81. člen ZOro-1

Prenašanje orožja pomeni povečano nevarnost za storilca in okolico, kar terja izpolnjevanje strožjih varnostnih zahtev. Pod vplivom alkohola je zato vsakdo, pri katerem se ugotovi, da je užival alkohol. Le s popolno prepovedjo uživanja alkohola je mogoče zagotoviti, da ne bi prihajalo do nesreč zaradi alkohola (ko bi storilec napačno ocenil svojo "zanesljivost").

Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti. Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.

Upravni organ je na podlagi obravnavanega ravnanja tožnika z orožjem (streljanja v steno lastne hiše), le tega ocenil za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb tretje alineje drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člen ZOro-1. Z navedenim dejanjem je tožnik ogrožal sebe, kot druge, saj streljanje v steno sobe v lastni hiši ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje niti ni v skladu z namenom, zaradi katerega je bil tožniku izdan orožni list.

V prekrškovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel storilec v posesti pištolo proizvajalca Pietro Beretta, ne da bi imel orožno listino za posest takšnega orožja, niti takšne listline ni predložil prekrškovnemu organu. Navedba v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, da je imel storilec v posesti pištolo brez ustrezne orožne listine, je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZOro-1, po kateri je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška. Vrste orožnih listin kot so te navedene v 10. členu ZOro-1, pa prekrškovni organ v izreku odločbe niti ni mogel navesti, glede na to, da storilec ni razpolagal z nobeno od orožnih listin. Prav tako se te na podlagi 11. člena ZOro-1 med seboj razlikujejo tako glede na vrsto orožja, kakor tudi glede na namen za katerega se orožna listina izdaja in namen uporabe orožja, prekrškovni organ pa takšnih storilčevih razlogov za posest orožja ne more predvidevati. Čeprav nabojnik, ki v bistvenem služi kot shramba streliva, v 23. točki 4. člena ZOro-1 ni izrecno naveden kot bistveni sestavni del orožja, ga je glede na njegov namen, ki je v bistvenem enak namenu bobna z ležišči nabojev revolverja, treba šteti kot takšnega.

V odločbi o prekršku je izrecno navedeno, koliko in katera vrsta nabojev se storilcu odvzema, s čimer je zadoščeno jasnosti in določnosti izrekanja stranske sankcije odvzema predmetov. Iz besedila drugega odstavka 66. člena ZP-1 jasno izhaja, da je pritožba dopustna, če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov, kar pomeni da navedeni znesek velja tako za odvzem predmetov, kot tudi za odvzem premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski pogoj za pritožbo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, za kar pa ni potrebovalo ravnati po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 in storilca o preizkusu dovoljenosti pritožbe obveščati, zaradi česar ni podana kršitev pravice do izjave in do izvajanja dokazov v korist storilca.

Upravni organ je že na podlagi javne listine (pravnomočne odločbe prekrškovnega organa) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja.

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Določila 25. člena ZOro-1 glede hrambe orožja je potrebno presojati z vidika namena teh določb, da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi, to je katerikoli osebi in ne konkretnemu vlomilcu.

V zadevi ni sporno, da je bil tožeči stranki zaradi neustrezne hrambe orožja izdan pravnomočen plačilni nalog zaradi prekrška iz 7. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1. V posledici tega je bil tudi podan predlog za odvzem orožja in streliva. Ker plačilni nalog, izdan zaradi prekrška, še ni bil izbrisan iz evidence, je tožena stranka pravilno zavrnila dodatne dokazne predloge glede zanesljivosti tožeče stranke, saj upoštevaje navedeno ne bi mogli pripomoči k drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja.

Ob očitku iz plačilnega naloga, da naj bi storilec na javnem kraju nosil orožje na način, s katerim naj bi vznemirjal ljudi (tako, da ga le-ti opazijo!), kar pa ni zaznala v tamkajšnjem lokalu niti natakarica, niti policist, ki je bil prisoten ob varnostnem pregledu, je sodišče prve stopnje z zadostnimi in razumljivi razlogi zaključilo, da ni mogoče (z gotovostjo) sprejeti zaključka, da je storilec v kritičnem času ravnal v nasprotju s 24. členom ZOro-1, saj zgolj anonimna prijava neidentificiranega občana ne more biti podlaga za očitek o ravnanju v nasprotju z navedeno zakonsko določbo.

Zakonski znak prekrška po določbi 15. točke prvega odstavka 81. člena v zvezi z določbo 67. člena ZOro-1 je vnos orožja v Republiko Slovenijo, v obravnavanem primeru pa se je storilcu prekrška očitalo, da je skušal iznesti lovsko puško in strelivo iz Republike Slovenije brez evropske orožne listine - tako očitano ravnanje pa je treba pravno opredeliti po določbi 2. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1, ki določa, da se za prekršek kaznuje posameznik, ki nosi ali prenaša orožje brez orožne listine.

Upravičen je odvzem zasežene lovske puške s pripadajočimi naboji, ki je bila uporabljena pri storitvi prekrška nošenja orožja v nasprotju s pravili nošenja orožja, in jo je imel storilec naslonjeno na sprednji desni sedež vozila, pripravljeno za strel.

Zgolj dejstvo, da tako prekršek kot kaznivo dejanje izvirata iz istega historičnega dogodka, še ne pomeni, da je bil prekršen prvi odstavek 12. člena ZP-1: vzporeden tek več postopkov je dopusten, če storilec z enim ali več izvršitvenimi dejanji uresniči znake več kaznivih ravnanj, to je kaznivih dejanj in/ali prekrškov.

Že iz jezikovnega pomena določbe 4. točke prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) izhaja, da je ni mogoče razlagati tako, da je za obstoj prekrška potrebna hkratna posest orožja in streliva, temveč zadošča zanj že posest orožja ali streliva (enega ali drugega torej) brez ustrezne orožne listine.

Stališče pritožbe, da dejanje obdolženca nima zakonskih znakov kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, temveč kvečjemu znake prekrška iz 7. točke prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju, v kolikor gre za protipravno hrambo orožja, ni pravilna. Obdolženec je protipravno hranil vojaško orožje, katerega promet posamezniku ni dovoljen, v 7. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju pa je sankcionirana tista hramba orožja, ki ni skladna z določbami 25. člena Zakona o orožju, ki določajo način hrambe, ki mora biti tak, da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi.

Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če zakon predpisuje kot obvezno stransko sankcijo odvzem predmetov, sodišče pa storilcu predmeta ne odvzame.