32. člen KZ-1

Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče. Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila. Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Pogoji za skrajno silo niso podani, ker bi nevarnost, ki je grozila (zamuda na zdravniški pregled) obdolženec lahko odvrnil kako drugače, npr. s klicem v zdravstveni dom, da bo zamudil ali tako, da si naroči prevoz s taksijem.

Za presojo, ali je obdolženec bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, je namreč bistvena izvedenčeva ugotovitev, da kljub temu da je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja zaradi jeze in strahu v stanju zoženega zavedanja, brezglavih dejanj z njegove strani vseeno ni bilo in se je svojega dejanja sigurno zavedal, ker so bili vsi koraki logični in načeloma racionalni, pa čeprav je bil s strani motokrosistov sprovociran (str. 10 zvočnega prepisa izvedenčevega zaslišanja). Zato zagovorniki, ki selektivno in zavajajoče povzamejo izvedenčevo mnenje, nimajo prav, da naj bi obdolženi A. očitana mu dejanja storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, niti ni mogoče na podlagi tega zaključiti, da bi zato ravnal v dejanski zmoti ali v skrajni sili.

Zakonski pogoji za uporabo določbe o ravnanju v skrajni sili niso bili izpolnjeni, saj ni izkazano, da zatrjevane nezakrivljene nevarnosti za obdolženčevo življenje ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot s storitvijo očitanega prekrška. Obdolženec je v situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, imel možnost nastalo nevarnost odvrniti drugače, s preprostim klicem na številko 112. Čeprav je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil sicer res bilo ugotovljeno, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, je kljub temu v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju Laško vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP ... 8. 8. 2020. Bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča. Zato ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno o

Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede predmeta, s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca ter nadaljnjimi navedbami, da zasežen predmet ni tisti, s katerim so nastale zatrjevane in ugotovljene poškodbe oškodovancev. Po izvedenem dokaznem postopku je tako jasno, da je obdolženec segel po določenem sredstvu, to je orodju, za katerega je izvedenec med drugim pojasnil, da gre za nevarno orodje, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, ter z njim vsakega oškodovanca udaril po glavi. Ravno to, pa je imelo za posledico utrpljene poškodbe pri vsakem izmed oškodovancev. Glede na obrazloženo se zato kot nebistveno izkaže, ali je obdolženec oškodovanca poškodoval s "sekirco", "krampičem" ali drugim delovnim orodjem, kot se za to zavzema zagovornik.

Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Kompleksno poslovanje družbe, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo v smislu ravnanja v upravičljivi skrajni sili.

Četudi se je pravna oseba dejansko znašla v likvidnostnih težavah v letu 2019, kar sicer ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, bi vendarle odgovorna oseba pravne osebe morala poskrbeti za izplačilo regresa v roku, kot ga določa zakona in kolektivna pogodba dejavnosti. Ravnanje v skrajni sili tako ni izkazano. Nikakor se ni mogoče strinjati, da tako zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust ne predstavlja nobene škodljive posledice, izplačilo regresa v celoti skoraj eno leto po izteku roka za prvotno izplačilo pa tudi ni mogoče šteti kot dejanje, ki ga je v celoti odpravilo nastale škodljive posledice za delavce. Namen izplačila regresa oziroma pravice do regresa za letni dopust je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta, zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust pa vsekakor uresničevanja tega namena ne omogoča.

Vendar pa zagovornica utemeljeno opozarja, da je obdolženec v zagovoru zatrjeval tudi, da se je za vožnjo motornega vozila kljub začasnemu odvzemu vozniškega dovoljenja odločil zato, ker se je zelo slabo počutil in doma ni imel več zdravil, zaradi česar se je zbal za svoje zdravje in življenje in se odpeljal proti Zdravstvenemu domu L., ker je ocenil, da bo zlo, ki bo nastalo z vožnjo, manjše od zla, ki je grozilo njegovemu zdravju, s čimer je smiselno zatrjeval ravnanje v skrajni sili po 32. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi 8. člena ZP-1. Do tega dela zagovora, ki je pravno pomemben za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek, pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v ničemer ni opredelilo, zaradi česar so utemeljeni pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr

V izjemnih okoliščinah lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. Kazensko sodišče mora v takem primeru glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine vsakega posameznega primera presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. Staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera ravnal v otrokovo največjo korist, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, katerega sankcioniranju je namenjeno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 190. člena KZ-1. Za sodne odločbe, izdane v pravdnem in nepravdnem postopku v razmerjih med starši in otroki, se predpostavlja, da varujejo načelo največje koristi otroka; le v izjemnih okoliščinah lahko dejanski, novo nastali interesi otroka, prevladajo že ugotovljene največje koristi otroka. Obramba novonastalih koristi otroka ali izjemnih okoliščin, ki niso bile že predmet presoje sodišča v pravdnem postopku glede otrokovih največjih koristi, ni uspela izkazati, zato je sodišče prve stopnje glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine predmetnega primera utemeljeno in pravilno presodilo, da obdolženec z očitanim ravnanjem

Po prvem odstavku 135. člena KZ-1E kaznivo dejanje grožnje stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1E pa je podana, če je temeljna oblika dejanja grožnje storjena proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Ena od možnih izvršitvenih oblik storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje je tedaj tudi grdo ravnanje, ki praviloma povzroči na oškodovancu tudi posledice v smislu prizadete telesne integritete. Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZKP, ki ureja ogled in rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave, se strankam in oškodovancu vselej sporoči, kdaj in kje bo ogled opravljen in da smejo biti pri teh dejanjih navzoči. Že iz dikcije te določbe same izhaja, da navzočnost strank na ogledu ni nujna, potrditev te ugotovitve pa je najti tudi v nadaljnjem besedilu te določb

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi odredbe oziroma naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. A. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi vidne poškodbe glave pacienta, ki je imel popolno izgubo spomina in je bil ob prihodu v zdravniško ordinacijo videti prizadet, neorientiran, neartikuliran, s širokotirno in negotovo hojo ter nakazano ohromelostjo okončin, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje (ugotovitev sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacienta, ki ga je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientovo zdravje, telo

Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti. Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž. V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu d

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).