101. člen ZPrCP

Določba 101. člena ZPrCP od udeležencev cestnega prometa zahteva brezpogojno ustavitev le pri predpisanem znaku modre svetilke in kratkega zvočnega signala, saj se pri ostalih znakih zahteva ustavitev vozila le, če je potrebno zaradi neovirane vožnje vozila s prednostjo oziroma vozila za spremstvo ter le v smislu zagotovitve proste poti vozilu s prednostjo oziroma vozila za spremstvo (primerjaj vse točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP).

Sodna praksa se je s prelomno sodno odločbo IV Ips 105/2010 z dne 25. 5. 2010 spremenila. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da spreminja dosedanjo prakso in odločilo, da je imetniku vozniškega dovoljenja na podlagi drugega odstavka 22. člena ZP-1 mogoče izreči kazenske točke v cestnem prometu tudi, če je prekršek storil s kategorijo vozila, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Izpostavilo je, da že jezikovna razlaga tega člena ne daje podlage za drugačno interpretacijo, zlasti pa je pri svoji presoji izhajalo iz namena izreka sankcije kazenskih točk. Slednjega je v bistvenem prepoznalo v tem, da se določeno kategorijo voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa. Vsakršna drugačna razlogovanja sporne določbe so tako v nasprotju s temeljnim namenom izrekanja kazenskih točk.

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

V pritožbi storilec zatrjuje, da je iz avta izstopil zaradi astmatičnega napada, ker je rabil Ventolin, ki je bil v zadnjem delu avtomobila ter za svoje trditve sodišču predlaga, da si pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Poleg tega zgoraj povzete pritožbene trditve in v pritožbi predlagani dokazi (naj si sodišče pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo) predstavljajo pritožbene novote, saj storilec ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kot take so za pritožbeno sodišče neupoštevne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo v smeri kršitve načela materialne resnice.

Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.

Na podlagi obstoječega obvestila Ministrstva za pravosodje, z dne 18. 1. 2022, zato ni mogoče odločati o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu kot vozniku začetniku, saj mu s tem ni zagotovljeno načelo enakega varstva pravic skladno z 22. členom Ustave Republike Slovenije, ker časovno nepravilno zaporedje vpisov pravnomočno pridobljenih kazenskih točk v kazensko evidenco storilca spravlja v neenak položaj.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek zapisalo zgolj, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je v le-to privolil. Ker slednji zapis predstavlja zgolj prepis zakonske definicije eventualnega naklepa, zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je glede subjektivnega odnosa storilca do storitve prekrška zgolj postavilo definicijo in da svojega zaključka ni z ničemer obrazložilo.

S pritožbenimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

Glede na višino predpisane globe in stransko sankcijo za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP ni mogoče šteti, da gre pri tem za prekršek neznatnega pomena, prav tako pa v okoliščinah konkretnega primera niso izkazane okoliščine, ki bi ga delale posebno lahkega (6.a člena ZP-1).

Za opredelitev vozila s prednostjo ne zadošča zgolj, da se vozilo uporablja za izvršitev določenih nujnih nalog, temveč da se na vozilu za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni signali, pri čemer so izjemoma lahko izključeni le slednji. Storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni izkazal uporabe svetlobnih znakov, katerih uporaba je obvezna, da vozniku vozila s prednostjo ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije. Ker je dne 11.8.2021 začela veljati novela ZPrCP-F in je spremenjena določba 46. člen ZPrCP v predpisani globi za storilca milejša, je pritožbeno sodišče na milejši pravni podlagi izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, ko je obrazložilo, da sta policista imela vsa zakonska pooblastila, da obdolženca kontrolirata v cestnem prometu, skladno z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zato sta utemeljeno zapeljala za njim, ga s svetlobnimi in zvočnimi signali ustavljala, česar pa obdolženec ni upošteval, ampak je zavil na dvorišče domače hiše. Tako je obstajala njuna legitimna pravica, da obdolženca preverita, saj je s tem, ko ni upošteval zvočnih in svetlobnih znakov, ki sta jih uporabila policista za zaustavitev, kršil določbo 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP. Policista sta torej imela vsa pooblastila, da sta na obdolženčevem dvorišču izvedla identifikacijski postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo potrebno pridobiti odredbe sodišča. Sicer pa bi bilo stališče obrambe o potrebi za odredbo sodišča v takih primerih nevzdržno. To bi pomenilo, da bi lahko bil vsak voznik, ko ob kontroli policije ne bi ustavil in bi zapeljal na domače dvorišče, izvzet iz vsakršne nadaljnje kontrole. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno obrazlaga, da to ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagota

Ker sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja1 (v kar spada tudi dokazna ocena), je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

Nadaljnje navedbe izvedenca, da so bile na vozilu po spodnjem delu odbijača vidne odrgnine po celotni širini odbijača, prav tako so navedene sveže odrgnine vidne na oljnem koritu motorja, vsi ti sestavni deli pa so v neposredni bližini sestavnega dela pokrova klinastega jermena s spodnje strani vozila, zato izvedenec ocenjuje, da je z veliko verjetnostjo ta del sestavni del obdolženčevega vozila, v povezavi z izpovedbo obeh v postopku zaslišanih prič policistov, ki sta smiselno enako izpovedala, da je obdolžencu med vožnjo po makadamu z vozila odpadel del podvozja oziroma kos plastike, utemeljuje, ob izrecni navedbi obdolženega v zagovoru, da avta ni dal za vožnjo nikomer, zaključek, da je prav obdolženi bil voznik osebnega avtomobila, ki sta mu sledila in sta ga ustavljala policista.

Odvzem predmeta osebi, ki ni storila prekrška, predstavlja poseg v njeno z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi pazljivo tehtati med to pravico in nevarnostjo, ki jo za ostale udeležence v prometu predstavlja uporaba zaseženega vozila s strani storilca. Pri tem mora presojati tudi realne možnosti storilca, da bo uporabljal zaseženi avtomobil. Da bi to lahko storilo, mora dati lastniku možnost, da se o vseh okoliščinah zadeve izjavi.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP. Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP). Med nujne oper

Pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je obdolženemu dokazano z gotovostjo le to, da je bil kritičnega dne pod vplivom alkohola, ne pa tudi, da je bil v kritičnem času voznik v cestnem prometu. Nenazadnje pa je potrebno poudariti tudi, da je skrajno nelogično in neprepričljivo nakazovanje, da bi se policisti iz mesta kontrole prometa, ki so ga izvajali v bližini Term ..., pripeljali pred večstanovanjsko stavbo na naslovu Ž., če ne bi pred zaznali obdolženčevega vozila v prometu na Celjski cesti, zlasti pa, da bi pri tem na kraj, kjer sta policist G. in policistka R. obravnavala obdolženca, naknadno pripeljala še druga patrulja, v kolikor ni bilo potrebno potrjevati istovetnosti voznika, ki je bil zaznan ob ustavljanju na Celjski cesti z voznikom, ki sta ga obravnavala policistka R. in policist G..

Razlaga, da sta prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP v obravnavanem primeru v razmerju navideznega idealnega steka, ni pravilna.

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Osnovni namen policistov res ni bil postopek o prekršku, temveč le kontrola udeleženca cestnega prometa. Ker pa obdolženec na znak policijske patrulje ni ustavil, je s tem že storil prekršek, zato je bilo s strani policijske patrulje opravičeno sledenje njegovemu vozilu vse do njegovega doma. Prav tako pa sta policista imela vsa pooblastila tam izvesti postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo nobene potrebe po odredbi sodišča, saj je šlo za dvorišče, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta policista obdolženčevemu vozilu sledila. Ker dvorišče v konkretnem primeru ni bilo ograjeno, ne gre za prostor, ki bi ga bilo drugače uvrstiti pod pogojem „stanovanje“ in potrebe po pridobitvi odredbe sodišča.