27. člen ZPrCP

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo z dne 20. 1. 2023 (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat, da obdolženi zapisnika ni podpisal, da mu je bil odrejen strokovni pregled ter da je obdolženi odrejen strokovni pregled odklonil, čeprav je bil opozorjen na posledice odklonitve. Potrditi je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru izpostavljeni zapisnik z dne 20. 1. 2023 ni očitno nezakonit. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pr

Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

Glede na očitno razliko med izvršitvenimi oblikami v določbah devetega odstavka člena 27 ZPrCP, ki določa sankcije za protipredpisna ravnanja v primeru neupoštevanja pravil brez predhodne zaznave prekrška in po določbi desetega odstavka člena 101 ZPrCP ter desetem odstavku člena 56 ZVoz-1, ki so določbe, ki po storjenem prekršku storilcu nalagajo oz. prepovedujejo določena ravnanja, in ko gre v takih primerih brez dvoma za drugačno (težjo) kriminalno količino, torej ne vzdrži teza pritožbe o tem, da gre v obravnavanem primeru za stek in da bi se obdolženec kvečjemu lahko sankcioniral zaradi istih izvršitvenih oblik le po določbi devetega odstavka člena 27 ZPrCP, zaradi česar tudi ni podana kršitev zakona.

Da bi sodišče namesto globe lahko izreklo opomin, mora biti celota okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, take narave, da je zaradi njih prekršek mogoče, kljub drugačni oceni zakonodajalca (ki je očitani prekršek ocenil kot hujši prekršek, saj je zanj predpisal stransko kazen 5 kazenskih točk), oceniti za lahkega.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek zapisalo zgolj, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je v le-to privolil. Ker slednji zapis predstavlja zgolj prepis zakonske definicije eventualnega naklepa, zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je glede subjektivnega odnosa storilca do storitve prekrška zgolj postavilo definicijo in da svojega zaključka ni z ničemer obrazložilo.

Obveznost označitve datuma in časa začetka parkiranja na označenih parkirnih prostorih na počivališčih avtoceste in hitrih cest je predpisana z zakonom in gre torej za zakonsko obveznost, ki jo morajo poznati in upoštevati vsi, zlasti pa poklicni vozniki. Udeleženci cestnega prometa so primarno dolžni upoštevati zakonsko določena pravila cestnega prometa, pravila določena s prometno signalizacijo pa toliko in takrat, ko je ta postavljena in razveljavlja ali precizira zakonsko določena prometna pravila.

S pritožbenimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

Za nastop dolžnosti policista, da udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled, ker iz zdravstvenih razlogov ne more opraviti preizkusa z elektronskim alkotestom, mora poleg samega obstoja razloga zdravstvene narave biti izkazano tudi, da je udeleženec cestnega prometa policista seznanil s takimi razlogi oz. se skliceval na zdravstvene razloge. Le v takem primeru bi policist imel podlago za odreditev strokovnega pregleda. Tretji odstavek 107. člena ZPrCP v zadnjem stavku sicer res določa, da policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca, vendar opisano ravnanje obdolženke v obravnavanem primeru, ko je večkrat pihala v alkotest, vendar kljub opozorilom nepravilno, pa za to ni imela objektivno opravičljivega razloga zdravstvene narave nedvomno sodi med primere ravnanj, ko udeleženec cestnega prometa ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa z elektronskim alkotestom, kar se v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZPrCP šteje kot posredna odklonitev.

Četudi je morda policijsko vozilo pri tem res bilo ustavljeno tako, da ga vozniki niso mogli opaziti, to na zakonitost dokazov ne more vplivati, saj s tem policisti ne posegajo v ustavne pravice udeležencev cestnega prometa. Ti so dolžni v vsakem trenutku upoštevati vse cestnoprometne predpise in ne samo takrat, ko na cesti opazijo policiste, ki nadzirajo varnost cestnega prometa. Neopaznost policistov pri izvajanju pooblastil po 13. členu ZPrCP tako ne more biti ekskulpacijski razlog za odgovornost voznika za storjeni prekršek.

Pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je obdolženemu dokazano z gotovostjo le to, da je bil kritičnega dne pod vplivom alkohola, ne pa tudi, da je bil v kritičnem času voznik v cestnem prometu. Nenazadnje pa je potrebno poudariti tudi, da je skrajno nelogično in neprepričljivo nakazovanje, da bi se policisti iz mesta kontrole prometa, ki so ga izvajali v bližini Term ..., pripeljali pred večstanovanjsko stavbo na naslovu Ž., če ne bi pred zaznali obdolženčevega vozila v prometu na Celjski cesti, zlasti pa, da bi pri tem na kraj, kjer sta policist G. in policistka R. obravnavala obdolženca, naknadno pripeljala še druga patrulja, v kolikor ni bilo potrebno potrjevati istovetnosti voznika, ki je bil zaznan ob ustavljanju na Celjski cesti z voznikom, ki sta ga obravnavala policistka R. in policist G..

Dejstvo, ali je v obdolženčevem vozilu mogoče zadnje sedeže preklopiti in zložiti iz notranjosti vozila in ali se je posledično obdolženec ob pozivanju policistov naj iz vozila izstopi zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti, nahajal v zadnjem delu vozila ali v prtljažniku vozila ter kako velik je ta prtljažnik, sploh ni ključnega pomena za odločitev v predmetni zadevi. Obdolženec namreč ni zanikal in tako ni nobenega dvoma o tem, da se je nahajal v notranjosti vozila, ki je bilo zaklenjeno, in da na pozive policistov, naj izstopi iz vozila, da bo opravil preizkus alkoholiziranosti, ni odreagiral.

Zmotno je prepričanje pritožbe, da je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, še posebej, ker je prvo sodišče tudi po predlogu obrambe preverilo, ali je poslujoči policist U. P. strokovno usposobljen za rokovanje z laserskim merilnikom in ugotovilo (list. št. 56), da je opravil ustrezno usposabljanje, zato so nekorektne pritožbene navedbe v smeri, da prisotnost na usposabljanju še ne dokazuje njegove usposobljenosti za njegovo uporabo. Nasprotno, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi prvega sodišča v tem delu prepričljivi, zlasti še, kar je uradno merilno sredstvo (laserski merilnik hitrosti Prolaser 4) tudi uradno certificiran, kar izhaja iz potrdila o skladnosti (list. št. 55) zato že prvo sodišče glede na očitke, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga ni imelo nobene podlage za odrejanje izvedenca o merilnikih hitrosti in je ravnalo pravilno, ko je tak nesubstanciran dokazni predlog zavrnilo, saj obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti pojasnila, na katera vprašanja bi postavljeni izvedenec v tej smeri sploh moral odgovarjati.

Razlaga, da sta prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP v obravnavanem primeru v razmerju navideznega idealnega steka, ni pravilna.

Stališče sodišča prve stopnje, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1 ter z logično razlago te določbe, saj se varna uporaba javne ceste ne ogroža le z nespoštovanjem prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste iz 5. člena ZCes-1, temveč tudi s kršitvami 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javne ceste. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnin parc. št. 01 in 02 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 01 in 02 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), zato je bil storilec na dan storitve prekrška 29. 1. 2015 dolžan spoštovati določbo 4. člena ZCes-1, ki ureja uporabo javnih cest, in posledično tudi določbe ZPrCP. Presoja javnega interesa oziroma presoja kriterijev za razlastitev ne spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, ki odlo

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na ostale določbe ZCes-1 in da so zato za storilca veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1, ne pa tudi ostale določbe ZCes-1 in ZPrCP, je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1, pa tudi z razlago te določbe, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2015.

Razlaga prvostopenjskega sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, zaradi česar je lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, v obdobju, v katerem občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine, izkazuje upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, dolžan spoštovati zgolj prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pravilna.

Izpodbijana sodba vsebuje dejstva in razloge zaradi katerih šteje sodišče za dokazano, da je obdolženec storil prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, in da je zanj odgovoren. Razloge o tem sodba sodišča prve stopnje vsebuje pod točko 6 in 7 obrazložitve, ko povzema izpovedbo kot priče zaslišanega policista S.Š., da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti odklonil z navedbo, da ne bo pihal, po tej navedbi pa mu je policist povedal, da mu je v takšnem primeru prepovedana nadaljnja vožnja, obdolženi pa je sedel v vozilo ter odpeljal s kraja ustavitve. Sodišče nadalje, glede na izpovedbo priče policista, na kakšni razdalji je bil obdolženec ob prepovedi nadaljnje vožnje od policista oddaljen, zaključuje, da je zagotovo slišal izraženo prepoved nadaljnje vožnje, s tem, ko je pred koncem uradnega postopka zapustil kraj ustavitve, pa je uresničil zakonske znake prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča povsem zadoščajo. Obdolžencu je namreč zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrC