157. člen ZP-1

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

Bistveno v zadevi je, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe o prekršku storilcu in zagovorniku v odgovor poslalo mnenje ZZZS, ki sta nanj imela možnost odgovoriti s svojimi argumenti, katerih oceno bi sodišče prve stopnje opravilo pri presoji opravičenega izostanka, če bi storilec in zagovornik svoje argumente sodišču predstavila, vendar jih nista. Svoje argumente predstavljata šele v pritožbi, kar pa je nedopustna pritožbena novost.

Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje. Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.

Storilec s trditvami, da ga prekrškovni organ ni seznanil z nobenim dokazilom, smiselno očita kršitev pravice do obrambe, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovni organ storilcu slike glede na zakonske določbe ni dolžan pošiljati, po vpogledu v PN pa ugotavlja, da je bil storilec v navedenem PN poučen, da je dokaz prekrška radarska slika, ki jo je mogoče videti na sedežu prekrškovnega organa. Vsled temu zaključuje, da so pritožbene trditve o kršitvi storilčevih pravic neutemeljene.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je med vožnjo uporabljal mobitel ter v zvezi s tem zatrjuje, da navedeno potrjuje dejstvo, da PN ni podpisal ter da se policistka A. A. primera ni spominjala. S takimi trditvami pa storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedbe zaslišane priče B. B., s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.

V pritožbi storilec zatrjuje, da je iz avta izstopil zaradi astmatičnega napada, ker je rabil Ventolin, ki je bil v zadnjem delu avtomobila ter za svoje trditve sodišču predlaga, da si pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Poleg tega zgoraj povzete pritožbene trditve in v pritožbi predlagani dokazi (naj si sodišče pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo) predstavljajo pritožbene novote, saj storilec ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kot take so za pritožbeno sodišče neupoštevne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo v smeri kršitve načela materialne resnice.

Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obdolženec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, zaključilo, da pa je vedel, da je na mestu, kjer je bil kontroliran s strani policistov, hitrost omejena na 50 km/h. Ta zaključek pa ni arbitraren, kot skuša prikazati pritožba, temveč temelji na skrbi in logični analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tudi pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obdolženec na tej relaciji ni vozil prvič. To je izpostavil obdolženec sam, pa tudi policist, ki je z obdolžencem opravil postopek, je izhajal iz dejstva, da je obdolženec domačin, ki se na tem mestu ni nahajal prvič. Že ta podatek kaže na obdolženčevo vedenje, da se je na mestu kontrole nahajal v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Na takšno obdolženčevo vedenje, ko je povsem neprepričljiva obdolženčeva analiza tega, kako da je križišče razveljavilo omejitev hitrosti, ki jo je odrejal prometni znak, pa kaže tudi obdolženčevo ravnanje ob sami kontroli in tudi kasneje, ko je obdolženec z mesta kontrole odpeljal, kasneje, ko pa mu je bilo predočeno, da je prekoračil hitrost v naselju, pa ni oporekal, da je šlo za prekoračitev hi

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je uporabljal telefon med vožnjo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.

Ker je obdolženec po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov. Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Sodišče prve stopnje je za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku. Neupoštevno je tako pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik. Pritožnik je prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev.

Nov dokaz se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 pri odločanju o pritožbi ne upošteva. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec svoje ugotovitve in zaključke podrobno ter strokovno argumentirano obrazložil, utemeljeno zaključilo, da mobilni telefoni, radijski postaji TETRA in GPS oddajnik v konkretnem primeru niso vplivali na rezultat preizkusa alkoholiziranosti.

Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.

ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi izdaje procesnih sklepov za odločitev, da se ne vrne zasežena stvar; temveč sodišče odloči s sodbo, v kateri pojasni odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Tržni inšpektor je ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa ZTI, ko je ugotovil sum storitve prekrška po ZT-1 in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov. Pravna oseba je bila v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. V postopku o prekršku ni možna oprostitev plačila stroškov postopka pravni osebi; o predlogu za obročno plačilo globe pa odlo

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Obdolženčev zagovornik prvič šele v pritožbi uveljavlja, da je imel obdolženec 8. 6. 2017 veljavno vozniško dovoljenje Republike Hrvaške in da je bilo v času, ko je slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za tuje vozniško dovoljenje, slovensko vozniško dovoljenje še veljavno, ne da bi kot prava uka stranka pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazal, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbo policista, ki je vodil postopek z obdolžencem in je potem, ko je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, natančno in podrobno ter zato verodostojno opisal ugotovitve pri obdolženčevi kontroli; obdolženec pa v pritožbi niti ne izpodbija verodostojnosti izpovedbe policista.

Pritožba uveljavlja nova dejstva glede okoliščin storitve prekrška, kar naj bi vplivalo na presojo oblike krivde in izbiro sankcije, vendar ne zadosti kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. V kazenskem pravu (katerega del je tudi pravo o prekrških) se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo. ZPrCP ne določa, da bi bil za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP voznik lahko odgovoren le v primeru ugotovitve naklepa. Glede na dejstvo, da se je obdolženec kljub védenju o popiti alkoholni pijači odločil za vožnjo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekršek storil z direktnim naklepom.

Sodišče prve stopnje je izpovedbo B. B. ocenilo samo po sebi in v povezavi z zagovorom obdolženke ter je postopalo v skladu z dokaznimi pravili, nato pa je (pravilno) zaključilo, da z zatrjevanjem, da je bil voznik ob storitvi prekrška B. B., obdolženka ni niti dokazala niti ni vzbudila razumnega dvoma, da sama ni mogla biti voznica.

Ker je prišlo do trčenja obdolženca v vozilo oškodovanca na parkirišču picerije, ki je očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim razen lastniku, se v zvezi z vožnjo, trčenjem in kasnejšim preizkusom psihofizičnih sposobnosti voznikov uporabljajo določila ZPrCP. Policist mora odrediti strokovni pregled neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki izjavi, da je užival alkoholne pijače po prometni nesreči, le ta pa mora ravnati po njegovi odredbi.

Prekrškovni organ je tisti, ki mora glede prekrška, ki ga obdolžencu očita, v obdolžilnem predlogu predložiti oziroma predlagati dokaze, na sodišču pa je, da dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev, izvede. Če je sodišče ocenilo, da je potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati katero od predlaganih prič, je na sodišču, da poskrbi, da se priča zaslišanja tudi udeleži. Za to ima tudi sredstva (npr., da odredi privedbo priče, ki se brez utemeljenega razloga na vabilo ne odzove – prvi odstavek 244. člena Zakona o kazenskem postopku- ZKP v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1). Status priče v postopku, tudi če je ta policist, ni enak položaju prekrškovnega organa, ki je zaradi postopka o prekršku zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog. Nikakršnega pooblastila namreč nima, da bi sam prisilil pričo policista, da sodeluje v sodnem postopku, pač pa ga lahko na sodišče privede le po odredbi sodišča. Očitek, da se predlagatelj ni potrudil v smeri dokazovanja obdolžencu očitanega prekrška je zato neutemeljen. V nasprotju s pravili sprejemanja dokazne ocene (133. člen ZP-1) je vnaprejšnja opredelitev sodnika glede dokazne ocene, ko je navedel, da tudi če bi v