to uveljavljal potem, ko mu je bilo rečeno, da bo moral s policistom na policijsko postajo, priča policist D. L. pa je glede tega navedel, da je obdolženec povedal, da bi moral na veliko potrebo potem, ko mu je že bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, vendar glede na navedeno in predvsem navedbo v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti to očitno ni bila tista okoliščina, zaradi katere obdolženec ni ravnal po odredbi policista o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi v primeru, če bi to dejansko bil razlog obdolženčevega neravnanja po navedeni odredbi policista, to nikakor ni razlog, ki bi kakorkoli lahko vplival na obdolženčevo odgovornost za storjeni prekršek ali na vprašanje, ali je obdolženec prekršek storil ali ne, saj je glede na navedeni izjavi obeh prič policistov razvidno, da je obdolženec hotel na WC tedaj, ko mu je bilo rečeno, da bo moral s policistom na policijsko postajo oziroma potem, ko mu je bil preizkus alkoholiziranosti že odrejen, ob čemer pa je pritožbenemu sodišču izkustveno znano, da takšen preizkus alkoholiziranosti traja izredno kratek čas (v elektronsko napravo je potrebno enakomerno pihati 7 ali več sekund). V teh okoliščinah pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi obdolženec lahko opravil preizkus alkoholiziranosti in zatem odšel na WC in se je tako odločil, da ne bo ravnal po odredbi policista o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom očitno iz drugih razlogov, ki z uveljavljano okoliščino nimajo nikakršne zveze. To tudi pomeni, da je obdolžencu na tak način storitev tega prekrška dokazana v objektivnem delu, prav tako pa tudi glede obdolženčeve krivdne odgovornosti, saj se je okoliščin obravnavanega prekrška oziroma dane odredbe policistov očitno zavedal, hkrati pa se tudi zavestno odločil, da po njej ne bo ravnal, kar pomeni, da je ta prekršek hotel storiti oziroma, da ga je storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Glede na pritožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da navedene okoliščine nimajo nikakršne zveze s pravnim institutom skrajne sile. Upravičljiva skrajna sila je podana, če gre za dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, in če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (8. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), opravičljiva skrajna sila pa je podana, če gre za dejanje storilca, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (8. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 32. člena KZ-1). Nevarnost kot ključna sestavina instituta skrajne sile se mora nanašati na možnost poškodbe kazenskopravno (oziroma prekrškovnopravno) zavarovana dobrina z namenom ravnanja za preprečitev hujše posledice in obdolženčeva navedba policistu, da želi na WC, s poškodbo kazenskopravne (oziroma prekrškovnopravne) zavarovane dobrine nima nikakršne zveze, zaradi česar pritožbeno sodišče v nadaljevanju ne bo obrazlagalo še ostalih sestavin v pritožbi uveljavljanega pravnega instituta skrajne sile.

14Prekršek iz točke I.7 izreka izpodbijane sodbe po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 stori, kdor se med drugim nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju, nedostojno vedenje pa je opredeljeno v 5. točki 2. člena istega zakona, kot tisto vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami ali dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Storitev tega prekrška je obdolženi B. H. v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje zanikal, ko je navedel, da policistov ni žalil in jim ni izrekal besed, kot je navedeno, temveč je policistu rekel, da ni Slovenec, saj je govoril nekim južnjaškim naglasom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje takšnemu obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo, saj je glede tega prekrška policist G. K. svoji izjavi pri sodišču prve stopnje navedel, da ju je obdolženec v postopku ves čas žalil, da niso ljudje in je sodelavcu tudi rekel, da mu bo odgriznil nos in ga "špuknil“ na tla, priča policist D. L. pa je glede tega prekrška v svoji izjavi pri Okrajnem sodišču v Ormožu navedel, da ga je obdolženec ves čas žalil, da ni človek, da je on prlek, in da se nikogar ne boji, ter da mu bo nekaj odgriznil in nato to izpljunil. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in sledilo navedbam obeh prič zaradi razlogov, ki so v obrazložitvi te sodbe že navedeni, to je, ker gre za skladni pričevanji dveh uradnih oseb o njunih neposrednih službenih ugotovitvah in zanju iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v takšno njuno pričevanje, ob tem pa pritožnik v svoji pritožbi dejanskemu stanju tega prekrška z ničemer ne oporeka in ne izpodbija navedenih navedb obeh prič v zvezi s tem prekrškom (in tudi ne ostalih navedb, ki jih je sicer sodišče prve stopnje v opis tega prekrška kar povzelo iz obdolžilnega predloga). Navedeno pomeni, da je bila storitev tega prekrška v izvedenem dokaznem postopku obdolžencu dokazana, saj gre za obdolženčeve besede s takšno vsebino, težo in intenziteto, da je obdolženčevo vedenje nedvomno označiti kot nedostojno vedenje v prej navedenem smislu zakonske določbe, saj je policistu grozil s fizičnim nasiljem in ga je na tak način ogrožal, hkrati pa žalil na način, ki prizadeva oziroma škoduje ugledu obeh policistov, ustrezna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje iz 11 odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec ta prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa, saj je glede na trajanje takšnega obdolženčevega vedenja in njegovo intenziteto nedvoumno, da se je obdolženec dejanja zavedal in ga je hotel storiti.

15Prekršek iz točke I.8 izreka izpodbijane sodbe po 6. točki 81. člena ZOro-1 stori posameznik, ki ne upošteva prepovedi nošenja in prenašanja orožja, pri čemer se v obravnavani zadevi na očitek obdolžencu iz obdolžilnega predloga prekrškovnega organa nanaša materialna določba tretjega odstavka 24. člena ZOro-1, ki predpisuje, da posameznik ne sme nositi ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv. V obravnavani zadevi je obdolženec puško prevažal oziroma prenašal v prtljažnem prostoru svojega osebnega avtomobila, pri čemer ima pritožnik sicer v svoji pritožbi prav, da v izvedenem dokaznem postopku obdolžencu pri tem prenašanju orožja ni bila dokazana njegova alkoholiziranost, vendar pa je neutemeljen na tej podlagi pritožnikov zaključek v pritožbi, da zaradi tega obdolžencu storitev tega prekrška ni dokazana. Zakonske določbe tretjega odstavka 24. člena ZOro-1, ki predpisuje, da posameznik ne sme nositi ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv, ni mogoče tolmačiti tako, da so navedeni pogoji, pod katerimi se ne sme nositi ali prenašati orožja, predpisani kumulativno, to je na eni strani alkohol ali mamila, hkrati pa tudi takšno psihično stanje posameznika, da (zgolj) zaradi alkohola ali mamil očitno ni več zanesljiv. To nedvomno ni bil namen zakonodajalca, saj bi sicer v večini primerov tega prekrška sploh ne bi bilo mogoče dokazati ob dejstvu, da je prisotnost alkohola ali mamil v organizmu posameznika mogoče dokazati zgolj z ustreznim preizkusom ali strokovnim pregledom, na oboje pa mora posameznik pristati in v kolikor ne, alkohola ali mamil v organizmu posameznika ni mogoče dokazati, zaradi česar je zakonodajalec pri cestnoprometnih prekrških v določbah ZPrCP v takšnem primeru predpisal sankcioniranje posameznikov oziroma cestnoprometnih udeležencev zaradi neravnanja po odredbi policista. Nedvomen namen zakonodajalca v zvezi z orožjem je, da se med drugim le-to nosi ali prenaša na takšen način, da pri tem nihče ni ogrožen, kar pa pomeni, da obstaja nevarnost neustrezne uporabe oziroma rokovanja z orožjem ne zgolj v primerih, ko gre za osebe pod vplivom alkohola ali mamil in ki so zaradi tega v takšnem psihičnem stanju, da očitno niso več zanesljive, temveč je očitno, da takšno nevarno situacijo zaradi psihičnega stanja, v katerem posamezniki niso več zanesljivi, povzročijo ne zgolj alkohol ali mamila, temveč tudi najrazličnejši drugi dejavniki, kot so npr. razburjenje, psihične težave itd. Glede na namen zakonodajalca je očitno, da ne sme nositi ali prenašati orožja vsak posameznik, ki je iz kakršnegakoli razloga v takšnem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv in takšnemu tolmačenju tretjega odstavka 24. člena ZOro-1 ne nasprotuje niti jezikovna ali katerakoli druga razlaga te zakonske določbe. Določba prvega odstavka 26. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju predpisuje, da se sme lovsko orožje v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZOro-1 in predpisih o lovstvu, nositi in uporabljati samo v lovišču in na strelišču, izven lovišča oziroma strelišča pa se mora prenašati v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZOro-1. Le-ta pa predpisuje, da se za prenos orožja po tem zakonu šteje, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov. V obravnavani zadevi navedena obdolženčeva puška sicer res ni bila pripravljena za uporabo in je bila zaprta v embalaži, strelivo pa ločeno od orožja, nikakor pa prenos orožja ni bil potreben iz upravičenih razlogov. Glede tega je obdolženec v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje navedel, da je imel namen tega dne iti na lov, zaradi česar je dal puško zjutraj v vozilo, ker pa ga je poklical kolega, če mu pride pomagat pri delu, je odšel k njemu, puško pa pozabil dati iz vozila, vendar je glede te iste okoliščine priča policist G. K. v svoji izjavi pri istem sodišču navedel, da je imel obdolženec orožje v prtljažniku, zraven je bil naboj in ko ga je vprašal, zakaj ima orožje s sabo, če ni bil na lovu, je rekel, da to vedno vozi s seboj. Navedene okoliščine nedvomno kažejo, da v obravnavani zadevi ni šlo za prenos navedene puške iz upravičenih razlogov, predvsem pa je bil po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec tedaj v takem psihičnem stanju, da očitno ni bil več zanesljiv. Na to kaže obdolženčeva vožnja v času, ko ga je policist ustavljal, pri čemer vozila ni ustavil, temveč je z njim celo zapeljal proti policistu G. K. tako, da se je moral le-ta hitro umakniti oziroma odskočiti, sicer bi ga povozil, kar sta skladno kot priči opisala policista G. K. in D. L. v svojih izjavah pri sodišču prve stopnje, nadalje obdolženčeve grožnje policistu D. L. ter siceršnje vedenje obdolženca, ko je oba policista žalil na opisan način, kar po mnenju pritožbenega sodišča vse kaže na takšno tedanje obdolženčevo psihično stanje, da očitno ni bil več zanesljiv v smislu ustreznega in varnega prenosa orožja oziroma njegove puške. Razlog takšnega psihičnega stanja, da posameznik očitno ni več zanesljiv za nošenje ali prenašanje orožja, po mnenju pritožbenega sodišča ni pravno relevanten in je lahko posledica vpliva alkohola ali mamil, vendar pa tudi kateregakoli drugega razloga, ki povzroči takšno psihično stanje posameznika, da očitno ni več zanesljiv v zvezi z navedenim rokovanjem z orožjem, kar pomeni potencialno nevarnost zanj in za okolico, preprečitev prav tega pa je očitni namen zakonodajalca v zvezi z zakonsko določbo 6. točke prvega odstavka 81. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZOro-1. Na tak način je bil obdolženemu B. H. navedeni prekršek dokazan v njegovem objektivnem delu, pritožbeno sodišče pa se tudi pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženec ta prekršek storil z direktnim naklepom, saj pritožbeno sodišče ne dvomi, da obdolženec kot lovec ve in je vedel, da je njegova puška namenjena zgolj lovu in jo lahko v vozilu prenaša oziroma prevaža zgolj s tem namenom, prav tako pa tudi, da je kakršnokoli rokovanje z orožjem dopustno zgolj na tak način, da je varno, kar pa ob obdolženčevem navedenem psihičnem stanju očitno ni bilo, vendar se je obdolženec kljub temu za navedeni prevoz puške odločil in je očitno to hotel storiti.

16Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče razsodilo, kot je navedeno v točki II izreka te sodbe in je sicer pritožbo pritožnika zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.

17Za prekršek naveden v točki I.1 (in 2) izreka izpodbijane sodbe je v določbi devetega odstavka 27. člena ZPrCP predpisana glavna sankcija globa v določenem znesku 500,00 EUR (in tudi stranska sankcija 5 kazenskih točk), ki jo je zakonodajalec predpisal z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP-B) v njegovem 6. členu, in kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, saj obdolžencu v izpodbijani sodbi za ta prekršek stranske sankcije ni izreklo, zaradi česar pri svoji odločitvi v prvotno izrečeno sankcijo sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ni poseglo (saj je sodišče prve stopnje navedeno materialno kršitev zagrešilo v korist obdolženca), za prekršek v točki I.4 istega izreka je v petem odstavku 37. člena ZPrCP predpisana glavna sankcija globa v določenem znesku 120,00 EUR, za prekršek v točki I.5 izreka izpodbijane sodbe je v petem odstavku 33. člena ZPrCP glavna sankcija globa predpisana prav tako v določenem znesku 120,00 EUR, za prekršek iz točke I.6 izreka izpodbijane sodbe sta v dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP predpisani glavna sankcija globa v znesku najmanj 1.200,00 EUR (kar v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 5.000,00 EUR) in stranska sankcija 18 kazenskih točk, za prekršek v točki I.7 izreka izpodbijane sodbe je v določbi drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 predpisana globa v znesku od 417,29 EUR do 834,59 EUR, za prekršek naveden v točki I.8 izreka izpodbijane sodbe pa sta predpisani glavna sankcija globa v znesku od 500,00 EUR do 1.500,00 EUR in stranska sankcija odvzema orožja in streliva. Z izpodbijano sodbo je za navedene prekrške sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo vse glavne sankcije globe v zneskih, kot so bili za posamični prekršek predpisani v določenem znesku, pri glavni sankciji globi v primerih, kjer je bila le-ta predpisana v razponu, pa je sodišče obdolžencu v vseh primerih glavne sankcije globe izreklo na specialnem minimumu, to je v najnižjih za posamični prekršek predpisanih zneskih, pri tem pa upoštevalo ustrezne in v štirinajstem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe navedene za takšno oceno relevantne okoliščine.

18Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo devetega odstavka 163. člena ZP-1 na pritožbo pritožnika in po uradni dolžnosti razsodilo, kot je navedeno v točki I izreka te sodbe in je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tako v odločitvah o odgovornosti, kakor tudi posledično v odločitvah o sankcijah oziroma enotni sankciji ter stroških postopka o prekršku na prvi stopnji, sicer pa je v nespremenjenih delih pritožbo pritožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo oziroma razsodilo, kot je nadalje razvidno iz točke II izreka te sodbe.