8. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Za trajajoči prekršek je tako značilno, da storilec dlje časa vzdržuje protipravno stanje, pri čemer je vzdrževanje takega stanja sestavni del zakonskega opisa (storilec "uporablja" objekte). Dokler protipravnost ni odpravljena, o zastaranju ni mogoče govoriti. Ker so se objekti brez soglasja uporabljali najmanj še 13. 5. 2022, je bil ugovor zastaranja pravilno zavrnjen. Ker torej gre za prekršek, ki je lahko storjen iz malomarnosti, odgovorna oseba pa bi se ob potrebni pazljivosti morala zavedati, da se objekte za oglaševanje lahko uporablja le, če so bili postavljeni s soglasjem pristojnega organa, se storilca na zmoto ne moreta sklicevati.

Storilec je glede na dejstvo, da je bilo do točke izmerjene hitrosti njegovega vozila le nekaj hiš, bil v dejanski zmoti glede okoliščin, ki se jih v mejah potrebne pazljivosti ni moral in mogel zavedati, saj se mimo table za naselje ni peljal, zaradi nekaj hiš in prehoda za pešce pa se ob dejstvu, da mu je cesta nepoznana, ni mogel in moral zavedati, da je v naselju oziroma da je omejitev hitrosti 50 km/h. Vsled navedenemu so utemeljene pritožbene trditve, da je bil storilec v času storitve prekrška v neizogibni dejanski zmoti, razlogi sodišča prve stopnje, da se je storilec moral zavedati, da se nahaja znotraj naselja, saj ni peljal mimo znaka, ki označuje konec naselja, hiše pa so strnjene, pa glede na vse ugotovljene okoliščine (ko se storilec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, pri vključitvi iz stranske na lokalno cesto v naselju D. pa je do točke meritve bilo le nekaj hiš in prehod za pešce) pa glede na zgoraj povzeto definicijo "roba naselja" nepravilni.

Pri nadzorstvu gre za vse ukrepe, ki jih je treba izvesti, da se prepreči prekršek, torej tudi za dajanje ustreznih navodil. Da je bila seznanitev z vsemi informacijami, potrebnimi za izvedbo naročenega dela, dolžnost prav vodje obrata, ne more biti dvoma. Uvedba v delo namreč predpostavlja obveščanje o vseh okoliščinah, v katerih se izvaja delo. Prekrškovni organ je zato vodjo obrata pravilno štel za odgovorno osebo. Iz izreka izhaja, v čem je bila opustitev odgovorne osebe. Že s tem, da bi izvajalce opozoril, da niso vsa označena drevesa predmet dogovorjenega dela, bi lahko storilec preprečil nedovoljeno sečnjo. Ker je torej do prekrška prišlo zaradi njegove opustitve (iz izreka odločbe izhaja vzročna zveza med opustitvijo in prekrškom) je bilo v odločbi dovolj argumentirano, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Storilec ki ravna iz malomarnosti, ne deluje zaradi negativnega odnosa do poškodovane pravne dobrine, ne odloča se torej zoper to pravno dobrino, temveč ravna nepazljivo. Zveza med ravnanjem in posledico bo presegala golo naključje, ker je posledica potencialno vsebovana v ravnanju, ki nasprotuje dolžni pazljivosti. Zaključek, da storilec ravna lahkomiselno, je tako možen le ob ugotovitvi dolžne (objektivne in subjektivne) pazljivosti, pri čemer je kršitev objektivne dolžne pazljivosti del protipravnosti, kršitev subjektivne dolžne pazljivosti pa predmet ugotavljanja znotraj krivde. Sodišče prve stopnje storilcu očita kršitev dolžne pazljivosti, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katerih dejstvih sodišče prve stopnje temelji zaključek, da je storilec v konkretnem primeru to bil dolžan preveriti. Te dolžnosti starša namreč ne določa noben zakon, iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ne izhajajo nobene ugotovljene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila ta nevarnost tako objektivno kot subjektivno predvidljiva.

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

Zakon za prodajalno na mejnem prehodu postavlja dva pogoja: prvi je, da gre za prodajalno na območju mejnega prehoda, drugi pa je, da se blago prodaja potnikom. Pogoja nista določena alternativno, temveč morata biti izpolnjena kumulativno.

Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.

Prekrškovni organ je ob pregledu tahografa in voznikove kartice ugotovil, da je bil prekršek storjen v času med 1.1. in 6.1.2023. Pritožnik je že v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je bilo vozilo v spornem obdobju v A., kar izhaja tudi iz predloženega izpisa za tovornjak. Če je tako, slovensko sodišče za odločanje o prekršku ni pristojno, ne glede na to, da so ga naknadno ugotovili slovenski prekrškovni organi.

Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče. Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila. Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično. Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Tudi z vidika ustavno zagotovljenega varstva pravic in z upoštevanjem ustavnega načela sorazmernosti je potrebno ugotoviti, da ne samo odreditev nadometnega zapora, temveč tudi njegova izvršitev glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bila sorazmeren in pravičen ukrep.

Storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot dolgoletni voznik istega motornega vozila zavedal, da lahko stori dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je predpisano kot prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ker se je očitno zanašal na to, da je število osi na OBU napravi ustrezno nastavljeno, kar je v skladu s 26. členom KZ-1 definirano kot zavestna malomarnost. Prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn stori posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda. Bistvo storilcu očitanega prekrška je v neizpolnitvi predpisane obveznosti nastavitve ustreznega števila osi vozila na OBU napravi, posledica neizpolnitve take obveznosti pa je nastanek škode v obliki premalo obračunane cestnine. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so predpisane obveznosti bile izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog, in ne pred izdajo plačilnega naloga. Storilčeva obveznost je bila nastaviti pravilno število osi, kar je storilec izpolnil po tem, ko je bil s strani podjetja, za katerega je opravljal prevoz, obveščen o tem, da število osi ni ustrezno nameščeno. To jas

Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.

Zakonski pogoji za uporabo določbe o ravnanju v skrajni sili niso bili izpolnjeni, saj ni izkazano, da zatrjevane nezakrivljene nevarnosti za obdolženčevo življenje ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot s storitvijo očitanega prekrška. Obdolženec je v situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, imel možnost nastalo nevarnost odvrniti drugače, s preprostim klicem na številko 112. Čeprav je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil sicer res bilo ugotovljeno, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, je kljub temu v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju Laško vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP ... 8. 8. 2020. Bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča. Zato ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno o

Četudi se je pravna oseba dejansko znašla v likvidnostnih težavah v letu 2019, kar sicer ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, bi vendarle odgovorna oseba pravne osebe morala poskrbeti za izplačilo regresa v roku, kot ga določa zakona in kolektivna pogodba dejavnosti. Ravnanje v skrajni sili tako ni izkazano. Nikakor se ni mogoče strinjati, da tako zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust ne predstavlja nobene škodljive posledice, izplačilo regresa v celoti skoraj eno leto po izteku roka za prvotno izplačilo pa tudi ni mogoče šteti kot dejanje, ki ga je v celoti odpravilo nastale škodljive posledice za delavce. Namen izplačila regresa oziroma pravice do regresa za letni dopust je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta, zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust pa vsekakor uresničevanja tega namena ne omogoča.